V mladosti se mi je zdel pisateljski svet nekaj skrivnostnega, posvečenega, skoraj nedotakljivega, pravi slonokoščeni stolp, na katerega je težko splezati. Jaz pa sem kot otrok in najstnica nenehno sanjarila, da se bom uresničila v kakšnem umetniškem poklicu. Najprej sem hotela peti in plesati kot Fred Astaire, nakar sem si želela postati igralka ali rock zvezda, slednjič pa pisateljica ali tuja dopisnica.
No, v resnici je bilo vse manj bleščeče. Po začetnem načrtu, da bom študirala novinarstvo, sem se, razočarana nad študijsko prakso pisanja obrobnih lokalnih novic, medtem ko sem si umišljala, da mene zadevajo samo tehtni svetovni problemi, raje vpisala na sociologijo. Izbira je bila še kar posrečena, čeprav daleč od ljubljanskih umetniških akademij, ki so bile moja neuresničena želja. V 80-ih sem bila vpisana »samo« na FSPN — Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes FDV). Na takratni altersceni sem namreč srečevala same črno oblečene, pametne in zatežene novovalovske študentke in študente, zvečine s Filozofske fakultete. Prav ti so mi najbrž tudi povedali, da hodim na prorežimski faks. Jaz pa sem bila za punk!
Kljub vpisu na FSPN dvomljivega slovesa sem se s takratno punk in novovalovsko sceno zlahka zlila, vanjo sem zahajala v družbi in pogosto sama. Nisem navezala kakšnih omembe vrednih stikov, a dovolj mi je bilo biti tam, spremljati koncerte in vso kulturno-politično produkcijo. To je bilo enostavno — hodila sem na dogodke in jih absorbirala, ni bilo potrebno, da bi me kdorkoli vpeljal ali iniciiral. Poglobljeni stiki me niso zares zanimali, tudi zaradi dobršne merice seksizma in mačizma, ki sta pogosto vladala na altersceni, čeprav sem naivno mislila, da te vrednote prevladujejo le še v ruralnih okoljih. Niti slučajno!
Čisto druga pesem (zgodba) pa je bila na literarnem področju, ki je zame še dolgo ostajalo nekakšen skrivni, posvečeni svet izbrank in (predvsem) izbrancev, v katerega se je mogoče prebiti na več načinov, a nobeden mi ni šel od rok oziroma mi ni ustrezal. V prvi polovici 80-ih sem še kot študentka objavila nekaj literarnih besedil, zvečine pesmi in zelo kratko prozo v legendarnih Mladininih Mladih poteh in Tribuni. Želela sem si postati del te ljubljanske pisateljske scene, a naključje je hotelo, da sem se preko prijateljice slikarke znašla v družbi slikark in slikarjev, kipark in kiparjev …, ljudi iz sveta literature pa nikakor nisem spoznala.
Zdelo se mi je, da vse_i druge_i — seveda za moje pojme neupravičeno — prej vzpostavijo stike z ljudmi iz literarnega sveta. Še moji znanki iz študentskega naselja sta se intenzivno družili z gručico slovenskih pisateljev, čeprav sami nista imeli nikakršnih literarnih afinitet. Šele pozneje sem poštekala, da jih poleg alkota druži tudi seks. Sčasoma sta mi namreč povedali, da ima vsaka od njiju pisatelja — ljubimca. Alko že, seks s pisatelji pa ne, sem si rekla. Že na punk sceni se mi je upiral način seznanjanja z »glavnimi« akterji na način, da postaneš neka groupie kakšnemu članu benda. Ali cipa za enonočno zabavo. Sicer pa, tovrstnih »ponudb« sem bila vajena tudi iz krajev, iz katerih sem prišla v prestolnico. Ja, prestolnica pa taka …
V tistih časih tako rekoč ni bilo pisateljic in pesnic, ki bi bile del literarne scene. To moram poudariti, če bi komu prišlo na misel, da naj bi se pač potrudila za pozornost žensk. Ampak vedno sem ločevala »kariero« od seksa. (Mogoče bi morala dati pod narekovaje besedo seks.) Sama sem hotela biti del literarnega sveta, ker sem si umišljala, da vanj kratko malo sodim in da bom mogoče še celo napisala kaj konsistentnega, ne pa le zato, ker sem nosilka določenega spola.
Torej, seks za vstop v mondeno umetniško smetano ni bil opcija. Naslednja (ali pa prva) možnost bi bila nepotizem — pa so se ure, ki sem jih zabila z nosom v socioloških skriptah, le pokazale za dober vložek. A tudi tukaj nisem imela nobene možnosti za preboj v svet lepe besede. S provincialnim delavskim poreklom nisem imela prav nobenih sorodstvenih povezav v Ljubljani. Pa resnici na ljubo, bi se mi zdelo tudi zamalo računati na tak privilegij.
Kako se torej prebiti v to druščino literature? S samo literaturo, kakopak. Saj sem še kar rada pisala, čeprav bolj malo. Gotovo pa sem raje pisala kot študirala sociološke teme.
Nekajkrat se mi je posrečilo priti v literarni hram, v tedanji PEN klub, a vedno v družbi slikarjev, s katerimi sem takrat prijateljevala. Res ne vem zakaj, saj nisem znala narisati ničesar. Izdelala sem nekaj kolažev za domačo rabo, s tem pa se je moje avantgardno umetničenje tudi nehalo.
V drugi polovici 80-ih sem se udeležila neke protestniške pisateljske tribune v Cankarjevem domu, o kateri so poročali tudi po teveju, same teme pa se ne spomnim več. Na teve posnetku me je prepoznal sosed iz mojega študentskega bloka in mi posmehljivo navrgel, le kaj sem se silila zraven na pisateljsko tribuno, ali sem morda umetnica ali kaj? Zlonamerna pripomba je vendarle udarila v mojo šibko točko, saj bi seveda želela biti umetnica, očitno pa skoraj vsak lahko presodi, da to nisem …
Konec osemdesetih sem se posvetila lezbičnemu aktivizmu, tako zelo, da sem prvič spoznala, kako zelo se je mogoče predati neki ideji in dati sebe v oklepaj — tudi za vrsto let — skratka, narediti vse to, kar so mi doma že od nekdaj odsvetovale_i. Zagnala sem se v aktivizem, polna naivnih prepričanj, kako bomo počasi spremenile večinski svet, predvsem pa mobilizirale lezbijke, ki životarijo svoja zaklozetirana življenja in za svojo drugačnost krivijo najbrž zgolj sebe, ne pa družbe, ki jim je podelila vlogo dežurnih grešnih kozlov in odpadnic. In ne vidijo morebitne povezljivosti s podobno izločenimi marginalnimi skupinami. Aktivizem je bil tudi moja faza najintenzivnejšega dela z ljudmi »od blizu«, tista vrsta dela, ki ga nikoli prej nisem zmogla in sem se mu na daleč izogibala. Pa me je ujelo. Sem pa seveda izdatno okusila, kako čudovito in hkrati tako peklensko je delati v skupini.
Po intenzivnih letih angažmaja se je moj aktivizem malce unesel in strukturiral, morala pa sem tudi zaključiti dodiplomski študij sociologije in se posvetiti še drugim interesnim področjem … Leposlovje sem pisala in objavljala sporadično, sprva celo nekaj poezije, ki jo je povsem nadomestila kratka proza. Pisala sem hermetične zgodbe, ki so bile komaj razumljive meni sami, sem pa oboževala tisto strukturo. Moja prva lezbična zgodba je bila Proculin, ki sem jo objavila v časopisu Republika, 22. oktobra 1996. Odtlej jih je bilo vse več. Morala sem pisati o tem, o čemer v slovenščini še ni pisal_a nihče drug_a, kar mi je seveda prineslo oznako lezbične pisateljice, ki sem jo z veseljem sprejela.
Raje lezbična kot slaba pisateljica.
Po objavi prve »lezbične« zbirke Pod ničlo pri Škuc-Lambdi sem bila končno vržena v svet literature! Toda imela sem čuden občutek, da zdaj, ko je priložnost, ne znam več vstopiti v ta svet — saj ne da bi kdaj v resnici znala. Kadar sem se po dolžnosti znašla med pisatelji_cami, nisem vedela, o čem sploh govoriti, kako se pogovarjati z ljudmi, ki jih zvečine nisem še nikoli srečala. Seveda sem imela tudi sindrom vsiljivke, ki jo mori grda misel, da sploh ne sodi v ta mondeni umetniški svet, tako zaradi svojega delavskega in provincialnega porekla, nikakršnih sorodstvenih umetniških povezav niti predhodnic_kov, na katere bi se lahko patetično sklicevala, kot zaradi humanistične izobrazbe, homo aktivizma, feminizma in lezbičnosti. V resnici pa me ni skrbelo, če bom bolj luzerka kot bohemka, kajti svojo pisateljsko kariero sem si z lezbičnim aktivizmom zapečatila še pred svojim pisateljskim coming outom oziroma razkritjem v javnosti. To je bilo veliko olajšanje in najboljše, kar sem lahko naredila.
Moram priznati, da se tudi v humanističnih krogih, denimo, med magistrskim študijem, velikokrat nisem počutila čisto doma, in tam se mi je rado dozdevalo, da sem v resnici bolj umetnica in aktivistka kot pa sociologinja. V takih in podobnih »cehovskih« krogih se mi je pač zdelo, da najbrž obstajajo neki kodi obnašanja, ki jih sama nisem absorbirala dovolj zgodaj, zato se ne znajdem, še huje, teh kodov ne morem niti kršiti, ker jih ne poznam. Na literarni sceni sem se pogosto izogibala tem, ki jih nisem poznala dobro, pa tudi pogovorov o sami literaturi. Ker nisem študirala primerjalne književnosti niti jezikov, ker nisem prebrala večine tistih knjig, ker mi ni bilo mar za novo izdajo neke oh in ah vrhunske anglosaksonske avtorice, o kateri sem komaj kaj slišala … Kot vsiljivko me je kar naprej skrbelo, kdaj me bodo razkrinkrali kot fejk pisateljico, zato sem v literarni družbi raje držala jezik za zobmi, dokler se je dalo.
Seveda vprašanja, ki so mi jih zaupno postavljali novinarke_ji ali pisateljske_i kolegi_ce, »ali ste se odločili postati pisateljica zato, da bi lahko svoj lezbični aktivizem prenesli še na polje literature? kaj pa misliš o vplivnem gejevskem lobiju na javni RTV — se ti zdi to sprejemljivo?! ali ti gejevski lobi v tujini objavlja prevode tvojih del?« niso bila koristna, prej žaljiva, kar pa sem opazila samo jaz. Poleg tega mi je bilo odveč, če že ne smešno, argumentirati, da sem vendarle pisala že od malega, še pred aktivizmom, le da tega očitno ni opazil nihče iz pravih krogov.
Nisem se izogibala le pogovorov o literarnih delih in tokovih, še manj sem se želela vključiti v debate o zasebni sferi. A vsega ne moreš preslišati. Recimo, pisatelj X je prevaral ženo in se spentljal s pesnico Y, ki ima že tako nesrečno roko pri izbiri moških, vsekakor bolj kot pri pisanju pesmi. Ali pa pisateljica Z, ki jo zanima le, kako se bo čim bolj prebila doma in na tujem, se dobro omrežila na mednarodnih festivalih ter tuje avtorice_je, urednike_ce in založnike_ce prepričala, naj objavijo njena izjemna dela v prevodih. To ni še nič, še hujši je pesnik XY, ki se naravnost vsiljuje s prevodi svojih del v tujino, pa še slabo piše … Nisem imela blage veze niti o tem, da sta se razšla literarni kritik F in mlada pesnica Ž, ker si je ona našla drugega, menda literata z dobrimi povezavami na nacionalnem radiju …
Večine slišanih tračev se mi ni ljubilo niti prenašati, saj so mi bili nezanimivi in glavni liki neznani, zato sem jih navadno takoj pozabila.
Ko sem se znašla na skupinskih literarnih večerih ali gostovanjih v tujini, smo se seveda tudi več dni družili in klepetali, a sama nisem veliko govorila o svojem življenju, pa saj ne da bi me kdo sploh kaj spraševal. V svojem osebnem življenju sem bila seveda mnogokrat v zasebnih dramah, nestabilnih čustvenih stanjih ali pa v aktivističnih konfliktih, ki so mi vedno težko padali. O tem nisem skoraj nikoli govorila v strejt družbah. Nekako nisem zaznala kakršnegakoli prostora za pripovedovanje tovrstnih prigod iz svojega življenja. No, gotovo nisem bila edina LGBT oseba na literarni sceni — poleg prodornega Braneta Mozetiča, ki je oral ledino, tudi zame — toda vedela sem, da nerazkriti gejevski umetnik ali pa nerazvpita lezbična avtorica, ki se ne »izpostavljata« s svojo spolno usmerjenostjo in tega ne tiščita v svojo umetnost, požanjeta veliko več simpatije in pripoznavanja v mainstream umetniških krogih. Še posebej, če vihata nos nad LGBT aktivizmom in se navdušujeta nad ideološko neodvisnostjo, torej potop v t. i. ideologijo nevprašljivega in smaoumevnega univerzalnega. In predvsem zato, ker svoje drugačnosti, pardon, privatnosti, ne obešata na veliki zvon in torej ne vnašata nikakršne zadrege. Če na teh zemljepisnih koordinatah česa ne maramo, je to vnašanje zadrege. To je tako rekoč neotesano.
Sprva sem imela vtis, da je moj vstop v družabni krog umetnosti, v nasprotju z zgodnjimi sanjarijami, nerodno capljajoč, skoraj obroben, in da na tej sceni najbrž nikoli ne bom prijateljsko hengala. Prva, s katero sva precej govorili tudi o LGBT literaturi (in gibanju), sama pa je o tem tudi pisala, je bila pisateljica in kulturna novinarka Mojca Kumerdej. Nekoč se je pošalila, da deluje kot informantka oziroma vezni člen med mano kot predstavnico LGBT skupnosti in večinsko pisateljsko združbo. In bila je edina, ki me je naravnost vprašala, ali sva se s tedanjo partnerko razšli.
Toda sčasoma sem našla neki svoj prostor na univerzalni literarni sceni, ki nikakor ni bila in ni enotna. V bistvu mi je bilo velikokrat laže, ker nisem poznala vseh intimnih zgodb, podtalnih tračev, nisem bila udeležena v sporih med avtoricami_ji ali med založbami, kar mi je pogosto prihranilo zoprn občutek, da se moram nujno postaviti na neko stran in zlivati žveplo po drugi.
Z leti so postala tudi univerzalna literarna branja in druženja prijetnejša. Marsikdaj mi je celo prijalo preživeti nekaj dni med literati_njami na festivalih. Občasno literarno druženje mi je postajalo vse bolj nujno in vsaj kdaj sem potrebovala pogovore o snovanju idej, pisanju, prevajanju …
Okoli leta 2013 sem v Cafeju Open srečala Mateja Bogataja, ki mi je rekel, da sva Brane Mozetič in jaz vendarle tudi del splošne literarne scene, »naša«, in kaj se torej greva, saj vendar paševa zraven. Nisem si znala predstavljati, koliko sva ali nisva zraven, še manj pa, kako se sploh približati.
Tako sem po dveh desetletjih ali več razvila zelo dobre naveze a avtoricami_ji, urednicami_ki ali znankami_ci, sopotnicami_ki, ki jih rada srečujem in preživim nekaj intenzivnih ur z njimi na srečanjih. Imam celo funkcijo podpredsednice Društva slovenskih pisateljev (_ic). Še vedno pa z večino ne hengam zasebno, tovrstnega prijateljevanja na univerzalni literarni sceni tako rekoč nisem razvila.
Nedavno je prijateljica oporekala moji trditvi, da na literarni sceni nimam prijateljic_ev, saj imam vendar prijateljice in prijatelje med pišočimi, denimo, Jedrt Maležič, Nataša Sukič, Brane Mozetič, Urška Sterle, Tanja Matijaševič … To drži. Toda tako rekoč vse lezbične piske in gejevske pisce sem spoznala med aktivizmom ali pa na LGBT dogodkih, tudi branjih.
Seveda nas LGBT skupnost (in literatura) povezujeta na en poseben način. Pa tudi delita. Na tej sceni namreč nimam le prijateljic_ev, ampak tudi nasprotnice_ke, izraz sovražnice_ki se mi zdi le prehud. Gre pa za ideološke spore, aktivistična razhajanja, organizacijska trenja, intimna nesoglasja in zamere … Ti konflikti so včasih zelo ostri in razkoli globoki.
Sama sem doživljala tovrstna razhajanja na lezbični sceni, toda predvsem zaradi aktivizma in/ali osebnih trenj, vprašanje literature v teh primerih ni bilo v ospredju.
V povezavi z univerzalnim in s partikularnim na slovenski literarni sceni se mi zdi zanimiv fenomen posvečanja svojih del vzornicam_kom ali sopotnicam_kom. Meni se je sicer od daleč vedno dozdevalo, da je levji delež posvetil namenjenih Tomažu Šalamunu, pesniku mojstru — in geju, ki svoje spolne usmerjenosti nikoli ni direktno omenjal. Medsebojna posvetil in omembe seveda pričajo tudi o bližini določenih literarnih krogov.
Kar se tiče posvetil v sami LGBT ali lezbični literarni skupnosti, bi tukaj pričakovale_i izdatno medsebojno pisanje posvetil, tudi tistim osebam, ki niso tvoje intimne_i partnerke_ji. Vsaj glede na to, kako naj bi bili po mnenju nekaterih zunanjih »opazovalk_cev« povezane_i v nekakšen fantomski gejevski lobi oziroma lezbično mafijo, kot jo same rade imenujemo. (Izraz lezbična mafija je uveljavila lezbična aktivistka, pisateljica in performerka Urška Sterle.) A lezbična pisateljska združba je ravno zaradi večje prijateljsko-aktivistične bližine lahko, poleg velike podpore in naklonjenosti, polna tudi odbojne energije, trpkih in kritičnih zapisov, zanikanja in brisanja drugih in še česa. Tudi sama sem si v svoji pisateljski/aktivistični karieri prislužila nekaj omemb v lezbično obarvanih pesmih. Kot nekdanja obiskovalka in vodja lezbičnega Kluba Monokel na Metelkovi sem bila poimensko omenjena v pesmih Kristine Hočevar in Nataše Velikonje, a to so bile prijazne, včasih šegave omembe z začetka prvega desetletja 21. stoletja. Leta pozneje pa sem se prepoznala po skorajda norčavem opisu, ne imenu, v eni od pesniških zbirk Nataše Velikonje, kjer obračunava tudi z neoliberalizmom in s kulturno praznino na slovenski lezbični sceni pa tudi na tisti »splošni« sceni. Sem pa v kar izbrani družbi ožigosanih … To sva bili tudi skupaj z Velikonjo leta 2001, ko so mi zavrnili status kulturnice s plačevanjem prispevkov, Velikonja pa je imela težave s podaljšanjem statusa. Takrat je bilo kar nekaj člankov na temo priznavanja dveh lezbičnih avtoric, pa seveda tudi nekoliko izraženih dvomov, ali je »dovolj« biti lezbična avtorica zato, da dobiš kulturniški status. Torej, ali je na delu slaba kvaliteta del lezbičnih pisk ali pa spregled njune pisave, torej homofobija. Po pritožbah sva le dobili status s plačanimi prispevki, žal pa se je za Natašo Velikonja podobna kalvarija še ponovila.
Na lezbični literarni sceni pa sem bila deležna še enega kolegialnega priznanja, to že moram poudariti. V svojem kratkoproznem prvencu Težkomentalci mi je namreč napisala posvetilo Jedrt Maležič.
Mogoče zaradi vseh naštetih okoliščin in umestitev na univerzalnem slovenskem literarnem prizorišču nimam nasprotnic_kov, no, vsaj ne, da bi vedela ali bi mi bilo mar. Vedno znova pa naletim na odlične sodelavke_ce na vseh ravneh. To so pravzaprav dobre novice.
Ko sem svoji prijateljici z neliterarne scene pred leti rekla, da sem se »pa letos imela dobro na Vilenici«, je pripomnila, da se očitno staram.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
