Ime mi je Lana
In se že dolgo zavedam, da nihče od nas ni popolnoma dober, tako kot nihče med nami ni popolnoma slab. Kundera je pisal o tem, da ni neuspeh, če se odrečeš, recimo, študiju. Neuspeh je, je rekel, to, da se odrečeš ambicijam, in ko jih izgubiš, si naenkrat na obrobju sveta, živiš, kot da si v najboljši coni ugodja, pa si le na večnem robu propada.
Zadnje se čase pogosto sprašujem, ali sem svojemu nekdanjemu možu dajala občutek, da ne verjamem vanj in v njegovo delo, v njegovo željo, da je večno med velikimi. Upam, da ni tako, a nisem prepričana.
Je moje pomanjkanje ambicij, ki mi ga je tolikokrat očital, naredilo iz mene malega človeka, ki – sploh ni pomembno, ali zavestno ali ne – svojemu sopotniku ni dajal občutka, da zmore in da je vreden? Je zato, zaradi moje večne zaprtosti, zmeden in nezmožen drugačnega odziva, postal samo še eden v množici nasilnežev?
Na srečo nekdanji.
Na njegovo srečo nikjer opredeljen kot tak.
O svoji prvi ženi je govoril le s prezirom. O napornih letih z njo, o tem, kako ni bila zmožna ničesar samostojno narediti, kako ga je še v trgovini spraševala, ali naj vzame vrečko ali ne. Govoril je marsikaj, omenjal je njeno obsedenost s koncerti nekega lokalnega zvezdnika, pretiravanje glede bio prehranjevanja, različne sodobne neumnosti, kot je odločitev, da otrok ne bo cepila. Poslušala sem, seveda, saj vsi poslušamo svoje partnerje, in še verjela sem mu.
Ko je moja opravljiva frizerka ugotovila, kdo je moj mož, mi je povedala, da je njegova bivša njena prijateljica in da jo je Marko hudo maltretiral, da jo je nekoč celo sredi noči brez torbice in denarnice vrgel na cesto.
Bilo je to na samem začetku; seveda sem ga takoj vprašala in šokiran mi je povedal, da je njegova bivša patološka lažnivka. Takšno mnenje so o njej imeli tudi drugi ljudje. Tudi sama v redkih stikih z njo nisem našla niti enega razloga, da bi jo cenila. Razen lepote ni kazala nobene vrline – ni bila niti zabavna, niti pametna, niti izobražena, prav nič ni bila.
A bila je mama njegovima otrokoma.
Ženska, ki ni vedela, da opravljiva frizerka ni pravi naslov, da poveš, kaj prestajaš doma.
Če ne zaradi sebe, moram postati drugačna zaradi takih, kot je ona, takih, ki si niso sposobne pomagati.
Kako enostavno je bilo šele njo prepričati, da je neumna in ničvredna!
Ja, žalostno je, če te k delovanju sili izkušnja, kakršna je moja.
So izkušnje, kot je vojna, kot je nasilen odnos, kot je posilstvo in podobne stvari, ki jih nihče ne bi smel imeti.
Popolnoma nekoristne.
Da tudi moja ne bi postala samo to, samo prazen nič, zapravljenih štiriinštirideset let, sem imela na voljo le eno možnost. Nekaj v meni me je kot čudna sila, ki je vsa ta leta mirno spala, priganjalo, da pozabim vse svoje napake iz preteklosti, da pozabim vse svoje strahove, vse resnične in neobstoječe ovire, da pozabim na vse razen na svoj cilj in da ga pripeljem do konca.
In – ja. Z Robijem sva se šla testirat.
Maribor, februar 2020
Nastja je rekla, da imajo rezultate in naj pokličem. In sem. Povedali so mi, da sem match. S to besedo. Match. Ustrezam. Rekla sem, naj obvestijo Leine zdravnike, da imajo ledvico. Bo malo bolj komplicirano kot to, so rekli, morajo preveriti, ali sem zdrava in podobno. Dobro, sem rekla. Tu ne bo nobenih presenečenj.
In jih ni bilo.
Robi je k meni prišel nesrečen. Izvedel je, da njegova ledvica ne ustreza.
»Ne skrbi,« sem rekla. »Le eno potrebujemo. Moja je v redu.«
Objel me je, kot da sem jo pravkar ponudila njemu osebno.
Tega dne sem želela Emirju napisati, da najverjetneje imamo darovalca. Ampak zavedala sem se tveganja. Robi je rekel, da raje počakajva, da ne bo preveč vzhičenja in nato razočaranje. Vseeno sem ga morala »slišati«.
Napisala sem mu kar nekaj. Kako si ali nekaj podobnega. In takoj mi je nekaj odpisal. Vprašala sem po Lei. Rekel je, da je stabilno. Karkoli to pomeni. Ni mi napisal, kako hudo mu je, da ji ne more pomagati, kako ga boli, da nima normalne mladosti, da komaj živi, medtem ko se drugi opijajo po zabavah in eksperimentirajo z drogami.
Ničesar od tega mi ni napisal ali kadarkoli povedal.
Pa sem vse nekako vedela.
Povedala mi je tista solza v Žuljani.
Potem sem presenetila še sebe:
»Veš, ko sva se srečala leta ’93, v bolnici … V vojni … Ko si mi rešil življenje?«
»To je relativno,« je odpisal, »kdo je komu rešil življenje.«
»Ne pametuj zdaj,« sem natipkala.
»Hahahaha … V redu, povej … Spomnim se …«
»Takrat mi je granata vzela maternico … Enostavno ti nisem mogla povedati … Nobenemu nisem povedala … Nisem se zavedala, da bo to spremenilo vse, kar sem … Ta mali hruškasti organ …«
Ni odpisal.
Vedela sem, da ne bo, čeprav sem videla, da je prebral sporočilo.
Nekaj me je zbudilo ob petih zjutraj.
Nekaj v meni. Kot nemir.
Imela sem morje njegovih sporočil na telefonu.
Nepovezanih, kaotičnih, kot potujejo misli, ko smo v šoku …
Zakaj nisi povedala …
Vem, zakaj nisi povedala …
Sebična si bila …
Neumna …
Ne, nisi bila sebična, bila si prestrašena …
Jaz sem bil gnoj …
Zakaj bi mi morala povedati v bolnišnici … Lahko bi mi pozneje … Kakšno zvezo ima to, da nimaš maternice?
In zadnje sporočilo, napisano le pol ure prej, preden sem ga prebrala:
»Hudo mi je, da ti nisem stal ob strani. Nikoli … Hudo mi je, da nisem našel načina, da mi poveš … Želim vedeti, kaj si čutila, kako si se počutila, kako se počutiš zdaj … Vse želim vedeti …«
Usedla sem se v postelji in znova in znova brala.
Nisem imela kaj odpisati.
Naj mu napišem, da mi je to raztreščilo dušo in da me je bilo ob vseh mrtvih ljudeh, ob vseh strašnih invalidih, ob njegovi izgubljeni nogi, ob otrocih, ki so bili brez rok in nog in oči, te bolečine sram?
Prvič po toliko letih sem jokala za svojim organom.
Glasno, brez sramu, brez strahu.
Ime mi je Lana
In to ti moram povedati.
To ti nekdo mora povedati. Ker tega zagotovo ne veš.
Ker če bi ti kdo povedal, ti ne bi bila tu, kjer sem bila jaz.
Moram ti povedati, da ne smeš počakati na prvo klofuto.
Ne smeš.
Težko je določiti mejo, obe veva.
Tudi ti se razkuriš, kajne?!
Tudi ti znaš biti jezna, kajne?!
Ker zna biti tak kreten. Ali ti pač hormoni divjajo in kasneje sploh ne veš, zakaj si mu težila, zares ne veš, kaj ti je bilo, kajne?
In ker vse to veš, ne veš, tako kot jaz nisem vedela, kje je meja.
No, jaz zdaj vem.
In to ti moram povedati.
Meja je vsak bes, ki traja več kot nekaj običajnih trenutkov.
Tu je meja.
Če kriči nate, je prestopil mejo.
Če te žali, je prestopil mejo.
Če razbija pohištvo, meče skodelice z mize proti tebi, je prestopil mejo.
Če te ustrahuje in ti grozi, je prestopil mejo.
Če te naganja iz tvojega doma, iz kateregakoli doma, je prestopil mejo.
Če te gleda s sovraštvom, je prestopil mejo.
Trudila se boš, včasih boš celo mislila, da ti je uspelo, nikoli pa ne boš pozabila. Verjemi.
Če pa te klofutne in ne narediš nič – si jo prestopila ti.
Dobro me zdaj poslušaj – ti si jo prestopila.
Ni depresije in panike in strahu, s katerimi bi lahko upravičila to, da nisi naredila ničesar.
Ni!
Zapomni si!
Ne, nisem najbolj pametna, saj te razumem.
Če kdo, te jaz razumem.
Saj vem, kako je, ko dneve in dneve vlagaš nečloveške napore že v to, da dihaš.
In da odmisliš.
In kako grozno težko je vstati, iti pod tuš, se obleči …
Kako neznansko težko je v takem stanju hoditi v pisarno, kaj šele kaj narediti.
Kako hudo je smehljati se in se šaliti in lagati, da te muči glavobol, in se vračati v ta isti dom, v katerem te čaka on.
V katerem te čaka Zver, draga moja.
In na tak ali drugačen način nadaljuje.
Prepričuje te, da si ti kriva za vse, kar počenja.
Tako dolgo, da pomisliš, da morda pa le ima prav.
Prihodnost si si predstavljala čisto drugače, kajne?
In kdo ti bo sploh verjel?
Saj tega zabavnega in prijaznega človeka vsi poznajo.
Dobrega soseda, ki je takoj posredoval, ko je sosedin mož izvedel za njeno prešuštvo in ji pijan grozil s pištolo.
Saj vsi vidijo, da ti nič ne manjka.
Ne pravim, da mogoče res nisi naredila česa narobe.
Ampak karkoli si naredila, karkoli si ali nisi naredila, si ne zaslužiš, da te zmerja, da kriči vate, da meče stvari vate, da te mlati.
Ne zaslužiš si sovražnega pogleda, ki ga nikoli ne boš pozabila.
Tudi če si zažgala kosilo ali porabila limit zaradi impulzivnega nakupa ali pustila luč v shrambi vso noč ali seksala z vodovodarjem ali šla na kosilo z nekdanjim ali skrivaj dovolila hčerki na zmenek …
Zapomni si, prosim, zapomni si, nič, kar si naredila, mu ne daje pravice, da nad tabo izvaja nasilje.
In zakaj to govorim le tebi, ženski, se zdaj sprašuješ.
Zato ker si bolj pogosto naivna žrtev, ki se sploh ne zaveda svoje trapaste vloge, dokler ni prepozno.
Vsi mi bi v šoli v resnici bolj potrebovali predmet medsebojna komunikacija kot zgodovina.
Celjski grofje nam ne delajo nobene škode, partner, s katerim živimo, pa je lahko naš največji sovražnik.
In stvari niso tako strašno enostavne kot v filmu V postelji s sovražnikom, veš.
Nikoli ne veš, ali se bo spremenil v Zver zaradi drugače obrnjene konzerve, narobe položene krpe ali tega, da si si naredila čop, ki mu ni všeč.
Sčasoma ugotoviš le to: da ne veš, da ni odvisno od tebe in da boš najebala izključno ti.
Če, tako kot jaz, v tem primeru lahko rečem na srečo, nimaš otrok.
In si ne znaš pomagati.
Ker ne znaš.
Ker tečaj plavanja in pretvarjanje, da si se utopila, ni realna možnost.
Ker so te, mogoče, res nehote, naučili izzivanja. Tako ali drugače.
Ja, res je, biti moraš prijazno in razumno človeško bitje.
Ampak karkoli si naredila in karkoli je naredil on, ni opravičila, da človeku jemlješ dostojanstvo.
In ni opravičila, da ko padeš, ne počakaš, da se ti vrne moč, vstaneš in greš naprej.
Iskat rešitev.
Zakaj Marka nisem prijavila, razmišljaš?
Ah …
Zato ker sem mu sčasoma nekako začela verjeti, veš?
Verjela sem mu, čeprav je moj razum vedel, da govori bedarije; moja zavest mu je verjela, da sem za vse kriva jaz.
In seveda je to sebi zelo težko priznati. Toda ko si priznaš – čeprav morda v tistem trenutku ne moreš narediti ničesar, da bi se kaj spremenilo – to je trenutek, ko si zmagala. Ne zdi se tako, vem. Moraš si priznati vse svoje napačne izbire, moraš se pogledati in odgnati vse svoje zablode. Ker on ni »tako čudovit, ko je normalen«, on je, tako kot si ti, vse to, kar je.
On je moški, s katerim živiš in od katerega bolj kot vse drugo na svetu pričakuješ nežnost, sprejemanje in podporo.
Dobivaš pa žalitve, kričanje, batine, sovraštvo, neprimerne šale, očitanje, da imaš vse, čeprav si ne zaslužiš ničesar.
Vse imaš, čeprav si nesposobna za delo, za dom, da o eventualnem materinstvu sploh ne govorimo, čeprav si pravzaprav zagotovo klinično nora, kar pojdi k psihiatru, sam ti bo povedal.
On ti tega ne govori, ker bi te sovražil, ampak ker ti želi le dobro.
A, veš, jaz sem šla.
Nekajkrat k psihologom, in potem celo k psihiatru.
Tega mu nisem povedala.
Vendar sem šla.
Psihiater me je vprašal, zakaj sem prišla, in povedala sem mu, da zato, ker moj partner misli, da nisem psihično zdrava. Vprašal me je, kaj mislim jaz, in povedala sem mu, da mislim, da on ni psihično zdrav. Nasmejal se je.
Potem sva se pogovarjala.
Povedala sem mu marsikaj. Bil je zanimiv. Ni bilo kavča in on ni bil tiho. Razlagal mi je marsikaj, in ko sem bila tretjič pri njem, je rekel, da ni razloga, da bi še prihajala in jemala termin nekomu, ki ga zares potrebuje. Z velikimi tiskanimi črkami mi je na tanek list papirja napisal »recept«. Ne spomnim se vsega, sčasoma sem ga izgubila, ampak vem, da je pisalo, naj skrbim za svoje socialne stike, da tudi ko mi je najhujše, skrbim za svojo higieno in videz, da tudi kadar želim samo ležati, vstanem iz postelje in grem na sprehod in da je najbolj pomembno na svetu, najbolj pomembno, da stvari, na katere nimam vpliva – odmislim.
Ni mi pametoval o tem, da naj takoj zapustim strupeno razmerje. Povedal mi je, prijazno, človeško, da vsi nosimo svoje breme in da sem v redu. In da naj poskrbim, da tako tudi ostane.
Marko po drugi strani nikoli, nikoli ni sprejel ideje, da sploh potrebuje pomoč, in logično, da je ni poiskal.
In če kriči nate ali te davi sredi noči kot Owen tisto svojo Christino v Talentih v belem, ker je pač nekaj časa delal v vojni coni in ga jebe posttravmatska, morda res ni lepo, da se kar obrneš in odideš iz njegovega življenja.
Če pa je sovraštvo prvo, kar ti pride na pamet, ko pomisliš nanj, si že zelo pozna.
Zelo.
Ne pa prepozna, saj si živa in nisi na zaprtem oddelku.
In živ človek zmore vse.
To ni nobena fraza.
Najtežja naloga je priznati sebi, potem pa samo izvajaš.
Lepo te prosim, da ne živiš v razmerju, v katerem te je strah.
Karkoli so te učili skozi življenje, si tega ne zaslužiš.
In ni vredno.
