Ko je ob prihodu domov pred vhodnimi vrati kontejnerja zagledala manjšo kartonasto škatlo, oblepljeno z debelim rjavim selotejpom, je najprej pomislila, da so končno prispele bluetooth slušalke, ki jih je naročila že pred časom; s poštarko je dogovorjena, da ji manjše pakete, ki ne gredo v nabiralnik, lahko pusti tudi pod šipkovim grmom – tod okrog se večinoma potika le peščica gobar⁞k ter tu in tam kakšn⁞a sprehajal⁞ka. Z izbruhom vnovične, druge epidemije, ki je potekala vzporedno s šestim valom prve.
Iz posodice s fondijem se začenja kaditi; že spočetka ji je petkov ritual danes trokiral; česen ji je pretirano porjavel, vino, okisano z limoninim sokom, je zavrelo, ne da bi vanj tik predtem vsula nariban čičerikin sir, žganje, pomešano s škrobom, pa se je grdo nagrudilo. Zdaj se vonj po zažganem iz čajne kuhinje razširi po vsemI feel the cold before you feel it, bad vibes are creeping up on me, soon as I close my eyes, I’m in for a nasty surprise, who is keeping watch of me? I dreamt it before it even happened, the shadows in my room were right. Odsotno, momljajoč prepeva Color Me Wednesday. Ohrwurm, še od prej s poti domov, nekam preroško. Nedavno – pred Nevo? – bi asociativno polje preroškosti zaznala kot tujek, kot vrivek materinega, nekam svinčeno bi ji leglo na ramena; zdaj ji s pripustom verjetnosti (kolikšno je območje neozaveščenega zaznanega – že brez škiljenja v onkrajtukajšnje?) mravljinči popek in medenico.
Takoj ko je zagledala paket, se ji je zazdelo čudno, da bi poštarka – ali, po novem, tudi poštar – paket pustila pred vrati, ne pod grmom, kot sta bili dogovorjeni. Ko je škatlo prijela v roke, je seveda takoj opazila, da na njej ni poštne označbe. Instinktivno je pogledala čez ramo, se na hitro ozrla okoli sebe, nato pa hlastno odprla steklena vrata kontejnerja, vstopila in zaklenila za seboj. Vrvenje misli je zaviharilo s skorajda nepričakovano silovitostjo; so se informacije o divjajočih požarih v Grčiji, množičnem pomiranju z antraksom okuženih jelenov in še enem supervirusu, o katerem ji je med potjo domov poročal spletni kritičnoanimalistični radio tako razžirajoče vpile v njeno zasebno, da se je zato s santokujem v desnici znašla pri vhodnih vratih, ne da bi se kasneje spomnila, kako je sploh odprla kuhinjski predal. Ko se je naposled ovedla, so ji od grozavosti, ki jo je zajela, klecnila kolena – kaj se pa gre? Čemu podlega, v kakšen beden očetovski modus je zlezla, se ni tem paranoidnim strukturam že davno odločila narediti konec?
Skozi okno v prostor proseva pojenjajoča sončna svetloba s pridihom zelenega; vsaj Lilit se zdi tako, ker kontejner s treh strani obdaja gozd, pred njim pa se bohoti zelen vrt z bučami, zeljem, brokolijem, cvetačo, porom … trudi se, da bi v trgovino hodila le dvakrat mesečno. Zelena je povsod okrog nje; s somračnim temnjenjem se zaleže tudi v sončno svetlobo.
Santoku je naposled odložila na mizo, rjavi selotejp, s katerim je bila oblepljena škatla, pa prerezala z nožičem, ki ga je uporabljala za nabiranje regrata. Takoj ko se je škatla razprla, je vanjo bušnil kiselkasti, trohneči vonj po krvi in instinktivno je spustila škatlo, da je padla na pult, in stopila korak nazaj.
Sem, na samo, se je preselila, ker je, ko se ji je ponudila priložnost, da na kredit vzame manjšo zazidljivo parcelo, pol ure vožnje oddaljeno od psihiatrije, čutila, da je to zanjo tako rekoč neobhodno; občutek privilegijske krivde je skušala obvladovati z recikliranimi gradbenimi materiali in opremo ter – to ji je bilo osnovno vodilo – skrajno prostorsko varčnostjo. Teoretsko sovpadanje z mamo – in Nevo – ni razvozlalo klobke, ki se ji je v pretesnih bivanjskih (in odnosnih) situacijah zapredla v gube debelega črevesja. Če bi bivanje v veččloveški skupnosti zmogla, bi zmogla z Mio – toda čeprav je Mia z dosledno nevsiljivostjo prilagajala svoje navade njenim ritualom in krotko odrivala svoje preference (mene ne moti … tak, ko je teb uredu … jst se lahk prilagodim), so njene zasolzene, okrogle lešnikove oči Lilit preganjale še leta potem; odlepile so se od Miinega obraza in se tu in tam še vedno prikradle spod okvirja kopalniškega ogledala ali se skotalile po odejici, razprostrti čez kavč. use sm nardila tko, ko si ti hotla … use … ti pa zdej useen greš. Lilit ni želela, da bi Mia – ali katerakoli druga oseba – vse delala tako, kot bi si želela ona; tega nikoli ni namerno implicirala, k temu ni zavestno navajala; toda kaj drugega je bila omejujočnost njenih rutin, ujetost v ritualne, ki se jim ni mogla izmakniti? Od solz motne šarenice pa so ji z vsako prikotalitvijo vračale tudi tisto drugo: meja v resnici ni bila ritual, meja je bila druginjina prisotnost, natančneje: odvečnost te prisotnosti, ki se je ob daljših druženjih pojavljala tudi z Jakobom in Nevo. žau mi je, mia, res žau. Ko ji je Egonov znanec ponudil, da za simbolično ceno odkupi star ladijski zabojnik, kontejner klasičnih mer z napisom EVERGREEN, je zlahka, intuitivno pristala. Predelave kontejnerja v lično sodobno opremljeno bivalno enotico se je lotila sama; ob vikendih ji je pri delu občasno pomagal Egon, vodovod in električno napeljavo pa je uredil Jakob – ki ga tedaj še ni prav dolgo poznala – ki si je s popoldanskim erzermeštrskim s. p.-jem financiral izredni študij podatkovnih ved.
Lilit odstavlja fondi, raztresena je, zato nerodno preprime posodo in si opeče palec na levi roki. Krpo, s katero je prijela posodo, vrže ob tla, prst pa vtakne v usta; lahko bi ga dala pod tekočo vodo, ampak si ga raje potisne pod jezik. Rutine danes ne fura dobro – in tega se ustraši – morda celo bolj kot pogleda v zaudarjajočo rjavo škatlo.
V njej so ležale njene zelene in sive bombažne spodnje hlačke – tiste, ki jih je, ker so bile natrgane, pred približno tednom dni zavrgla; luknje so bile na istih mestih, elastika razpotegnjena na njej znani ji način. Tedaj so bile čiste, sveže oprane (nehigienično se ji je zdelo, da bi zavrgla umazane). V škatli so se k njej vrnile krvave.
Sir se je prijel naneubesedljivih podob končno nekoliko ustavi. Ko se pripraska do zažganega dna posode, si z dlanjo obriše usta, prazno kozico postavi v umivalnik in vanjo nalije detergent in vročo vodo. Nato se nasloni na pult in srka zeleni čaj.
Morda bi se morala pogovoriti s kakšn⁞o sodelav⁞ko – ali z Egonom, Jakobom, Nevo … mogoče celo z mamo. Seveda, neprijetno ji je, morda jo je kljub jezi na očetovo preganjavičnost v grabljenju po nožu celo malo strah, pogleduje k oknoma, njena samota pa ji tokrat ni udobna; vdor se skupaj z vročim, po fondiju dišečim zrakom dviguje pod strop, skozi okna pa – četudi jih Lilit odpre na stežaj – ne poleti.
