Na moji srednji šoli je bila mesečna malica vredna približno štiri vinilke, naročene iz tujine. Takoj sem se odločila za malico, denar pa sem nameravala porabiti za plošče. V treh mesecih sem izpopolnila zbirko plošč Janis Joplin, nakar so bili na vrsti Doorsi, zelo priljubljeni na gimnaziji v mojem domačem kraju. Imeti prave plate pravih bendov je bilo seveda tudi osebno stališče. Da stališče ni poceni, me je izučilo tistega večera, ko je mama v predalu moje pisalne mize odkrila odprto kuverto z denarjem za malico. Naslovljena je bila na angleško založbo, kjer so bili za moje pojme strašansko prijazni, saj so kar sami menjali poslane jugoslovanske dinarje v funte. Mama pa je bila ogorčena nad mojo grdo prevaro, s katero sem si kupovala plošče namesto malice, češ da si uničujem zdravje, ker stradam za preklete plošče, ki jih imam že tako dovolj. Najprej je treba jesti, to je pač najpomembnejše. Jesti ali ne, morala sem se odpovedati denarju za malico oziroma plošče in si odtlej oboje odtegovati od žepnine. Nikogar ne bi mogla več prepričati, da si bom dejansko kupila malico, ne pa kulturnih dobrin, še najmanj pa lastno mamo. Ona je že vedela, da pri nekaterih stvareh nimam pameti.
Živela sem v Murski Soboti z eno kinodvorano, ki ob sobotah ni poslovala, med tednom so predvajali »resne« filme, ki niso nikogar zanimali, ob petkih in nedeljah pa akcijo, komedijo in mehko erotiko. Ne preseneča, da je bil v osnovni šoli moj priljubljeni filmski junak Bruce Lee. Gledališča ni bilo v našem mestu, redke gostujoče predstave smo si lahko ogledali kar na odru mestne kinodvorane ali pa s šolskim abonmajem v Mariboru. Še največ literarnih večerov pa smo doživeli v sami šoli. Zelo sem si želela preseliti se v metropolo, kar je Ljubljana v moji domišljiji takrat gotovo bila, zato ker bi si tam lahko privoščila kulturne prireditve, in zato ker sem v nekem šund romanu prebrala, da lezbijke živijo v velikih mestih. V moji glavi se je vse povezalo v nerazdružljivo mešanico umetniške avantgarde, avtonomne erotike in boja za neodvisnost, ki najbolj uspevajo v urbanem okolju. Takrat sem seveda provinco doživljala kot največjo oviro pri tako široko zastavljeni samouresničitvi.
Ko sem se vpisala na faks, se preselila v Ljubljano in dobila štipendijo, so se mi res odprla povsem nova obzorja. Seveda ne lezbična, kulturno-umetniška pa zagotovo. Skrajno me je navduševalo spoznanje, da sem se preselila v mesto, kjer je bilo večje število kinodvoran, skoraj vsaka mestna četrt je imela svojo. Še večji privilegij se mi je zdelo življenje v mestu, ki premore več gledaliških hiš. In koncertnih dvoran, od največje, zame legendarne Hale Tivoli, do mnogih manjših. Koncerti so potekali povsod, tudi na prostem ali pa v klavstrofobični kleti z nizkimi stropi diska FV v 4. bloku študentskega naselja.
Moj načrt je bil zelo enostaven: videti vse filme, predstave in koncerte, vmes pa se udeleževati še okroglih miz in festivalov. V treh mapah sem zbirala vstopnice omenjenih dogodkov, tudi zato, da ne bi pozabila, kaj vse sem si ogledala. Včasih sem skoraj tekmovala sama s seboj pri konzumiranju dogodkov, in ko sem na faksu srečala podobno kulturno obsedenega kolega, seveda ravno tako iz manjšega kraja, sem se od njega naučila še več zvijač, kako si zapolniti čas s kulturo. Tako sem tu in tam hitela iz kina v kino in si privoščila tri filme na dan; nekoč se mi je z dobro premišljeno strategijo posrečilo videti celo štiri filme v enem dnevu. Če sem o tem govorila prijatelji_cam, so mi mnoge_i rekle_i, da toliko filmov dnevno pa res ni za zdržati. Po tihem sem se sama spraševala, ali sem res malo pritegnjena, zares skrbelo pa me ni, saj v moji bližini ni bilo ne mame ne nikogar, ki bi poskušal mojo udeležbo na dogodkih uravnovesiti, denimo, z vsakdanjim, običajnim življenjem brez kulturne teže. Ni me zanimalo biti preveč uravnovešena.
Sčasoma se je seveda pokazalo, da izvajanje mojega plana za ogled vsega živega le ni bilo tako enostavno, saj je zahtevalo veliko časa in denarnega vložka. Velik kos časa sem le morala posvetiti študiju, brez katerega seveda tudi štipendije ne bi bilo. Ko pa sem začela padati v občasne finančne črne luknje, včasih zaradi zavlačevanja študija, drugič preprosto zaradi inflacije, sem bila spet soočena z znano dilemo. Pravzaprav s kvazidilemo, ki je nikoli ne bi smelo biti: ali dva obroka na dan, ali sedem kino vstopnic na teden, ali strokovna knjiga za izpit, ali dve leposlovni knjigi, ali zavitek tobaka … 10 dek ali pol kile kave? V sušnih časih, katerih me je bilo tudi sram, ker sem si bila za finančno-socialni padec gotovo sama kriva, sem se raje potuhnila v svoje trenutno bivališče in se prepustila branju časopisov in knjig. Branje in gledanje televizije sta bili dve stvari, ki sta bili skoraj zmeraj na voljo, in skoraj brezplačni. Še dobro, da na tem svetu obstajajo knjižnice in pa seveda prijatelji_ce, s katerimi si lahko izmenjuješ knjige. Televizorja pa takrat, žal, nisem imela. V študentskem naselju, kjer sem živela slabi dve leti, je bila sicer na voljo skupinska TV soba, toda ogled programa je vedno narekovalo ljudstvo, kar je pomenilo, da so imele vsakovrstne tekme absolutno prednost pred filmi, sploh tistimi »zateženimi«. Torej takimi, ki so se v stari kinodvorani mojega kraja predvajali ob delavnikih, ko niso dolgočasili nikogar.
Sicer pa sem si v škripajočih študentskih časih še vedno lahko privoščila kino — če sem le imela žeton za avtobus ali pa čas in energijo za pešačenje do kina in nazaj. Vse bolj pa sem se odpovedovala večjim koncertom in gledališkim predstavam. Največja objestnost, ki sem si jo privoščila, je bil koncert Iva Pogorelića v Cankarjevem domu. Sicer pa sem lahko samo sanjala o tem, da si bom enkrat kupila abonma ali pa spoznala ljudi, ki me bodo brezplačno spravili v koncertne in gledališke dvorane. Tako kot sem upala, da bom na faksu ali na kakšnem dogodku ali pa kar na ulici srečala usodno žensko. Lezbijk pa ni bilo nikjer. Res sem videla preveč filmov.
Kakorkoli že, tiste čase pač nisem imela ne za kulturo ne za burek, ki je bil, priznam, eden najboljših in najcenejših obrokov, dovolj kaloričen za nadomeščanje kosila. Ni čudno, da mi je v kosteh ostal občutek, da je treba za kulturo vsaj malo stradati ali si odtegovati od česa drugega. Nisem pripadala sloju, za katerega je obiskovanje koncertov, opere itn. običajen in samoumeven dogodek, ki ga oddelajo enkrat ali dvakrat na mesec. Kljub temu, da rade_i govorimo in poslušamo, kako je bilo v socializmu vse cenejše in dostopnejše, pa da si je vsak_a delavec_ka lahko privoščil_a kulturo na debelo, to vendarle ne drži. Gledališke vstopnice, razen izjem, in tako klasični kakor rockovski koncerti pač nikoli niso bili poceni. Dostop do umetnosti so pač pogojevali siceršnji življenjski standard, osebni položaj, družinsko-kulturna dediščina in kar je še takih lepih razlik, ki se rade kažejo, predvsem pa razlagajo kot naravne in naključne. Le kaj sem si mislila? Še dobro, da sem študirala sociologijo, in ne kaj s področja umetnosti, sicer bi se še bolj iracionalno umestila v življenje.
Trajalo je leta dela, lastnega ustvarjanja, da sem pririnila do točke, ko si lahko privoščim večino kulturnih dogodkov, četudi nisem na listi povabljenih. In tudi lezbijke v Ljubljani končno obstajamo. Seveda ne kar tako, za ta preboj je bila potrebna samoorganizacija, pred njo pa refleksija — vse to pa je postalo mogoče šele z gibanjem in z nastankom Lezbične skupine LL pri Škucu.
Nakar s koronakrizo po bonih za dopustovanje pridejo še boni za kulturo! Povsem novo poglavje v moji kratki zgodovini porabe kulturnih dobrin.
Toda!
Sprva nisem čisto dobro sprocesirala, kaj točno narediti z BONOM21. Potem sem dobila izjemen preblisk: po dolgem času si lahko dobesedno zastonj podarim gledališki abonma, ki ga nisem imela že vrsto let. Počutila sem se skoraj prijetno prevarantsko, ker si bom s tem, kar mi je dala država, izbrala nekaj, v čemer bom resnično uživala, recimo ponudbo Klub (12 vstopnic) Mladinskega gledališča. Seveda ni šlo tako gladko. Kdor pričakuje, da bo država radodarno poskrbela za njegov ali njen užitek, mora biti vsaj malo tepca.
Na blagajni in potem še v dopisu Mladinskega gledališča so mi prijazno pojasnili, da so
tudi sami vpeti v »Fursova navodila, ki niso najbolj prijazna, sploh pa ne preprosta, iskali možnosti«. V lanskem letu so namreč vse abonmaje, razen abonmaja Gledališče ob petih, spremenili v Klub s svobodno izbiro datuma za ogled in porabo zakupljenih vstopnic (4, 6, ali 12). Toda opcija Klub se računovodsko obravnava kot darilni bon. In ti darilni boni Fursu niso povšeči, ker izgubi sled za porabnikom. Zato z BONOM21 ni mogoče plačati darilnega bona, saj bi to pomenilo, da bi lahko prišlo do prenosa bona na neupravičeno osebo. Ta argumentacija se mi zdi po svoje grozljiva, sploh poved, da se »izgubi sled za porabnikom« se razume, kot da jo bo neizsledljiva neupravičena oseba z BONOM21 pobrisala v davčno oazo in tam brezsramno dan na dan uživala v gledaliških predstavah na račun davkoplačevalk_cev. To pa res ne gre, da si bodo zdaj razne_i goljufi_nje razmetavale_i s kulturnimi dobrinami, ki jim ne pripadajo. Tole me je neprijetno spomnilo na mojo srednjo šolo, ko sem si prigoljufala denar za malico in z njim kupovala vinilke. Pa še kot zanimivost, da si z BONOM21 ponekod lahko kupiš več bonov za malico …
Po uspešnem nakupu abonmaja Gledališče ob petih, ki ga Furs odobrava (hvala, hvala), sem navdušeno šla naprej zapravljat bone v knjigarno. Ironija je ta, da sem za nakup knjig nameravala uporabiti BON21, prenesen po mami. Ona bi bila seveda za zmernost, tako pri konzumiranju hrane kakor kulturnih dobrin, čeprav seveda vselej drži, da je prehrana prva. Toda na blagajni knjigarne so mi pojasnili, da prenesenega bona ne morem tako »drobiti«, ampak ga lahko unovčim samo celega. Pravilo je pač tako. Nič mi ni bilo jasno, čemu spet nova past. Poleg promocijskih izvodov in izmenjave s prijatelji_cami nakupujem le knjige, za katere vem, da si bom zapomnila, da so na polici. Za kaj več pa bi potrebovala tudi več metrov polic in zlasti več kvadratnih metrov stanovanja.
Na blagajni knjigarne pojamram, kako naj vendar v tem hipu zapravim 100 evrov naenkrat, o tem moram vendarle dobro razmisliti, gospa pa se mi nasmehne, da jih seveda lahko — samo v hotel grem, pa je zapravljeno.
Tako sem abonma in knjige kupila s svojim BONOM21, za prenesenega pa sem izbrala dve noči v toplicah. Naenkrat. Polpenzion vključen. Lačna ne bom. Tudi knjige bodo v nahrbtniku in filmi na kompu.
Letos sem sodelovala pri organizaciji že sedme izdaje festivala Lezbična četrt pri Škucu. Povezati kulturno-umetniške dogodke z lezbičnim vsakdanjim življenjem presega navadno beleženje ogledov, dosežkov, všečkov ali medijskih omemb. To so moji edini dnevi nerazlomljene suverenosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
