I.
Bela leti kot peščene ure,
kot silna razpeta ponjava
netopirja, nemo napete
posivele kože, ki
se prevrača po
hribu
navzgor
in spet navzdol
kakor pijano pobočje
in spušča iz zraka brenčeče
hrustanje navzdol in navzdol
v strmoglavljenje kristalčkov soli.
II.
Vrtinčenje smole se kakor počasno
polzenje plazi in tiho kaplja z obrvi
na ure igranja v pesku v zelenih
posodah rjavega grizenja,
kakor za nohti, zagrizem
še jaz, v sivo
mehkobo
mačic,
v mlade smreke,
ki mehko mrmrajo,
zdaj, zdaj, peščene ure,
sluzasta polževa sled na kaminu
sive jutranje zgodnosti, ki se vleče
kot škrlatno rumena kruhova sredica v
nevidnem hreščanju okostenelega lesa.
III.
Bela leti kakor peščene ure,
kot prenapeto zamahovanje
zlatih jabolčnih pešk, ki
tiho golčijo kot ročaji
metel, mogoče so
hruškove, ki tako
zamahujejo
s kljuni,
mogoče pa so
rokavice staljenih in
znova karameliziranih
peres še pod peno podkev
preživelih ptic in se še kdaj
spominjajo praske v spodnjem
desnem kotu bele knjižne police.
