Iz prihajajoče zbirke Do tu sega gozd

Tom Veber (foto Dejan Bulut)
Tom Veber (foto Dejan Bulut)

* * *

Nikoli nisem živel v 80-tih

zakomiral v blatu v gruči ljudi na Woodstocku

nikoli nisem bil na ekstaziju

ali preplesal cele noči v Berghainu

nikoli nisem bil najstnik v Ameriki

pil sangrije iz tistih rdečih lončkov

in pri šestnajstih prvič fukal z naključnim tipom na naključnem WC-ju

pri osemnajstih nisem naredil izpita za avto

pri devetnajstih se nisem vpisal na eno izmed Ivy League univerz

in se pridružil njihovemu veslaškemu društvu

nikoli tudi nisem nikomur poslal kakega dickpicka

ali posnel kak poceni pornič

(kar je morda bila dobra odločitev

who knows)

nikoli mi niso zrasli modrostni zobje

nikoli nisem mogel nositi očal

saj imam popolnoma oster vid

nikoli nisem zaspal kje na prostem v naravi

nikoli tudi nisem zaspal na hrbtu kakšne res prometne ceste

(zaradi tega verjetno nastaja ta pesem)

nikoli nisem imel pretresa možganov

ali si prilepil jezika na kak zaledenel steber

nikoli nisem maral hip-hopa

lubenic

novembra

prepolnih avtobusov

ljudi ki se preveč smejijo

ali znajo migati z ušesi

nikoli nisem verjel zdravnikom

učiteljem

politikom

in pesnikom.


 

* * *

Stegujem se preko okenske police

z očmi krožim čez mesto

vidim neke premike

zamahe v samoto

izmenično srkam zelen čaj z riževim mlekom

in kadim tvoje cigarete

v razkoraku čakam

pohlepno se krčim

ježim kakor mačka

pred napadom

da drgetam z vsem

kar se lahko

v sekundi zlomi

čakam te

zmeraj glasneje

opazuješ me

v zasedi

z očmi grebeš

po mojem razgretem telesu

nameriš

pritisneš

izstreliš.


 

Poletje v odhajanju

Ker veš da ne maram

govoriti

o svojih občutkih

še posebej ne o teh

ki si jih deliva

in mi zmeraj zastane dih

ko začneš pripovedovati

o svojih bivših

o njihovih bicepsih

tetoviranih presredkih

in »brezmadežnih« ritnih luknjah

kako ste po še eni izmed tistih meh predstav

v Drami

ukradli v Rožmarinu

palmova drevesa

in jih ob petih zjutraj

metali v Dravo

ko z mojim prstom

drsiš po zemljevidu

in govoriš o bajnih nočeh

z ljubimci brez imen

včasih brez obrazov

kako ne maraš besede moj

saj si nikogar ne želiš lastiti

saj ni tvoj čevelj ali nahrbtnik

skomigneš

dve telesi sta trčili

drugo ob drugo

in za ta Čudež

ne obstaja prava

beseda.

Tom Veber (Maribor, 1995) je pesnik, performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi, Mentor, Literatura, Apokalipsa, Rast ter v radijski oddaji Literarni nokturno. Sodeluje na pesniških slamih in s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne gostuje po Sloveniji. Je zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, finalist Pesniškega turnirja 2019 in zmagovalec tekmovanja za najboljši prevod emoji pesmi 2020 (Slovenski dnevi knjige). Njegove pesmi so bile objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Franciji, Nemčiji in Rusiji in na Kitajskem. Izdal je pesniško zbirko Točka preloma (2019). V letu 2019 je postavil pet razstav, kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije. Urednikuje spletno platformo Stigma - namenjeno povezovanju in promociji LGBTQIA+ umetnic_kov, v sodelovanju z MKC Črko in organizacijo Maribor skozi rožnata očala pripravlja izbor mlade slovenske LGBTQIA+ literature, ki bo izšel letos. (foto: Dejan Bulut)
Deli