Maja Vidmar, Pojavi. Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (zbirka Prišleki).
Najnovejša zbirka Maje Vidmar, ki je izšla leta 2020 v zbirki Prišleki (LUD Literatura) in je bila nominirana za Jenkovo nagrado ter izbrana med devet knjig festivala Pranger, je naslovljena Pojavi. Štiriinštirideset pesmi je razdeljenih na dva dela. Prvi del prinaša 27 pesmi, spisanih v anekdotični maniri, ki je avtorski podpis Maje Vidmar. Nič drugače ni s sledečimi 17, le da jih avtorica naslovi z vsebinskim naslovom razdelka Otrok. Naslov Pojavi se osmisli v mnogih pesmih, v katerih govorka pesemsko upodobi tesnobnost posebnega, izbranega trenutka, uvide v »pojave«, ki smo jim priča in ki so nenehno okoli nas, včasih s čudenjem otroka, pogosto z željo po ujetju izmuzljivega, ki je tisti trenutek, ko se ta pojav dogaja. Vseskozi z oziroma na logiko, torej z jezikom razuma, ki mu širi spoznavno in pomensko polje.
Na samem začetku knjige so pesmi, v katere se je stisnila, prikradla tesnobnost. Prav tesnobnost je lahko ozračje, ko ozavestimo dih in se zavemo trenutka, hipa. Zanj pesnica v pesmi Verjamem pravi:
»Zato mi torej ne uspe biti v trenutku, ker
je prehiter zame.
[…]
Verjamem, da so nekje označena vrata.
[…] Da se lahko, ko se začnejo
odpirati, izmuznem skozi režo med prej
in potem in mi, ko sem enkrat na oni strani,
nikakor ni jasno, kako sem mogla
spregledati ta vseprisotni, trajajoči zdaj.
Verjamem, da tam nisem sama.«
Prav v takšnem zavedanju trenutka so se zgodili pojavi oziroma prav tedaj jih je avtorica uzrla, pritegnili so jo do te mere, da je z nizom takšnih fragmentov naslikala sodobni portret družbe:
- nepredvideno, tesnobno, slutnja neznane nesreče (pesem Na obali),
- negotovost (pesem Črne ladje na nebu, v kateri upodobi človeško in človekovo negotovost),
- spraševanje in previdnost (pesem Sredi zime),
- strašnost in tesnobnost (pesem Sveča),
- »zdruznjeno srce« oz. osuplost nad odnosom do živali pri vzreji (pesem To ni še nič),
- presenečenje, veliko presenečenje nad solidarnostjo med živalmi, s čimer se govorka seznanja prek videoposnetkov (pesem Kako prikladno, v kateri medved s šapo dvigne iz vode utapljajočega se ptiča),
- tudi čudenje nad solidarnostjo med živalmi, kako pes v ribarnici ve, kaj mora narediti z ribami na tleh (pesem V ozadju),
- sočutje s trpinčeno živaljo (pesem Koža, v kateri govorki odstopa koža na mestih, kjer je ženska božala trpinčenega psa, ki se je odzval s krikom, kot krikom nekoga brez kože).
Maja Vidmar kontrastira te pojave in te trenutke z binarnim slikanjem: lepo, ljubko – utopljeno; na primer v pesmi Kako prikladno, in s tem deziluzionističnim postopkom pri bralcu vzbudi empatijo, včasih sočutenje, z močno čustveno obarvano noto. Tudi ko se v pesmi Tudi jaz sprašuje, ali je neodgovorno ali hrabro, če bi pisala samo še vesele pesmi, se potrdi ta vprašljiv binarni sistem pozicioniranja. Podobno v pesmi Izrez, v kateri govorka želi videti sliko popolno, kakor dobro fotografsko oko, vendar je v tem primeru le izrez, ni cela slika. Tako preberemo: »Brez slabe vesti se vrnem v izrez.«
Sprašujem se, čemu služi ta po vsej verjetnosti ozaveščeni binarni sistem gledanja na svet. Zdi se, da je govorka presunjena, tako da se tesnobni občutek kar širi. Govorko je strah, boji se spomina (pesem Šala), »vedno bolj nemirna in nestrpna [je] vase« (pesem Na obisku), zgrožena je (pesem Karte), prezira čudeže (v pesmi Kolumbovo jajce se govorka vpraša: »je to želja po čudežu, ki je niti moj / lastni prezir ne more zatreti?«). Strah, pesimizem in dajanje sebe v nič – so besede iz pesmi Kaj naj s tem?, v pesmi Izjave pa preberemo:
»Nagrmadene preteklosti nisem
uredila.
[…]
Ne znam skrčiti življenja
na srečo.«
S strahom (pesem Električni vampir: »imam prestrašeno kri«), strahom pred smrtjo oz., pravilneje, žalostjo se s pesmijo Intervju knjiga konča. V kakovostno izstopajočem ciklu Otrok, ki je srce najnovejše zbirke Maje Vidmar, gre za pogrešanje gotovosti, govorka se ne more na nič zanesti (pesem Človeka nikar). V pesmi Prisilno išče izhod iz nevzdržnega, ponavlja napake, neuspele rešitve, verjame v izhod iz nevzdržnega, gara za »milimetrsko upanje«, da se še splača garati:
»Priganjalka upanja sem.
Strastna, delavna
in utrujena.«
Pesmi, naslovljene Otrok, resnično ne popuščajo pri čustvenem trkanju na bralčevo srce, saj razgaljajo nepravičnost, ki se dogaja na svetu nedolžnim, otrokom, še nerojenim ipd., okrutnost. Tako Maja Vidmar v pesmih razdelka Otrok, na primer v pesmih Prisilno, Pod stropom in Horoskop, od koder navajam spodnje verze, zapiše trpka, presunljiva, jedka spoznanja:
»Mrtvi otroci v trenutku odrastejo,
a nikoli zares.
[…]
Pretvarjajo se, da bi jih ljudje obdržali,
toda s svojo žalostjo uničujejo
svoje otroke in vsakogar, ki jih ljubi.
[…]
Nikomur ne zaupajo, da bo ostal.
[…]
Še najmanj zaupajo sebi.«
Govori o nevidnem, manj vidnem. Govori o tem, o čemer se praviloma ne govori. Govori o tem, kar je vidno in bode v oči, a se ne vidi, zaradi družbenega konformizma. Ker je žariščno območje razdelka Otrok občutljivo, notranje doživljanje nemočnih ljudi, je kulturno pogojeno del tabuiziranih tem in obenem del družbenega konsenza. Doseganje občutka neprijetnosti ob branju zgoščenih, anekdotičnih pesmi je osebni podpis in kakovost Maje Vidmar. Pesnica potisne bralca v neugodno vzdušje, ko naslika »pojav«, in od njega »terapevtsko« nevsiljivo pričakuje, da pesmi na neki način dokonča s tem, ko se jim približa in jih aplicira na svoj spoznavni horizont. Tako je razdelek Otrok, ki je vsebinsko bolj specifičen (čustvene pohabe otrok), neprimerljivo močnejši in boljši od prvega dela, ki je večinoma o »pojavih« okoli nas.
