Odgovor samemu sebi v prejšnjem eseju: ali mora umetnost res biti odgovorna? Ali je res dolžna izvajati intervencije v družbo? Ali ni poanta umetnosti v sami spremembi načina, kako gledamo na svet? Ali ni v končni fazi njen smoter predaja lepoti?
*
Na Kurji polti se je letos zavrtel film Kinematografski labirint pokojnega japonskega mojstra Nobuhika Obajašija. Že kmalu po začetku me je njegov dadaistično-ludistični slog napeljal na suspendiranje kakršnega koli smisla. Užival sem v toboganski vožnji in sprejemal film v vsem, kar je bil. Zgodila se je začasna suspenzija kritiškega pogleda: film je naenkrat postal lep v vsakem trenutku svojega obstoja, že zgolj zaradi dejstva tega obstoja.
*
Je to tisti moment estetskega, ko naj bi se zgodil stik z neskončnim? Kdaj sem že slišal, da smo ljudje nižje razvita bitja, ki nismo sposobni dojeti časa v njegovi celoti, vsega naenkrat, ampak moramo skozenj potovati. S to idejo se recimo v svojem ZF filmu Prihod poigrava Denis Villeneuve. Na zemljo pridejo alieni, ki čas dojemajo krožno, vsega naenkrat in takega pogleda učijo tudi junakinjo, ki začne preteklost in prihodnost dojemati kot sedanjost. A sam bi to logiko obrnil: že samo dejstvo, da ljudje obstajamo, da smo zrasli iz vesolja kot nekakšen prezrel mozolj kaže na neko inherentno naravo vesolja in sploh vsega in to je ravno bivanje v času.
*
Kaj pomeni čas? Čas je razcep. Tek časa pomeni določeno nedokončanost, nezaceljenost, nezapolnjenost. Kot pri tistem možicu-balonu, v katerega od spodaj buhti zrak, ki ga zrak v nekem trenutku do te mere napolni, da za trenutek stoji pokonci, a se potem zopet pogrezne in zopet napihuje. Ljudje – če ne že kaj drugega – smo končni dokaz, da čas obstaja, ker se časa zavedamo, ga lahko artikuliramo. Čas je krožnica, ki se ne more zaključiti v krog. Čas je vdih, ki ne more dokončno in za večno napolniti pljuč. Sam obstoj časa kaže na razcep in nedokončanost v vesolju samem.
*
Ali ne pomenita umetnost in lepota suspenzijo časa? Ali ni območje čiste lepote/čistega obstoja nečesa neko drugo, petdimenzionalno območje, kjer čas naenkrat neha obstajati? Ali nas umetnost ne uči ravno tega estetskega pogleda na svet, ki zamrzne čas? Ali ni ravno v tem pogledu transformativna vloga umetnosti?
*
Nek fleš: kdor se ima za ljubitelja kakršne koli že umetnosti, ne more estetskega pogleda zamejiti samo na umetnost ali – še huje – samo na vrhunsko umetnost. Lepoto mora videti tudi v trashu. In lepoto mora konec koncev videti tudi v povsem vsakdanjih stvareh, kot so drevo, s katerega odpadajo listi, počasen tok reke skozi mesto, umazanija, ki se zbira med robovi tlakovcev … Ali ni transformativna vloga umetnosti ravno v tem, da nas uči gledati lepoto, da nas uči estetskega pogleda?
*
Zakaj bi potem umetnost morala biti odgovorna? Ali to v končni fazi ne pomeni, da nas kot odjemnike pasivizira, opravlja družbeni aganžma namesto nas? Ali ni njena veliko bolj radikalna funkcija v tem, da spremeni naš pogled in odnos do sveta? Ali se ne bi vse gorje končalo, če bi vsi ljudje prevzeli estetski pogled na svet? Samo hodili naokrog in občudovali vse, kar obstaja? Se čudili lepoti življenja? Ali se ne bi tako približali neki novi dimenziji estetskega bivanja?
*
Sanjarija.
*
Za trenutek sem pomislil, da imajo vsi, ki se navdušujejo nad zgolj estetskim, božanskim bivanjem stvari v resnici prav. Da imajo prav v tem, da si pustijo gledati zgolj ali predvsem lepoto, se nad njo navduševati. A pri tem gre za določeno naivnost, če ne že ignoranco: pri tem se pozablja na čas.
*
Kaj, povsem konkretno, pomeni čas? Kaj pomeni bivanje v času? Ko človek preživi nekaj ur, postane lačen in žejen, in ko preživi še več ur, postane utrujen. Bivanje v času ga sili v strateško premišljevanje, kjer se mora odlepiti od zgolj estetskega, občudujočega in navdušenega pogleda: podrediti se mora v določena delovna razmerja, prek katerih si bo omogočil preživetje. Banalno rečeno: zaslužiti mora denar. Estetski pogled v nadčasovni, peti dimenziji ima svojo materialno podstat, za katero je treba poskrbeti. Tu se začnejo politika, razmerja moči in oblasti, razporeditev družbene imovine. Tu zgolj estetski pogled sreča svoj konec.
*
Drevo, s katerega odpadajo listi … In nekdo, ki mora te liste pomesti. Reka, ki teče skozi mesto … In nekdo, ki ji mora postaviti kanal, preverjati njen vodostaj, onesnaženost. Film, ki nas popelje v totalno, skoraj zenovsko estetsko izkušnjo izpraznjenega uma … In celotna mašinerija, produkcijski pogoji, pogodbena razmerja, ki so do filma pripeljala. Knjiga, ki nam odpre svet nekam popolnoma drugam … In založbe, razpisi, tiskarji, lektorji, oblikovalci in vsi, ki so bili vključeni v produkcijo te knjige.
*
Ja, umetnost ima odgovornost, ker je estetski objekt tako posledica družbenih razmerij kot tudi sam del neke družbe. Ne nahaja se v čisti lepoti onstran, ampak je del pogojev, v katerih se znajde in ki jih z načinom svoje pojavnosti tudi producira.
*
V trenutku, ko umetnost obstaja v času – in drugače niti ne more obstajati – je del časa, torej del družbe.
*
Čista lepota, čisti neomadeževan estetski pogled torej ne obstaja? Ne. Lepota je ravno v tem, kako se lahko nadčasovna, transcendentna lepota poveže z lastnimi pogoji nastanka. Kako brezčasnost prehaja nazaj v čas. Lepota je zavedanje, da brezčasnost traja zgolj za hip in se potem zopet povrne v čas. Kako nam prav čas omogoča videti tako lepoto v brezčasnosti kot tudi lepoto zavedanja samega časa.
*
In če se vrnem k Obajašijevemu filmu: Kinematografski labirint se pravzaprav ukvarja z vojno, s posledico atomske bombe na Japonsko. A forma, ki jo film spočetka privzame, nam ne da slutiti bolečine in tragedije, nekih strogo družbeno-političnih realij, iz katerih izhaja in ki jih vedno bolj odkriva, postavlja pred nas. Ludizem se združi z realnostjo in pri tem doživi čudovit spoj: čudovit ravno zaradi tega, ker ni ostal ignoranten do časa in pogojev, iz katerih je izhajal, a ki jih je ravno s svojim posegom vključil v proces transformacije proti lepoti, ki se zaveda svojih temeljev, svojega izhodišča.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
