Sarajevo, Center, poletje 2009
Če bi rekla, da sem ga čutila ves ta dan, bi bila to resnica.
Edina težava je v tem, da sem ga čutila vedno, vedno.
Vse Sarajevo, vse moje Sarajevo je takrat bil on, in redki obiski mesta na Miljacki so pomenili nenehno razmišljanje o njem.
Ko se pogovarjam s sestro, z mamo, s prijatelji, ko jem burek in zeljanico, ko pijem jogurt zraven čevapčičev in razmišljam, kako je to za mojo Slovenijo smešna kombinacija, vedno, vedno mislim nanj in nikoli nič ne vprašam.
In nikoli nihče sam ničesar ne reče.
Kot da je sramota.
Kot da ga nikoli ni bilo.
Kot da se ne omenja, kot se ne omenja huda bolezen v Bosni, ko vsi namesto rak rečejo »tisto najhujše«.
Takrat, bilo je poletje, sva se z Markom vrnila s Sejšelov. Bilo nama je zelo lepo in hudo dolgčas. Kot vedno. Imela sva v načrtu nekoliko dni v Sarajevu, ampak iz nekega službenega razloga je moral nujno nazaj. Jaz sem ostala.
Sprehajala sem se sama po Titovi, po popoldanski pijači s prijateljicami, ki se je zavlekla, skozi neverjetno gnečo, ki mi je tako neverjetno prijala, ko sem slišala njegov glas in svoj vzdevek.
»Lane.«
»Princ,« sem rekla. Ker njegovo ime pomeni prav to. V arabščini. Tako ga še nikoli nisem poklicala. Nasmehnil se je.
»Ona bo morala imeti enak obraz kot moja prva ljubezen …« je namesto pozdrava odrecitiral Sarajlićev verz.
In postajal rdeč v obraz.
Objela sem ga. In on je objel mene. In stala sva tako, objeta, in ljudje so se zaletavali v naju.
Bilo mi je vseeno.
Objela sem ga z rokami, s telesom, z dušo.
Smrdel je po drugih ljudeh, po praženi čebuli in potu in parfumu in čikih.
Dišal je po sebi.
In malo po meni.
Po sreči.
Spustil me je, prijel mojo dlan in nama prebijal prehod do stranske ulice. Nato me je znova objel.
Ko sem se nekoč z Jaco pogovarjala o njem, sem ji rekla, da nikoli ne pogrešam nikogar razen njega. Kar je čudno. Ker sem z njim preživela najmanj časa.
Rekla je, da obstajajo duše, ki se vračajo k nam.
In mi k njim.
Nimam rada ljubezenske patetike. Vse to je le bla bla in oceani bolečine.
Ampak v tem trenutku sem ji verjela.
»Si sama?«
Prikimala sem. Zdel se je tako zelo drugačen in tako zelo enak.
»Greva na pijačo?«
Prikimala sem.
Srečala sva se okrog devetih zvečer.
Domov, k mami, te dni sem bila pri mami, ker Nine in njene družine ni bilo v mestu, me je pripeljal zjutraj, po zajtrku.
Spala je, zato mi ni bilo treba ničesar razlagati.
Vendar sem ji želela povedati.
Da sem ga srečala. Da sva se pogovarjala vso noč.
Da je čas bežal, kot bi se bal teme.
Da se že dolgo nisem počutila bolj žive in bolj srečne.
Ker je vse to bilo res.
Ona bi me obsojajoče gledala.
In me spomnila, da moj fant iz otroštva, ki nima noge, izobrazbe in dobrih prihodkov, ima pa PTSM, zagotovo nikoli ne bi mogel plačati mojih dragih oblačil, lepotne operacije, potovanj …
Ne …
Ne bi me razumela …
Mogoče bi.
Ne vem, mogoče ji delam krivico, vendar ne smem tvegati …
Pila sva. Se pogovarjala. Bolj z nasmehi in občudovanjem kot z besedami. S taksijem sva se peljala na Vidikovac. Gledala sva sončni vzhod. Objemala sva se. In se držala za roke. In smejala. In malo jokala. Mislim, jaz sem jokala … In se peš spustila v mesto, do njegovega avta, sproti v Imaretu kupila kifle, ker sem bila lačna … Ustavila sva čas. Ali pa je čas s svojim hitenjem ustavil naju.
Sedem let je minilo. Tako kot v moji zgodbi. Sedem let!
Vse odkar sem se odselila iz Sarajeva, se nisva srečala. Bila sem tako hvaležna usodi in njemu, da me je vesel in da me ljubi, da me še vedno ljubi.
Tega ni rekel, ni mu bilo treba.
Pa sem vedela.
Povedala sva si marsikaj.
Enkrat pred svitom sem ga vprašala, kako je možno, da ga nihče ne išče. Skomignil je.
»Včasih se me ne da najti,« se je nasmejal.
Pripovedoval mi je o svoji ljubici, Steli. Rekla sem, da ima nenavadno ime. Ne vem, zakaj. Morda ker sem se spomnila, da je tako ime francoskemu buldogu iz Sodobne družine. Razlagal je, da je prijetna, dobra ženska, da je srečen z njo in da ji je zvest. Spraševal me je o Marku. Nisem želela lagati, kljub temu pa sem rekla, da sva OK. In se zlagala, seveda. Prav Sejšeli so bili zadnji pekel, ki sem ga preživela.
Nekako sem vedela, da mi ne verjame.
»A imaš otroke?« je vprašal. Odkimala sem. Se mi je samo zdelo, da mu je ta odgovor všeč?
»Ti še kakšnega?«
Odkimal je. »Kaj mi bodo?« je rekel skozi smeh.
»Kako si me našel?« sem spraševala kasneje. Pijana in raznežena. Skomigoval je.
»Kaj naj? Če me toliko let nisi poiskala.«
Ljubila sva se z besedami tisto noč.
Čeprav si nisva pripovedovala o pogrešanju in ljubezni in zamerah.
Ljubila sva se s pogledi, ko sva se pogovarjala o gneči, o cenah, o Lei, o službah …
Ni mi rekel, da sem lepa.
Pa mi je povedal prav vse, kar je moja duša potrebovala za mir …
Želela sem mu povedati resnico, pa še vedno nisem mogla.
»Lane, prosim te, nikoli več ne izgini iz mojega življenja … To, kar sva naredila … To je tako neumno … Tako neumna sva … Prosim, Lane …« mi je napisal naslednje popoldne.
Mislila sem mu odgovoriti, da je tudi on izginil iz mojega sveta in da me je bolel in da … in da …
Napisala sem: »Deal.«
In nisem nikoli več izginila iz njegovega sveta.
Maribor, januar 2020
Izvedela sem precej o transplantaciji ledvice. Presenetljivo, kako malo vemo o stvareh, o katerih nam ni treba nič vedeti. Nastja je bila precej vpeta v zadevo, zato sem sklenila, da vse povem Robiju. Nič ni vedel. Hvaležna sem ji bila.
»A sem te prav razumel? Govoriš o Emirjevi Lei? O našem Emirju?«
Prikimala sem. Z zgubanega čela si je otrl neviden pot.
Stala sva pred pisarno, ob mizi, na kateri je stal pepelnik, za nas, smrdljive kadilce, že skoraj trinajst let pregnane iz vseh zaprtih prostorov v državi. Tokrat sem prinesla svojo škatlico.
»Ja, o njegovi Lei,« sem potrdila očitno.
»V pičku materinu … Težko verjamem, da mi nič ni povedal … Vi ljudje iz Sarajeva ste včasih tako butasto ponosni,« je rekel.
Nikoli prej nisem razmišljala o tem in nisem imela mnenja.
Ja, nekateri so ponosni, drugi manj, tretji sploh ne, radi se pritožujejo čez vse …
Tako kot vsepovsod po svetu, bi rekla.
Robi, tako kot vsi drugi, ki spoštujejo naše trpljenje, verjame v podobe o »mestu heroju«, »najlepših in vedno urejenih ženskah, tudi ko jih ubijajo« in podobno. In vse to je bilo res, ampak tudi v vojni so bili ljudje, ki so se na smrt bali, moški, ki so se skozi vso vojno pregoljufali s skrivanjem po kleteh, različni dobičkarji, bile so ženske, ki so se nekoč urejale, v vojni pa jim je že umivanje zob predstavljalo napor …
Te slike, ki jih ustvarjamo, so včasih koristne, saj je lepše, ko ti rečejo, da si oblegan v mestu, ki je heroj, da smo vsi heroji, kot da se smiliš svetu in sebi, a so vseeno le slike.
Trenutki.
Nerealni in hkrati realni, tako kot slike so.
Resnice so v nas.
Živele bodo in umrle z nami.
In res je: edine priče minulih časov bodo fotografije, kakšni posnetki in zapisi.
Ko sva z Markom pred nekaj leti v Sarajevu šla obiskati muzej Tunel, zgodbo o tunelu, ki je nam, Sarajevčanom, prekopan pod letališko pisto rešil življenje, saj je omogočil, da je v mesto prišla vojska, orožje, hrana, čeprav je omogočil tudi veliko tihotapljenja, naju je vodič slišal, da se pogovarjava v slovenščini, in naju povabil, da se pridruživa njegovi mali skupini. Govoril je s potenciranim mirom, dramatičnimi pogledi v daljavo, nenehno omenjajoč Alahovo pomoč …
To me še ni tako zelo motilo.
Potem je pred zemljevidom obleganega mesta neka gospa vprašala, ali je v mestu bilo kaj hrane.
»Jaaa,« je rekel. »Hrana je bila, vendar enolična.«
Seveda nisem mogla biti tiho.
Vprašala sem ga, kje je bil v času vojne, in hitro smo prišli do tega, da je eden izmed tistih, ki so pobegnili že na samem začetku.
Povedala sem mu, da v mestu ni bilo hrane, da smo bili lačni in da je sramota, da govori take stvari.
Bilo mu je nerodno, celo opravičeval se je, a tistega večera mi je le s težavo uspelo zaspati, saj so me preganjale misli o tem, kako neodgovorno je biti tiho in lagodno dovoliti takim, kot je ta vodič, da širijo laži.
»Seveda bomo naredili, kar lahko, da ji pomagamo,« je rekel Robi. »Misliš, da ga lahko pokličem?« je vprašal.
»Ne vem,« sem iskreno rekla. »Najbrž že … Ne verjamem, da misli, da lahko sama kaj naredim.«
Nekaj časa me je zamišljeno opazoval.
»Ti, Lana, si sama sebi svoj največji sovražnik,« je rekel. »Tako malo zaupaš vase … Za to pa res ni razloga.«
Njegova izrečena misel mi je dala vedeti, da je o vsem skupaj kar precej razmišljal.
Sama, recimo, nisem razmišljala o njegovem potencialu. Mnenje sem si ustvarjala sproti, brez kake posebne analize. Moja prirojena potreba, da ne kažem čustev, pa mi je preprečila, da bi ga vprašala, na podlagi česa misli, da zmorem več.
»A misliš, da nam bo uspelo?« sem vprašala. Skomignil je.
»Naredili bomo vse, kar lahko, Lana. Lahko se tudi vsi testiramo … Kdo od njih se je testiral?«
»Ne vem … Povedal mi je, da vsi, ki so pripravljeni pomagati, in da nihče ni ustrezen darovalec … Pokliči ga, tako bo najboljše.«
»Morda bo eden od naju?« je rekel dobrodušno, vedro. Z upanjem.
Spomnil me je, zakaj ga imam tako zelo rada. Sram me je bilo, da nisem sama pomislila na to.
»A poznaš Leo?« sem ga vprašala.
Odmahnil je. »Saj to nima veze. Poznam Emirja. In vem, da bi v podobnem položaju on enako naredil zame.« – Ja. Imel je prav. – »Ti jo poznaš?«
»Ne več,« sem odkrito odgovorila. »Nekoč, ko sva bila z Emirjem par in je bila še mala, sem jo poznala … Po mojem se me niti ne spomni več … Ampak tako kot si povedal … Ni pomembno … Poznam njena starša. Oba.«
