Ljubljana, september 2019
Značilnost vseh nas iz Sarajeva je, da vedno pričakujemo, da ljudje, ki so se odselili v tujino, živijo v prestolnici.
Tako me velikokrat vprašajo, kako je v Ljubljani, prepričani, da lahko živim samo in edino v Ljubljani. Tako je tudi Amra napisala v svojem mejlu: kdaj pride v Ljubljano, v katerem hotelu bo, ali lahko preživiva dan skupaj …
Rezervirala sem sobo v istem hotelu, jo počakala na recepciji in v avli sva spili kavo. Nato sva se podali po mestu, čeprav je bila tista sreda prvi mrzel dan, nič več kot štirinajst stopinj. Poletje nas je čez noč zapustilo.
Opazovala sem jo – vse na njej je bilo enako in vse na njej je bilo hkrati drugačno.
Ali tudi ona mene vidi tako?
Amrina življenjska zgodba je zanimiva. Srečna, bi rekla.
Iz Kiseljaka je odšla v Zagreb, nato v Anglijo.
Tam je pri neki družini nekaj let delala kot varuška. Vzeli so jo za svojo. Ko so bili otroci v šoli, je hodila drugim ljudem čistit stanovanja. Tako je spoznala Rogerja in se čez manj kot leto zatem kot prava Pepelka poročila z ljubeznijo svojega življenja – deset let starejšim in nesramno bogatim Angležem. Sina sta dobila šele nekaj let pozneje. Ostal je njun edini otrok. Ločila sta se pred petimi leti. Od takrat se Amra ukvarja s humanitarnim delom. Nikoli nisem spoznala Rogerja.
Medve sva se v vseh teh letih videli dvakrat. To je bilo najino tretje srečanje.
Sprva sva si pisali in pisali.
Ko so začele delati tudi mednarodne telefonske povezave, to pa je bilo šele po letu 1996, če se prav spomnim, in pošteno si se namučil, preden ti je uspelo vzpostaviti povezavo, sva se občasno poklicali …
Potem je življenje vsako vodilo na svojo stran.
Pošiljali sva si voščila za rojstne dneve in praznike, občasno napisali kakšen mejl …
Kadar je prihajala v Sarajevo, sem bila drugje.
Obe najini srečanji sta bili polni sreče.
Tu, ob njej, sem spet bila jaz.
Ali je to pomenilo, da mi je skozi leta uspelo nase navleči toliko mask, da jih več ne znam sneti, niti ko sem sama pred ogledalom?
Ne vem.
Amra je prišla v Ljubljano službeno.
Vprašala sem jo, kako je.
Najprej je rekla le »V redu«.
Potem pa mi je v isti sapi povedala, da so ji spomladi v četrti operaciji v zadnjih dveh letih odstranili obe dojki. Progresivni rak, je rekla. Naredili so ji rekonstrukcijo, je rekla, ampak še vedno nima tetoviranih bradavic. Nikoli prej nisem slišala za tetoviranje bradavic.
Njena in moja mama sta še vedno dnevno komunicirali. Čeprav so ju starost in boleče noge ovirale, da bi se obiskovali. Zaradi njunih pogovorov sem vedela veliko o Amri, največ o njenem sinu Ianu, zdaj že najstniku, ampak bolezen ni bila nikoli omenjena. Staršem ni povedala, mi je razložila.
»Veš, ko si noseča, se ti zdi, da so skoraj vse ženske na cestah noseče … Verjetno se mi zato zdi, da ima ogromno, ogromno žensk raka na prsih … Ampak eno vem zagotovo – neverjetno veliko ljudi je že pri naših letih bolnih za rakom ali so doživeli srčne ali možganske kapi, neverjetno veliko ljudi iz Bosne … In vem, da ti zveni kot kliše ali stereotip, če o tem ne razmišljaš, ampak, Lana, to so vse granate in ostrostrelci, ki nas takrat niso ubili … Granate, ki so ubile vse naše ljudi … Vse to smo potlačili, zakopali nekam vase, in vse to zdaj bruha ven, meni na prsih, drugemu kot srčna kap, tretjemu kot anevrizma … Zakopali smo strahove … A veš, da se medve nikoli nisva pogovarjali niti o eni travmatični izkušnji iz vojne? Se zavedaš tega? A veš, da je tisti Predrag, ki je hodil v osmi c, umrl za infarktom pri šestindvajsetih, nekaj mesecev po tistem, ko se mu je rodil sin? Pa to ni edini tak primer. Če pogledamo samo našo osnovno šolo, samo našo generacijo … In če ne štejemo tistih, ki so jih ubile granate in ostrostrelci …«
Izgledala je lepo.
Urejena, s čudovito svetlo frizuro srednje dolžine. Ni ji videti, da bi ji kaj manjkalo.
Tako globoko je vse zakopano ali kaj?
Vprašala me je, kako sem.
In – presenečena nad samo sabo, da sem vse to, kar sem in kakor se počutim, sploh sposobna prevesti v besede – sem ji povedala celotno zgodbo.
Vse.
Celotno resnico, od dneva, ko sem bila ranjena.
O Marku.
O Emirju.
O finančnih težavah, ki se mi obetajo, o strahovih, o čudni, nenadni, silni želji po Sarajevu, ki me ubija.
Prvič v življenju sem povedala vse.
Odgovarjala sem na njena vprašanja, razlagala sebi in njej, jokala … Obe sva.
Sedeli sva zunaj, v eni izmed tistih mestnih in ne posebej urejenih gostiln blizu reke, na Eipprovi. Pili sva pivo kot vodo. Pripomnila je, da je to prvič, da pijeva skupaj. Vprašala sem jo, ali lahko pije alkohol. Nasmejala se je.
»A veš, da je Nikola Tesla, ko je bil star 77 let, dal intervju o svojem življenjskem slogu? Zelo je kritiziral uživanje prevelikih količin hrane, nezdravo hrano, ne vem kaj še vse … Ampak povedal pa je, da je alkohol eliksir življenja. Kdo sem jaz, da bi oporekala velikemu Tesli?«
V prvo pismo, ki sem ji ga poslala prek Rdečega križa, vojna je še trajala, sem priložila s selotejpom prilepljen košček sarajevskega tramvaja. Majhen, zarjavel košček tramvaja. In ga je dobila. Razmišljala sem o ljudeh, katerih naloga je bila, da kontrolirajo in cenzurirajo ta odprta pisma, napisana na obrazcu Rdečega križa, do katerega ni bilo lahko priti. Včasih smo jih dobili s pol prečrtanega besedila, tako da smo komaj razumeli kontekst. To, delček tramvaja, ki sem ga pobrala doli pri parkirišču tramvajev, ki se je takrat zdelo bolj kot pokopališče tramvajev, to je prispelo v Anglijo.
Naslednje jutro sem že ob pol šestih krenila proti Mariboru, pisala sem si le en dan dopusta.
Amra je vstala in z mano spila kavo, nato me je pospremila do parkirišča.
»Žal mi je,« je rekla, »da naju je življenje ukradlo drugo drugi.« Pokimala sem. »Sinoči sem brala zanimiv članek o BiH … Od leta 2008 organizirano kršenje človeških pravic … Po korumpiranosti je slabša le Makedonija … Ljudje živijo bedno … Populacije je vse manj, približno 350 tisoč manj kot leta 2014, najnižja nataliteta na Balkanu, največje število brezposelnih v Evropi, BDP najnižji med državami bivše Jugoslavije, na 105. mestu v svetu po podatkih Svetovne banke … Na lestvici težav pri ustanavljanju podjetij je zasedla 175. mesto od skupno 190 … Kadarkoli me prime želja, da bi kaj naredila za Sarajevo, ker je moja Bosna Sarajevo, preberem kaj takega … slišim zgodbe … In potem želim samo pomagati ljudem, da gredo živet drugam, v bolj normalen svet …«
»Taka si kot Emir … Vsi se samo pritožujemo čez vse … Nihče ne naredi ničesar, da bi bilo drugače,« sem rekla.
»Zato ker se ne da.«
Ime mi je Lana
Prvih nekaj let po vojni nisem razmišljala o vojni.
Nismo se niti pogovarjali o vojni kot vojni.
Ko pogledam nazaj, sem prepričana, da zato, ker smo bili prenasičeni. Prenasičeni zgodb, strahu, izgub, krvi, špekulacij, domoljubja, lakote.
Siti lakote.
Zdaj, ko je minilo toliko let, ko živim obkrožena z ljudmi brez te izkušnje, pogosteje razmišljam o delu življenja, ki sem ga preživela v vojni.
Tudi pripovedovala bi lahko, vendar ne želim ljudi spominjati na strica Alberta iz Samo bedaki in konji ter na njegov znani uvod v večino zgodb: »During the war …«
In o vojni je čudno govoriti.
Tisti, ki je niso preživeli, itak ne morejo razumeti. In čeprav jih zanima, čeprav sprašujejo, jim je nerodno, ko poslušajo te zgodbe. Kot da jih je sram. Kot da jih posiljuješ z besedami.
Zato še vedno ne govorim o vojni.
Razmišljam pa.
Še vedno razmišljam o vojni.
Sem že povedala, da se zadnja leta prehranjujem, kot da se sovražim?
To pomeni, da več kot deset let nisem pojedla ničesar sladkega. Ničesar.
Vsi, ki so me nekoč poznali, vedo, kakšna sladkosneda sem.
Zakaj sem se odločila vzeti si edino razvado, o kateri sem tri leta in pol sanjala vsak dan?
Odkrito rečeno, ne vem.
Nekoč sem drugim in sebi trdila, da zato, ker hočem imeti zdravo telo in normalno starost. Saj nimam otrok, ki bi poskrbeli zame.
Do danes nisem pokusila ničesar sladkega, vendar zdaj mislim, da sem le želela izgledati lepo.
Bolj sprejeto kot privlačno.
Da se pod urejeno zunanjost skrijejo vse moje travme in bolečine, ki jih nosim.
Sladkarije sem prebolela in že vrsto let ne razmišljam, da bi spet posegla po njih. Predvidevam, da bi zdaj že kepica sladoleda v mojem telesu naredila kaos.
Ali pa ne.
Ljudje mi večkrat rečejo, da mi zavidajo samodisciplino.
Jaz njim ne rečem, čeprav pogosto pomislim, kako jim zavidam, da znajo uživati v življenju.
Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.
Bolj kot ogabni, lepljivi riž brez soli, maščobe ali kakršnihkoli začimb ali tista čudna konzervirana smrdeča riba v vodi.
Bolj kot nikoli do konca skuhan, redek, droben, star suhi fižol brez okusa.
Bolj kot Velepekarini makaroni, ki so ne glede na to, kako si jih kuhal, postali brezokusna, ogabna gmota svetlo rjave barve … Bolj kot Velepekarin kruh, od katerega je, ko so nam začeli deliti tretjino štruce na družinskega člana dnevno, celo Sarajevo smrdelo po kislem testu, saj ni bilo kvasa, in je biokemični proces potekal tako, da so del testa od prejšnjega dneva dajali v novo testo, da bi vzhajalo. Kmalu smo ugotovili, zakaj to ni običajna praksa, čeprav je mogoče.
Mamin svet se je zmanjšal. V njem smo bile samo me tri. Bila je zadovoljna, če je imela vsaj četrtino tetrapaka humanitarne fete, že iz tega je delala čudežne omake. Jokala je, kadar je bil na voljo samo okrog peči posušen kruh. In takrat je ponavljala, kot da na glas tolaži samo sebe, da je dobro, da smo žive in zdrave, da bo vse enkrat mimo, da se živ človek vsega navadi.
Spominjala se je zgodbe iz svojega otroštva, ko so jo poslali peš v sosednjo vas, da je nekaj odnesla sorodnici. Stara je bila približno deset let. Gospa ji je za na pot domov dala kos kruha in na štiri dele narezano čebulo. Prijazno se ji je zahvalila in po kakšnih sto metrih odvrgla hrano, malo zgrožena, da je to dobila.
V času vojne je to zvenelo, kot bi vam kdo povedal, da je v prepad vrgel tisoč evrov.
Ves svoj nakit, vso skrbno hranjeno posteljnino, perzijsko preprogo, ki jo je kupila mogoče leto pred peklom, vse je na tržnici zamenjala za hrano.
Dve kili moke, kos popolnoma bele slanine, malo sladkorja ali tako neverjetno nujne soli …
Z njo, s soljo, se je nekako dalo pogoltniti vse.
Brez …
Ne, ni bilo take lakote.
Mama je bila srečna, če nas je kdo, ki je imel boljše kosilo kot mi, povabil k sebi, in zato je dobro pazila, da smo posebni pasulj, ki vsebuje célo glavo čebule, ki se itak uporabi za vsaj štiri kuhe, tudi me delile z drugimi.
Tiste dni je bila tako neznansko preprosta in suha.
Sanjala je o kavi.
Delala jo je iz vsega: riža, leče, suhega fižola …
Tako kot se surova kava dela: pražiš na suho, v pečici, občasno premešaš. Potem zmelješ v mlinčku za kavo. Zakuhaš vodo v džezvi, je nekaj odliješ. Dodaš kavo. Za vsako džezvo se je vedelo, koliko žlic. Če ni bilo obiskovalcev, se je običajno kuhala »četvorka«. Lečina kava, smo se strinjali, je najbolj užitna, čeprav precej ogabna. Fižolove pa ni bilo mogoče piti. Ampak mamini prijateljici, teti Duški, je bila zelo, zelo všeč.
