Iz malega zraste veliko. Mala je najprej videti beseda, dokler se ne razraste v knjigo, ali prva knjiga na polici, ki se čez čas naposled razširi v knjižnico. Od tam pa se odpirajo pogledi v najrazličnejše svetove, ki so nam vedno na voljo, le knjigo moramo odpreti in obrniti kakšno stran.
Vsakemu bralcu pa njegova lastna knjižnica pomeni še vse kaj drugega. Pesnica, prevajalka in avtorica publicističnih besedil Miljana Cunta, ki je v središču tokratnega, zdaj šestega podkasta Zamolčane zgodbe pravi: “Pomembno se mi zdi, da ima vsak človek svojo knjižnico, čeprav še tako majhno. Knjige v osebni knjižnici so naš spomin, stopinje na pot, vsaka ima svojo zgodbo, vsaka se je nekoč “zgodila” in pustila sled.”
Njena knjižnica je odsev precej nomadskega življenjskega sloga, kakor pravi v podkastu. Z vsako selitvijo – in teh je bilo menda enajst – se je nekoliko spreminjala in prilagajala novemu okolju. Nazadnje se je iz ene spremenila v dve in naselila stanovanje v rojstnem kraju ter dom, kjer živi zdaj.
Takšno izkušnjo pa lepo povzema misel italijanske pesnice in pisateljice Alde Merini iz enega njenih dnevnikov, kjer piše, da je življenju prebivala v mnogo hišah, a nobene ne res naselila, naselila je le tisto, ki jo je zgradila poezija.
Poezija je življenju Miljane Cunta in toliko bolj v njenem delu eden ključnih gradnikov. Zakaj se ji zdi pomembno besede in misli najprej drobiti do zadnjega najmanjšega člena, da se nato loti gradnje na novo, prisluhnite v podkastu.
Miljana Cunta je pesnica, prevajalka, svoja razmišljanja o poeziji objavlja v medijih, bila pa je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Je avtorica treh pesniških zbirk, Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj. Iz angleščine in italijanščine je prevedla denimo pesmi Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini in Patrizie Cavalli.
Podkast Zamolčane zgodbe nastajajo v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen.
