Ime mi je Lana
In moj oče, zasanjani profesor francoščine in italijanščine, priljubljeni knjižničar, večno zadovoljen in hkrati otožen, najboljši oče, kar jih je kdaj hodilo po svetu, že več kot desetletje leži pod zemljo na pokopališču, ki se imenuje Lav.
Ne vem točno, kje.
Ker nisem bila na pogrebu.
Ker vem, da je fotografija s pogreba, velika črno-bela fotografija, ki jo je mami podaril očetov prijatelj, fotoreporter v enem izmed časopisov, v prvem predalu pod tevejem, in dobro pazim, da ga ne odprem.
Ker ga nikoli nisem šla poiskat in se spopadla z dejstvom, da je, tako kot bomo nekoč vsi in kot so bili vsi pred nami, hrana za črve.
Nič romantičnega ni v tem.
O očetu se ne pogovarjam.
Ko me kdo vpraša, koga sem izgubila v vojni, povem.
In to je vse.
Na globoke vzdihe odgovorim, da sem imela in še vedno imam mamo in da je zagotovo bolj hudo tistim, ki so ostali brez otrok …
Ni jih malo.
Pogosto si predstavljam očeta.
Predstavljam si, kakšen bi bil videti: malo bolj sivolas, malo bolj debel in star.
Razmišljam, kako bi oboževal Ninina otroka, tako kot je naju z Nino.
Vidim ga, kako tolaži zjamrano mamo, ko jo bolijo noge.
Slišim njegov smeh, pokušam njegovo kljukušo, smejiva se, glasno …
Prvih nekaj let po tistem, ko je odšel, se mi je včasih zdelo, da ga vidim v množici ljudi, tako stvarno, da sem potrebovala nekaj trenutkov, da sem si dopovedala, da to ni mogoče in da ga nikoli več nikjer ne bom srečala …
Ostal je …
V maminih solzah, v vseh fotografijah, iz katerih je v stanovanju naredila oltar; največ ga je v Nininem nasmehu.
Ostal je v moji duši, pravzaprav, samo tu.
V spominu ljudi, ki ga nosijo v srcu kot dobrega, častnega človeka.
V teh vedno enakih sanjah …
Bil je in za vedno ostal edini človek, ki me nikoli in nikdar v ničemer ni želel popraviti. Zanj sem bila, kar pomnim, popolna. Tako kot on zame.
Tu, v Sloveniji, sem po naključju spoznala nekoga, ki mu je oče umrl, ko je bil star devet let. Ne vem, kako, ampak ne spomni se ga. Tako vsaj pravi. Po drugi strani pa živi precej neuspešno življenje in za vse svoje neuspehe krivi njegovo, očetovo smrt. Ko ga poslušam, sem vesela, da ne morem govoriti o svojem očetu.
Čeprav tega nikoli nisem povedala nikomur – edina stvar, ki se je spomnim iz najinega zadnjega pogovora, je misel, da »kdor najde svoj zakaj, bo preživel vsak kako«; to je edina mantra, ki jo poznam.
To mi je povedal sedemnajstletni, ko sem priznala, zakaj tako trpim in kaj me boli veliko bolj kot lakota, granate, noči, ki jih preživljam v mrzli kleti, ki smrdi po vlagi in urinu.
Ko sem jima povedala.
Mama je rekla, da z Emirjem itak nimava nič skupnega. Ne vem, kako je to vedela, saj ga nikoli ni srečala. Rekla je, da so razočaranja del življenja in da se ga še spomnila ne bom. Vem, samo zaščititi me je želela.
Oče je rekel, da »kdor najde svoj zakaj, bo preživel vsak kako«. Na mojo besno pripombo, da ne želim, da se ga ne bi spominjala, je dodal, da obstaja majhna možnost, da ga ne bom nikoli pozabila.
Ali razmišljam, kaj bi rekel danes?
Ga pogrešam?
Bi lahko bilo drugače?
Ne smilim se sama sebi tako hudo, ker nimam očeta.
Žalostna sem, ker zaradi tujih idealov, kajti vsaka vojna je tuji ideal, toliko stvari ni doživel …
Morje knjig je pustil neprebranih …
Ni spoznal Hane in Asje …
Ni videl, da moja nagnjenost k lenuharjenju, kot je govoril, ni najhujše, kar me je doletelo …
Sarajevo, december 1993
Rana se mi je gnojila, dobila sem bakterijo, visoko vročino, ni bilo antibiotikov, čistili so jo na živo, tiščali v njo gazo, tako da je odpadla vsaka možnost, da bi mi pustila čim manjšo brazgotino, »ker sem mlada«.
Takrat mi je bilo bolj kot ne vseeno, kakšna bo brazgotina.
V bolnišnici sem dopolnila osemnajst let.
Mujo mi je podaril čokolado!
Pravo čokolado! Leta nisem videla čokolade.
Razlomila sem jo na točno toliko delčkov, kolikor nas je bilo v sobi, in jo razdelila.
Tistega večera je Emir prišel k meni in me zbudil.
»Poslušaj,« je rekel. »Slišal sem za par, ki se je poročil tu, v bolnišnici. V Oslobođenju je bilo, mesece nazaj.«
Zmedeno sem ga gledala. Itak je bilo tako zelo temno, da sem ga komaj videla.
»Zdaj sva oba polnoletna. Lahko organizirava, da tudi naju nekdo poroči v bolnici.«
Nasmehnila sem se. Lahko bi to naredila, seveda, sem za hip pomislila.
»Če bi bila par, tako kot sta zagotovo bila ta dva, ki sta se poročila,« sem rekla.
»Vse to so forme,« je rekel on.
»Tudi poroka je forma,« sem rekla jaz.
»Prstan imam, glej.« Na dlan mi je položil obroček. Nisem ga dobro videla. Bil je prevelik za moje prste.
»Ne bodi otrok,« sem rekla.
»Saj si prav tega želim, veš. Da bi bil otrok,« je rekel.
Stisnil se je čisto blizu k meni.
Bilo je toplo in prijetno.
Klepetala sva zelo tiho, da ne bi zbudila ostalih.
Ne več o poroki, kot da se o tem nikoli ne bi pogovarjala.
Ne spomnim se, kdaj sem se zbudila. Bila sem sama v postelji.
V bolnišnici sem bila, ko so pokopali mojega očeta, in odločila sem se, da nikoli v življenju ne bom šla na njegov grob. Emir je mami ponudil pomoč glede pogreba. Obupana, sama na svetu – je sprejela. Čisto drugače je gledala na stvari. Najino srečanje v bolnišnici je videla kot nekaj romantičnega. Stvari se v življenju res hitro spremenijo. Pri pogrebu so pomagali vojaki iz Emirjeve in očetove enote.
»Bilo je lepo.« To neumnost je izrekla moja mati.
Nenehno je jokala.
To bo – na srečo se takrat tega nisem zavedala – trajalo do danes.
Vsakič, vsakič, ko ga kdo omeni.
Z Nino sta me obiskovali vsak drugi ali tretji dan. Preveč pogosto, sem jima govorila. Sovražila sem vso to pešpot, ki jo morata prehoditi od alipašinske C-faze do Državne bolnišnice. Komaj sem ju prepričala, naj mi ne nosita hrane. Res je, v bolnici ni bilo ničesar. Občasno kaj malega. Ampak bila sem v sobi z vojaki. Vojakom so njihovi tovariši nosili kruh, skuhan fižol s soljo, nekaj, kar je nekoč s pravimi sestavinami in začimbami bilo pasulj … Oni pa so vse delili z mano.
Občasno so prihajali tudi moji prijatelji.
Preveč pogosto, sem govorila, čeprav sem se jih vsakič razveselila do solz. Toda bilo me je strah. Vhod v bolnišnico je bil izpostavljen očem ostrostrelcev, in ti niso poznali milosti.
Sanja, Emirjeva Sanja, ona je prihajala vsak dan.
Tudi ko so granate padale kot dež in smo vedeli, da ne bo obiskov.
Vsak dan mu je nosila hrano, česala ga je, umivala z navlaženo krpo, ga hranila.
Tudi z mano se je pogovarjala.
Vprašala je, kako sem, ali je infekcija minila, ali je res, da me vsi zaposleni in pacienti občudujejo, ker ne spustim ne solze ne glasu, ko v živo zagnojeno rano tiščijo gazo, ali kaj potrebujem …
Vedno je želela, da vzamem kos bureka, narejenega iz riža v kisu. Bila je ponosna na svojo različico nekdanjega bureka s sirom.
V glavnem nisem želela jesti. In nobena junakinja nisem bila. Niso mi verjeli, ampak odprta rana na mojem trebuhu ni bolela. Ali vsaj čutila nisem. Ne več. Če bi me tiščanje gaze s škarjami v trebuh bolelo, zagotovo ne bi skrivala bolečine. Mučila me je samo občasna vročica.
Lepo sem se pogovarjala s Sanjo.
Bila je prijazna. Lepa. Urejena.
Vedno nekako čudno zaskrbljena in žalostna.
Saj ne brez razloga, ampak ves čas.
Pobarvana blond.
Predvidevala sem, da z mešanico mila za pranje perila, ki so nam ga delili v humanitarni pomoči, in tridesetodstotnega hidrogena. Tako se je v vojni ostajalo blondinka.
Nekaj je morala vedeti.
Bilo ji je jasno, da se poznava.
Nisem vedela, kaj ve.
Vsekakor me ni doživljala kot grožnjo.
Nisem prepričana, da je bil to kompliment.
Z Emirjem sva se veliko pogovarjala.
Ne o tem, kaj Sanja ve o nama.
O življenju, v glavnem.
Nekoč sem ga vprašala: če bi bilo konec, če bi vedel, da umira – tako kot je vedela Mirsada, gospa, ki je dan predtem preminila v naši sobi, brez bližnjih, brez zdravnikov, obkrožena s samimi ranjenimi neznanci, in nam med umiranjem govorila, da si nikoli ne bo oprostila, da ni leta nazaj pobegnila s sinom peka iz svoje vasi, čeprav je njen mož dober in ji je dal dobro življenje in dobre otroke – kaj bi takrat pomislil o meni. Šalil se je. Ljudje lahko vse obrnemo na šalo, posebej mi, ljudje iz Sarajeva.
»Upam, da me kdo ubije, preden celo družino spravim v sramoto,« je rekel.
»Ni sramota,« sem se jezila. »Ni sramota … Saj je umirala …«
»Vem, hecam se, Lane,« je rekel. Vedela sem, da se heca.
Nikogar od nas ni tako zelo pretreslo, ko je nastopil trenutek Mirsadine smrti.
Niti ko je kakšnih sedem ali osem ur ležala mrtva med nami, preden so jo odnesli. Pokrili so jo, nismo bili pozorni nanjo. Čez čas se je krvavi madež, tam, kjer je nekoč imela trebuh, nehal širiti.
Vse nas je pretreslo njeno umiranje.
Nekdo je celo pripomnil, da bi bilo boljše, da je sploh ne bi pripeljali med ljudi.
Jezila sem se.
Sedela sem zraven nje.
Držala sem ji mesnato roko, nenegovano, polno žuljev, s kratkimi prsti.
Poslušala sem vse, kar je želela povedati, nosila sem ji vodo.
Zdravnica je rekla, da mi tega ni treba.
Nisem ji odgovorila.
Mirsada je vedela, da je to konec.
In toliko stvari ni dokončala.
»Pomislil bi, da si bila ljubezen mojega življenja,« je rekel. »Kaj pa ti?«
»Pomislila bi, da zelo dolgo nisem jedla postrvi,« sem rekla in prasnila v smeh. On tudi.
Tudi on je čutil samo udarec, nič drugega.
V tistem trenutku ni bilo časa za misli.
In se je zbudil v bolnišnici brez noge.
Bil je na fronti. V trenutku, ko je granata priletela pred rov, so bili v njem vsi štirje: Emir in Mahir ter Alen in Vlado, ki sta ju prišla zamenjat.
Čutil je samo udarec, je rekel.
In naslednji udarec, ko se je zavedel, kaj se mu je zgodilo.
»Kot da bi bil v nočni mori. Mislil sem, da gre za grozljivo napako … Saj sem čutil stopalo … Še zdaj ga občasno … Sploh si ne predstavljaš, kako čudno je, ko srbi. Občutek imaš, da boš znorel … Fantomska bolečina, pravijo zdravniki. Možgani imajo spomin na nogo, ki je ni več. Nočejo se ji odpovedati. Menda bo minilo …«
Tudi njegova rana se je nekajkrat vnela, zato ga še niso pripravljali za protezo.
»Jebi ga …« je rekel. »Za to je še čas. Vsaj živ sem … Imam drugo nogo … Boljšo. Poglej, no! A se sploh spomniš leve? Daj no, povej, Lane … Na tej imam lepše prste,« se je šalil.
Pogovarjala sva se o vojni.
O tem, kako je ves svet jebena ritna luknja.
O tem, kako je vse farsa.
Kako nam nihče, prav nihče kljub vsem obljubam ni pomagal. Kako svet gleda, kaj se dogaja v srcu Evrope, in nihče ni pripravljen pomagati!
Kako je vprašanje, ali bo sploh kdaj konec.
Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi.
Ker heroji ne obstajajo.
Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji.
Vojna je žalost.
In smrt.
Vojna je kri in mraz.
In niti ne veš, zakaj.
Pogovarjala sva se o filmih.
Pogrešala sem filme.
Pel mi je, po tiho, Balaševićev D-mol, premikajoč prste, kot da igra na kitaro.
Pogovarjala sva se o Amri in njenih pismih, redkih pismih preko Rdečega križa.
Pogovarjala sva se o Gordani, starejši ženski, tako je označil štiridesetletnico, s katero se je pogosto pogovarjal, kadar jim je prinesla vodo ali kaj za pojesti, saj je trmasto vztrajala v hiši pri fronti – in ga polnila z življenjskimi modrostmi.
Pogovarjala sva se o Remarquu, o hladu, o vremenu, o vsem, o čemer se ljudje, ujeti vase in v bolnišnico, lahko pogovarjajo …
Po malem sva se pogovarjala tudi o mojem očetu …
Čisto malo, če prav pomislim, le toliko, kolikor je izvlekel iz mene.
Ko razmišljam za nazaj, sem se verjetno točno takrat, točno ob očetovem odhodu naučila, kako potlačiti bolečino.
Pred samo seboj in pred svetom.
Potlačiti, da lahko živim in diham.
Na neki zelo čuden način nama je bilo lepo.
Imela sem celo občutek, kot da se veseliva infekcij.
Nikoli se nisva pogovarjala o naju.
Ker ni bilo ničesar povedati.
Nikoli več nisem šla k njemu v posteljo. Nikoli več se ga nisem dotaknila.
Tisto jutro, ko sem vedela, da končno odhajam, sem ga objela.
In on je objel mene.
In tako sva bila kakšno minuto, dve, kakšno življenje, dve …
»Bodi srečna,« je rekel. Pokimala sem.
»Ne bom te hodila obiskovat,« sem rekla.
»Vem,« je rekel on.
»Tudi jaz bi pomislila, da si ljubezen mojega življenja,« sem rekla.
»Vem,« je rekel on.
