Anja Štefan in Hana Stupica, Zajčkova hišica, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020
Slikanica Anje Štefan in Hane Stupica Zajčkova hišica je tako na ravni besedila, kot tudi likovne plati premišljeno delo. V obravnavani knjigi gre za izbrano besedišče in prepričljive ilustracije. Pretanjena misel o skupnosti, pomoči, prijateljstvu, slogi in solidarnosti je osrednje vodilo uspelega dela, vseeno pa ni mogoče prezreti klasičnega deljenja na dobro in slabo oziroma pošteno in zvito in predvidljivo rabo živalskih prispodob, ki jih zlasti v otroškem in mladinskem leposlovju ne manjka.
Anja Štefan (roj. 1969) velja za eno osrednjih sodobnih slovenskih besednih ustvarjalk za otroke, tako na področju poezije kot proze. Njene izvirne pesmi in zgodbe ter priredbe ljudskega slovstva so kvalitetno, odlično branje tako po vsebinski, kot tudi po idejni in stilistični plati. Prepozna se avtoričin občutek za jezik, poznavanje naravnega in živalskega sveta in seveda občutek za bralca_ko. Kar nekoliko zmoti, je to, da se nekateri, sicer redki verzi pojavijo v več delih, torej ko iz svojih priredb posamezne verze, stavke prestavlja v svoje avtorsko delo.
Zajčkova hišica z vidika zgodbe gradi predvsem na dobrem besedišču. Povedi so sestavljene iz stavkov, ki eden za drugim pojasnjujejo prejšnjega, veliko je ponavljanja in stopnjevanja. S tem avtorica spretno dosega dramatičnost in zaplete, ki se pojavijo v sami fabuli. Poudarila bi predvsem vidik naravne katastrofe, ki liku zajca uniči bivališče, ki mu je ponujalo tudi preživitvene strategije. Drugi vidik pa je, kako so žrtvi na pomoč prišli prostovoljno in na dolgoročen način rešili zajca pred vnovično nesrečo in mu postavili nov dom na bolj varnem območju. Tako nam zgodba kaže posledice naravne katastrofe, solidarnost in razmislek o novih rešitvah, saj se bodo katastrofe ponavljale in postajale čedalje hujše. Zgodba je s tega vidika utilitaristična.
Če sem prej že omenila jezik, pa naj še nadaljujem, da je v sami zgodbi najti veliko ritmičnosti in rimanja, čeprav gre v osnovi za pripovedno delo:
»Vsi so obstali. Pogledali so v breg, potem pa še v zajčka. “Medved ima presneto prav,” je rekla žabica. “Morda bo res bolje, da greš od potoka. Tja, med hraste.”
“Tam je lepo.”
“Tam ni poplav.”
“Tam ne bo takih neumnih težav,” so dodajali drug za drugim.«
Ne gre spregledati, da so določeni frazemi iz drugih ljudskih zgodb, ki jih prireja Anja Štefan, le nekoliko predrugačeni. Na primer malo po malo nas spomni na slovensko ljudsko zgodbo Danes malo, jutri malo, ki tudi govori o trudu, delu ter majhnih korakih. Prav to, da je treba delati počasi in seveda s premislekom, pa je tudi eden od motov Zajčkove hišice. Sicer pa nas naslov književnega dela spomni na istoimensko rusko ljudsko pravljico, ki tudi govori o lisici, ki pa je sicer goljufala drugače, in se je v zajčkovo hišico preprosto vselila. A tudi njo je čakal preobrat, prav tako kot jo v obravnavanem delu. In ta iz izkustvenega vidika ni za lisico nič kaj prizanesljiv.
Čeprav so dela Anje Štefan prepoznavna predvsem z ilustracijami Jelke Reichman in Alenke Sottler, je tokrat v drugo sodelovala z ilustratorko Hano Stupica. Prej sta leta 2015 uspešno sodelovali pri antologiji Svet je kakor ringaraja.
Ilustracije slovenske oblikovalke in ilustratorke Hane Stupica (roj. 1988) so me prepričale tudi že v bogati knjigi Schönwerthove pravljice in v slovenskem prevodu ukrajinske ljudske pravljice Rokavička. Hana Stupica se namreč ilustriranja živali loteva natančno, še posebej zanimivo si je ogledati detajle oči ali šap(ic) v prvem omenjenem delu. Temni, mračni svet živali in naravnega habitata, na primer zimskega gozda, Hane Stupica je skrivnosten in natančno, precizno izrisan, da vedno znova uzreš novo najmanjšo podrobnost. Nič drugače ni v Zajčkovi hišici. Zajec, osrednji lik zgodbe, žaba, veverica, medved in lisica so ilustrirani realno, vendar so odeti v skorajda baročna oblačila. Vidna so tudi njihova razmerja glede same velikosti, poseben učinek pa imajo njihovi čustveni odzivi in prikazovanja dejanj. Svet močvare, zelišč, gozda dobiva pridih nevarne in grozeče naravne katastrofe povodnji, kar pa na ravni besedila ni toliko poudarjeno.
Zgodba o zajčkovi hišici je torej prestavljena v živalski svet, pri čemer imajo živalski liki predvidene vloge in lastnosti. Dobro je torej nagrajeno, slabo pa odkrito in na mehak način kaznovano. Ali bolje rečeno, gre le za žuganje. Zajec je kot vedno nesrečni lik potreben pomoči in solidarnosti, medtem ko je lisica pretkana in si želi tuje pomoči neupravičeno. Mogoče bi bilo dobro premisliti, kako tako slikanje živalskega sveta vpliva predvsem na mlajše bralce_ke, ki se jim take živalske prispodobe počasi usidrajo v zavest.
Lepo prikazan nauk o pomoči, prizadevanju, nesebičnosti in seveda altruizmu je, kljub nekaj moraliziranja, vpet v vso zgodbo. Vsa zgodba poteka tekoče, sam prelom v drugo plat zgodbe se začne, ko preostale like, ki pomagajo, zasliši lisica, ki bi tudi sama rada novo hišo, čeprav se ji ni zgodila nesreča tako kot zajcu. Osrednja je želja je predvsem varnost, kot instrument je to nova »hišica« na manj nevarnem območju.
Zajčkova hišica je bila sprva uprizorjena v Lutkovnem gledališču Ljubljana leta 2018. Šele pozneje je torej delo izšlo v književni obliki. S pisateljsko-ilustratorsko dvojico, ki je uspela tudi pri tem sodelovanju in si prislužila nominacijo za Levstikovo nagrado. Hana Stupica in Anja Štefan sta odlično zasnovali slikanico, ki se dopolnjuje in lepo teče na obeh ravneh. Mogoče bi bilo treba pretresti le večne karakteristike posamičnih likov.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
