Maribor, september 2019
Stanovanje je bilo prazno, pospravljeno, prezračeno, ne po mojih ohlapnih, ampak po strogih Markovih pravilih.
Odprla sem njegov predal za čevlje in res je bil prazen. Brez prahu.
Olajšanje.
In hkrati strah.
Preden sem šla v Sarajevo, sva se dogovorila, da se bo izselil.
Ampak Marka poznam bolje, kot ga poznajo drugi.
To ne bo tako enostavno, kot bi si želela.
Presenečena sem, da je res držal besedo in me pustil pri miru ves ta čas, ko je mislil, da sem v Sarajevu.
Pogosto me je spreletela tragikomična misel, da sem ga, ko sva se leta 2003 spoznala v Sarajevu, doživela kot vstopnico za normalnost.
Tako miren, uravnovešen, dober …
Pa še lep.
Prijazen.
Pameten.
Njegova prva žena mi je na nekem družinskem dogodku leta nazaj, malo pijana, rekla, da upa, da se je spremenil. Ni delovala zlonamerno, ampak jaz sem jo imela za prav tako – zlonamerno.
»Mogoče se mu sploh ni treba spremeniti,« sem rekla, skrivajoč jezo. »Če ni bil dober zate, ne pomeni, da tudi zame ni. Točno tak, kakšen je.«
Zgroženo me je pogledala.
In ni minilo veliko časa, preden sem razumela.
Njeno misel in njen pogled.
V Sarajevu nisem niti Aneli povedala, da sva se razšla.
Najbolj zato, ker nisem bila prepričana, ali mi bo tokrat uspelo.
Najbrž tudi zato, ker nikoli nisem omenjala, da imava težave.
Kdo prijateljem in družini, ki živijo petsto ali šeststo kilometrov stran, razlaga vsakdanje zakonske težave? Nihče. Kajti slej ko prej boš odnos uredil ali ga prekinil, vse, kar si v joku in jezi, ker drugače ne gre, tem ljudem izpovedal, pa bo ostalo v njih.
Nikoli nisem razlagala niti prijateljem tu, v Sloveniji.
Ko v sebi iščem razlog, zakaj ne – je vedno enako, vedno se več misli preplete v eno: večino njih sem spoznala preko njega, mislim, da mi marsikdo ne bi verjel. In predvsem – sram me je …
Moja plača je skromna. Delam za nevladno organizacijo, ki jo je ustanovil on, Marko, z Robijem. Marko se je potem umaknil in se posvetil bolj donosnemu poslu. Jaz sem ostala tu z Robijem in drugimi zaposlenimi. Brez možnosti izbire. Marko se ni vmešaval v naše delo, še vedno pa je bil soustanovitelj. Moja plača je skromna in obremenjena s kreditom, ki sem ga vzela, ko je njegovo podjetje potrebovalo finančno injekcijo.
Tudi stanovanja nimava odplačanega. Obrok mojega kredita je 309 evrov. Obrok za stanovanje 422, čeprav ne vem, zakaj stanovanja nisva kupila z gotovino – takrat sva že imela dovolj denarja. Trdil je, da je bolje investirati v posel. Ker o poslu, tako kot o marsičem, ne vem veliko, sem se lahko le strinjala.
Strinjal se je, da lahko obdržim stanovanje, če bom sama odplačevala kredit. To bi že šlo. Moja plača je skromna, znam pa prilagoditi svoje potrebe. Imam avto, pisan je name. Če bi prevzel kredit, teh tristo devet, bi lahko preživela.
Če ne – bom prav tako preživela.
Vendar sem prestrašena in ne vem, kako.
Ampak spomnila sem se pregovora: Kdor najde svoj zakaj, bo preživel vsak kako.
Nama z Markom skoraj nikoli ni manjkalo denarja.
Kupovala sem vse, kar sem potrebovala in česar nisem, privoščila sem si vse, kar sem si želela privoščiti.
Zdaj bo vse drugače. Pa se mi zdi vredno vsakega evra.
Nisem bila lačna. Zaklenila sem vrata in se vrgla na kavč. Ne bom se niti tuširala. Še sem slana. Nikdar se še ni zgodilo, da bi pustila sol na koži dlje kot petnajst minut.
Stanovanje je na čuden način delovalo osvobojeno od Marka. Niti njegovega vonja nisem čutila. Poslala sem mu sporočilo, da sem se vrnila, in se zahvalila, da se drži dogovora. Ni bilo odgovora.
Emirju sem poslala sporočilo, da sem srečno prispela. Odpisal je, da tudi on.
Vračava se v neko drugo frekvenco komuniciranja: občasno, od rojstnega dneva do rojstnega dneva, vmes le, če …
Nekaj ur kasneje sem mu, po dolgem premisleku, napisala novo sporočilo:
»NGO, za katerega delam – imamo tudi ta program … Če lahko pomagamo Lei …«
V resnici nisem vedela, ali sploh imam pravico ponuditi pomoč.
Ampak več kot zavrniti me ne more, mar ne?
Ime mi je Lana
In če bi se odločila prešteti vse svoje napake, v tem ne bi ravno uživala, čeprav sem se marsikdaj zalotila, da sem rahlo mazohistična in groba do sebe.
Ničesar, o čemer sem sanjala, nisem uresničila. Prav ničesar.
V očeh sveta, to vem, nisem neuspešna. Vem pa tudi to, da oči sveta – prav nič ne štejejo.
Moja čudovita profesorica maternega jezika iz vojne nam je pogosto, glede na kurikulum verjetno preveč pogosto, za nalogo dajala pisati spise. Ime ji je bilo Munira, ovdovela je, ko je bil njen sin, Ninin sošolec, še majhen, in je odtlej živela za knjige.
Oboževala sem njene teme. Še danes se jih spominjam. Enkrat je želela, da napišemo spis z naslovom: Če si ne upaš na drugo stran ceste, naj ti dežuje.
Najina naklonjenost je bila obojestranska. Preprosto ni mogla verjeti, da otrok v tretjem letniku gimnazije zna na pamet dele Hamleta in obožuje Ano Karenino. Nekoč je rekla, da si moramo napisati pismo.
Sebi, štiridesetletnemu sebi.
Moja prva misel ob tem je bila, da štiridesetletna jaz itak ne bom obstajala.
Saj nas vsak dan ubijajo. Tudi sama bom prišla na vrsto.
Povedala sem ji to. Sošolci so se čudno, zrelo, brez patetike – strinjali.
Oštela nas je.
Spomnila nas je na vojne pred našo. Na to, da nikoli ne umrejo vsi. Povedala je, da bodo naše duše, če ne bomo sanjali, res umrle. In da je to kot predaja. Najhujše vrste. Da je to zmaga divjakov, ki na nas streljajo z bližnjih hribov. Da ne dovoli. In da naj naslednjič vsi prinesemo spis.
Za ta spis nisem dobila petice.
»Nisi se potrudila,« je kratko rekla. Preveč sem jo spoštovala, da bi se uprla.
Pa sem se, potrudila sem se.
Ne spomnim se, kaj točno sem napisala, to res ne. Vem pa, da sem štiridesetletno sebe videla kot staro gospo, mnogo starejšo, kot sem zdaj, pri več kot štiridesetih.
Poročeno z Emirjem.
To sem napisala, čeprav sem že med pisanjem nekako vedela, da to ne bo mogoče.
Ampak to je moj spis!
V svojem spisu lahko pišem, kar hočem.
Saj itak nisem verjela, da bom dočakala štirideseti rojstni dan.
Če pa je to mogoče, je mogoče tudi to, da bo Emir moj mož.
Živela sva v Sarajevu, ker nikoli nisem razmišljala, da bi lahko živela drugje, in bil je mir.
Vojna zdavnaj pozabljena.
Pisala sva knjige, popravljala svet in imela štiri otroke.
Punčko, dva fanta, dvojčka, nato še eno punčko.
Brala sem ogromno, se ogromno družila.
Pisala sem sebi stari, sebi štiridesetletni, naj ne pozabim redno obiskovati staršev.
Opomnila sem sebe staro, kako so trepetali za naju z Nino v času vojne, obupani od groze, ker sva lačni in ker ne morejo prestreči granat v naročje kot žogo in naju rešiti.
Pisala sem si, da moram vedno skrbeti za mlajšo sestro, čeprav je včasih naporna kot nočna driska. Opomnila sem samo sebe, kako mi je mama razložila, da sem se jaz rodila zaradi njiju z očetom, zato ker sta onadva želela otroka, Nina pa zato, da jaz ne bom nikoli sama na svetu.
Pisala sem si, da ne smem pozabiti na vse prijatelje, ki so umrli.
Da ne smem pozabiti, kako so nas vsi pozabili, da moram vse življenje skrbeti za lačne in bolne.
Za ogrožene.
Pisala sem si, da je Emir moral dobesedno premikati gore, da bi midva bila skupaj, da tega nikoli ne smem pozabiti …
Pisala sem si, da sta moji najboljši prijateljici Amra in Anela in da lahko imam še trideset novih prijateljic, ampak ti mesti sta zasedeni za vedno …
Nič razen tega, da sem preživela, se ni uresničilo, prav nič.
Skoraj nič ne berem. Gledam le lahkotne filme.
Živim, vsaj do včeraj sem živela, v precej ubogem razmerju. Niti dnevnika ne pišem več … Otroci … Prijateljici sta daleč, daleč … Svet zaradi mene ni niti lepši niti boljši kraj …
Hja, če bi preštela vse napake, ki sem jih zagrešila, tej zgodbi ne bi bilo konca.
In kljub vsemu se, ko na cesti vidimo brezdomce, nekako ne zavedamo, da nas le ena slaba odločitev loči od njihove usode, od tega, da bomo prodajali Kralje ulice pred Hoferjem …
In spet vem samo to, da jaz v očeh drugih nisem brezdomka pred lokalno trgovino.
Sem uspešna in lepo ohranjena gospa v zgodnjih štiridesetih.
Pa jebeš druge in njihove poglede …
Šteje le tisto, kar vidimo v ogledalu.
Zato jaz v ogledalu že dvajset let vadim nasmeh.
Preverjam maščobne blazinice na trebuhu.
Skrbim za frizuro in da se mi rit ne razleze kot palačinka.
Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z mano in zakaj, za boga milega, toliko razmišljam o stvareh.
Ali ni zanikanje, kakorkoli obrneš, najboljša možna odločitev?
Ali ne morem narediti ničesar, da bi lahko vse skupaj zanikala, dokler bom živa?
