Zali enodejanka po motivih Lou Tellegen on Morals and Things Djune Barnes
OSEBE:
Ana Pepelnik, avtorica šestih pesniških zbirk (Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo, 2007; Utrip oranžnih luči na semaforjih, 2009; Cela večnost, 2013; Pod vtisom, 2015; Tehno, 2017 in zadnja Treš, 2021, prve tri pri založbi LUD Literatura, zadnje pri LUD Šerpi). Prevaja v in iz angleščine, največ ameriško književnost (trenutno Stevensa, sicer pa se je lotila že Sylvie Plath, Joshue Beckmana, Walta Whitmana, Jamesa Tatea etc.), v angleščino pa je prevedla Toneta Škrjanca. Delala je kot špikerka na RŠ-u, vokalistka benda Boring Couple, kot govorka v zvočno pesniških performansih (v duetu s pesnikom Andrejem Hočevarjem in v triu CPG Impro). Kot pesnica je sodelovala pri mednarodnem projektu Metropoetica (pod mentorstvom valežanske pesnice Zoë Skoulding), nazadnje pri projektu Poetrix, ki je zvočni izdelek glasbenika in zvočnega ustvarjalca Jake Bergerja – Brgsa.
Vesna Liponik
mimoidoči
Na eni od okroglih kovinskih miz zraven linije zajetnih betonskih korit z nevsiljivim štrlečim zelenjem, ki ključno prispevajo k prepričljivosti na parkirišče podaljšane terase Španskih borcev, se s padcem svetlobe v tkivo prstov, ki mešajo in segajo in dvigujejo, že zariva hlad. Anini nohti so rdeče in modre in zelene barve, te barve in nohti in roke, (se) zvijajo in prižigajo in odzivajo na zven tega in onega, vsega pravzaprav, o čemer več v nadaljevanju.
VL: začneva? (mešanje čaja, blago trkanje žlice ob kozarec-skodelico)
AP: dejva začet, ja.
VL: Treš. Kako je zate s Trešem? Zakaj treš? Kaj vse je treš, koga ali kaj vse Treš tre?
AP: Bom začela kar z zadnjim podvprašanjem. Tre, tremo sami sebe, tre, trejo nas svet, narava, okoliščine, ljudje, drug drugega tremo, še med tretjem orehov se tremo. Trenje vidim kot osnovni glagol kot neko premikanje, ki vedno vključuje dva dejavnika, dve osebi ali več. Ko človek neko stvar tre, se vmes med samim trenjem itak dogaja trenje misli in vsega tega. Potem treš kot smer umetnosti, ki je kar uveljavljena, ne bom šla v detajle, ampak to, kar počnem, je tudi treš, ne v nekem slabšalnem, ampak v domišljenem smislu. Po drugi strani pa treš takoj aludira na trap, glasbeno zvrst, ki je hkrati tudi treš.
VL: Treš razpre spregatev glagola treti, prvi in edini nenaslovljeni tekst, ki ga ni v kazalu med ostalimi, ki pa usmerja naše razumevanje naslova in s tem tudi bralski vstop v knjigo.
AP: To je namesto spremne besede, spremni tekst, tako kot je bila v Pod vtisom zahvala, neka čisto nedefinirana, pa vendar. Namesto posvetila, namesto tega, komu je to namenjeno, je to nek spremni tekst: kje smo, kaj jaz mislim, nek moto te zbirke, po drugi strani pa je lahko tudi kot pesem, nakazuje ritem same zbirke. Če začneš počasi, postopoma, potem ritmiziraš, postajaš hitrejši. Zelo dobro izpade, če spregaš ta glagol.
VL: Torej tekst enakovreden drugim tekstom, moto, posvetilo in spremna beseda. Če se posvetim zadnjemu, torej spremni besedi, to, kar si rekla, popolnoma drugače umesti tudi sam koncept spremne besede, kakšen je pa pravzaprav tvoj odnos do spremnih besed?
AP: Saj jih nikoli nisem imela, v prvi sem imela, ker je bila prva knjiga.
VL: A si jo mogla imet?
AP: Ne, mislila sem, da jo moram imet. Ko sem vstopala v knjigo, sploh s primerjalne smo bili vedno ful obremenjeni s tem, recimo v zbirki Sto romanov smo brali tiste od Ocvirkov in ostale, ki so bile že teorije same zase in sem mislila, da spremni tekst oz. spremna beseda, karkoli že, neka popotnica h knjigi, enostavno mora bit. Izhajala sem iz te predstave in glede na to, da sem bila takrat mogoče še dovolj vpeta v oz. komaj malo ven iz faksa sem mislila, da tako mora bit, po drugi strani je pa čisto v redu, zaradi tega ker
Mimoidoči 1: kdo nima maske
Mimoidoči 2: pa sej je ne rabiš
AP: sem takrat vstopala v pesniški svet.
VL: In se ti je zdelo pomembno …
AP: Niti ne mogoče pomembno, bolj kot nek argument v smislu: glejte, zdaj je tu ta prvi tekst. In tudi to, da imaš mentorja zraven, nekoga, ki te ufura not. Zdaj na to gledam čisto drugače, spremnih besed sploh ne berem več.
VL: Kaj pa pri drugi potem, si tudi imela spremno besedo …
AP: Aja, Adam Wiedemann. Ki pa jo je napisal zaradi tega, ker jo je hotel. Ampak takrat sem bila tudi pravzaprav še …. Ko sem pisala prvo knjigo, sem skoraj vzporedno pisala že drugo. Glede na to, da sem tako impulziven človek, včasih delam vse čist predano, čist not, tako kot rečejo za manično depresijo, da si najprej ful ekstatičen, pol te pa ni, no, tako je pri meni. To pa vedno in vsakemu povem, da se ves čas učim zmernosti, jaz tega nimam, jaz imam vedno te ekstreme: vse na polno, vse dam, pol pa nimam več kaj dat, se moram nafilat in za hip ugasnem, potem se pa spet priklopim.
VL: V tekstih daješ veliko prostora tudi drugim avtoricam, avtorjem, Pod vtisom je najizrazitejši primer tega, ampak tudi v Trešu se posvetiš, si vzameš čas za nekogaršnji tekst, ustvariš vtis, to ostane s tabo in preide tudi v tvoje tekste. V Trešu je Spicer v Zakaj že Spicer. In Elizabeth Bishop v prizori Elizabeth. Pa Frank O`Hara z žepom v srcu …
AP: pa Cortázar, Julio v Julievih zajčkih, ki ga imam ful rada. Pa Stevens valda (s te ven s; op. AP), spet. A kadar pišem sestino, se vedno spomnim na Bishop. Pa niti ni nujno, da je ta referenca vedno razpoznavna, ampak iz spoštovanja se mi zdi pomembno, pa da sam bralec ve, kaj naj še prebere, recimo, da je ta bralec radoveden in da bo tako: o dbest, zdaj bom pa to bral. Recimo, predpostavimo, da je bralec star 16 let in bo to bral in mu bo kul in bo recimo razmišljal, tako kot jaz razmišljam, ki sem vedno brskala, brskala, potem bo pa našel, kar naenkrat, Elizabeth Bishop in bo čist u ali pa Cortázarja. No to, malo sugestije. Kot nek tip šole kreativnega pisanja. Od takrat, ko smo bili pri Zupanu, se spomnim samo to, koliko je on navedel enih
(zvok rešilca, ki dirja po Zaloški)
AP: fak, mene to tako sesuje (premor)
AP:meni je odprl on ogromno novih svetov v smislu, kaj naj še berem, sploh ne vem, če ve, ampak zato je bilo to meni tako dobro, najboljši predmet na faksu, kjer tega valda sploh ni. Tako popotnico mi je dal ati, ko sem bila majhna. Ugotovil je, da sem zvedav otrok in se je spomnil, aha, saj res, tu imaš Leksikon Sova pa Verbinca Slovar tujk, ga imam še zdaj čisto zlizanega, in je rekel, glej, če te kaj zanima pa jst ne morem, jaz res ne morem na tvoja vprašanja vsa odgovarjat, pa če jih ne najdeš v šoli, tuki not je ful. In mi je nekako pokazal, usmeril, mi namignil, da je treba samo raziskovat, če te nekaj zanima. In to sem šele leta kasneje opazila, da je to dobra popotnica.
VL: Treš je treti v drugi osebi ednine, ti treš. V knjigi se s tem, kdo je ti in kdo jaz, on poigraš na več mestih. Kdo je torej ta ti, kdo je ta ti zate, v poeziji?
AP: Mislim, da je to iz pesmi krona. Ko je bila karantena, smo bili na podeželju in tam potem sploh nisem več vedela, kdo je kaj naumil ali Primož ali jaz in pol sem dostikrat ugotovila, da, fak, najprej mislim, da izhajam iz sebe, s komerkoli in pol se naenkrat zavem, fak, ampak ta človek sploh ne razmišlja tako kot jaz, ne glede na to, kako bom jaz to interpretirala, ful skušala interpretirat, nikoli ne bo tako, vedno bodo neki šumi in to mene tako ubija, meni je to tako grozno, nikoli me noben ne bo razumel, jaz pa tudi nikoli nobenega, čeprav se mi zdi, da se razumemo, ampak se ne. Saj hvala bogu, da obstajajo ti prostorčki pa medvrstice, tukaj je po moje glih tisto, kar se formulira, tisto vse, vsi nivoji odnosa, od ljubezni, vse to, predvsem pa ta strah, strah pred izgubo, saj smrt ni nič drugega kot izguba pa če gremo še dlje, smrt je ljubezen. (premor) Tukaj se mogoče manifestira zaradi tega, ker sem končno dobila nek odnos do tega, da mi je jasno, da nihče ni tako obremenjen z mano kot jaz sama in da sem faking sama, ne glede na to, da imam osnovno celico, ki jo trenutno imam in je sestavljena še iz treh ljudi. Vse dajem tja not, ampak ne vem, pizda, ful je, ful je dobro in polno, ne bi menjala za nič na svetu, ampak tako, mislim, a me vi sploh štekate, Filip je v puberteti, Bine je 7letnik, ki skuša oponašat pubertetnika, ki ima čisti kaos, Primož je star 50 let in se mu res nič več ne da in bi samo še bral pa pisal in zato sem se zdaj vrnila h koreninam, zdaj samo še berem, Blooma, Ashberyja, Stevensa, zdaj sem spet pri prvi zbirki, kjer sem štartala, iz te gole radovednosti, kaj jaz tukaj delam, kaj hočem in na kakšen način se bom izrazila, na kakšen način manifestirala, če se sploh moram, ker itak smo vzgojeni v to, da mislimo, da se moramo. Zavedam se tega, da imam privilegij, da sem lahko z družino, da lahko pišem pa berem, kar sem si jaz želela že, ko sem bila otrok. Ko me je kdo vprašal, kaj bi bila rada, sem rekla, da bi bila rada v penziji. Potem sem zelo kmalu tudi sformulirala, kaj to pomeni. Babi pa dedi sta brala, sicer knjige v gotici, ker sta bila priseljenca iz Avstrije, ampak meni je bil to ideal in čisto nezavedno sem prišla do tega. Ne vem, kaj me je gnalo v to, ampak sem si nekako izborila, da točno tako to je. Ker itak sem skromen človek, rabim samo morje, nujno, tri tedne na leto, sam to. (prižiganje ognja) To je v bistvu neka uganka, to se namreč sprašujem, včasih res ne vem več, tudi ko pišem pesem, ali pišem iz tistega trenutnega imaginativnega bralca oz. iz tistega, kar bi mu rada povedala ali res iz sebe, ker me itak vmes že nekam odnese. Sicer pa je res, da to pišem najprej vedno v kakšen blokec, beležko, zvezek in potem pretipkavam in ko pretipkavam iz/čistim, včasih kaj opustim, tako da je to že nek dvojni proces.
VL: O tem zadnjem konkretno pišeš tudi v eni izmed pesmi. Tudi sicer pa v Trešu v mnogih tekstih premišljuješ tudi sam proces, moment branja, pisanja, njunega neizogibnega prepleta v zapisu, življenja s tekstom, življenja teksta, njegove geneze, teže in lepote tega, da pesem pride, kako prihaja …
AP: pasem pesem, ane?
VL: Pa tudi na drugih mestih, ali pa sem morda jaz tako brala.
AP: Ne, res je tako, s tem se ves čas ukvarjam, nakaže se tudi nehote, včasih že med samim pretipkavanjem vrinem še kakšno misel, malo skrenem, popravim.
VL: Vrnila se bom korak nazaj. Med pesnicami, pesniki, ki jih navajaš gre večinoma za ameriško poezijo. Zakaj ravno ta?
AP: Morda ravno zaradi tega, ker te ne sili, vsaj to, kar jaz berem, mi ne vsiljuje svoje pozicije, ampak jo odpira, recimo Ashbery, Stevens, Beckman, McCann. Pri ameriški poeziji nikoli nisem čutila, da nekaj hoče od mene. Odprla sem, začela brat in mi je odpiralo svetove, ni mi jih zapiralo/podiralo, sem strašno nesamozavestna in nikoli nisem imela kompleksa manjvrednosti, kadar sem brala ameriško poezijo.
VL: S čimer odlično opišeš, kaj je tisto, kar iščeš pri poeziji.
AP: (zvoke prometa v ozadju preglasijo zvonovi in te ptiči) Ja, pa še Pessoa recimo. In zato največkrat odprem ameriško poezijo, sploh takrat, ko moram brat, ko čutim potrebo, da nimam več kaj za povedat, ko mi proza nič več ne more dat. Recimo zdaj sem spet prebrala vse, kar sem našla od Banane Yoshimoto, trenutno mi je ful pasala. In ko sem bila prvič noseča sem prebrala vse od Murakamija, vse, kar mi je Primož lahko prinesel iz Amerike, na balkonu, kadila sem, pila kefir s soljo, to je bil en tak bizaren obred, in takrat sem brala Murakamija, pred njim pa Banano Yoshimoto, ki mi je bila bolj všeč, ampak ne vem, zakaj, jaz sem pač takrat oddelala še Murakamija. Zmer sem preveč kompulzivna. Sartra sem mogla celega prebrat, tut Henryja Millerja pa Camusa. Zdaj pa sem sredi poletja zagledala Hard Luck, Hard Boiled od Banane Yoshimoto in se mi je zdelo, da ja, da saj res, jaz moram zdaj to prebrat in sem vzela nekaj drobnih knjižic na morje, ona je sicer prozaistka, ampak ona nič ne obremenjuje, slika nek tak jesenski svet in še malo ima tega, kar tudi mene zanima, neke lune in … neambiciozno, ampak zelo dobro. No, to morda, ti ljudje, ki jih prebiram, se mi ne zdijo ambiciozni, saj morda so v resnici bili, ampak me to ne zanima, ker njihovi teksti nimajo nič pretencioznega, ne, samo povejo. Mogoče je njihov skupni imenovalec neko čudenje, ampak valda ga vsak izraža na svoj način.
VL: A je to, kar iščeš pri drugih, hkrati tudi to, kar ti hočeš dat?
AP: Ja, učim se, kako se izrazit, ne kako pisat, to bom že nekako. In vedno sem v iskanju pesmi, ki bo taka, da bom pomirjena, ful sem nemirna, saj so v mojih knjigah tut pesmi, ki jih mogoče celo naj ne bi smelo bit, ampak sem perfekcionistka, tut to je ena moja slaba lastnost.
VL: Se ti zdi, da je to nujno slabo?
AP: Ja, ker s sabo prinese veliko samocenzure in pre/obremenjenosti. Se mi zdi, da tu pomaga starost, leta, da sem čedalje bolj sproščena v tem, da samo vem, kaj hočem in vidim, da je vse skupaj en dolg ustvarjalni proces in da morajo biti tudi slabe stvari, da bodo lahko dobre, ne zato, da jih bo sprejela literarna kritika ali pa kdorkoli, ampak, da jih bom lahko jst sama. Recimo, ko je mami prebrala Treš in je rekla, ampak jaz imam raj Tehno, je mene to ubilo in to mi je rekla, še preden je šla knjiga ven in je potrdila točno to, česar me je zmer strah, da bodo ljudje pričakovali, da bo zdaj še nekaj boljšega. Ljudje tako razmišljamo, sploh dandanes, ko je vse tako instantno, cedevita style, in potem imam nevede občutek, da se od mene pričakuje, da bo spet nek hit, zaradi Tehna, ki je dobil neke take razsežnosti, sploh ne vem, kako to, da jih je in je bil hip, ko sem mislila, da se bo pričakovalo, da bo še kar trajalo, ta hajp, ampak to je že mimo, to je bilo pet let nazaj, no, štiri in potem sem vedela, da bo reakcija ljudi: ja, pizda to ni Tehno, stari, kaj si mi to dala. In potem se med vrati pojavi mami s tem izrazom na obrazu in mi točno to reče in jaz o fak, to je že v tiskarni, mami in me je čisto zamorilo za en dober mesec, ampak zdaj sem okej, se mi zdi, da sem okej.
VL: Aljaž Krivec v svoji kritiki na RTV SLO vzporeja Treš in Tehno, Neja Berger v svoji kritiki na Radiu Študent brezsramno prizna, da jo je k temu istemu vzporejanju nagovarjal urednik redakcije. Kako gledaš na tovrstno vzporejanje, razmeščanje knjig po liniji let? Na nek način si na to že odgovorila v primeru Tehna in Treša …
AP: Čeprav to je pa res, da je to del trilogije. Želela sem nekako tako: Tehno, Treš, to odzvanja.
VL: Zakaj pa ne tetralogija? Pa še isto se aliteracijsko ujema.
AP: Ja, saj res, pa še tretja bo: To se ne pove.
VL: No, evo.
AP: Ja, t t t t, okej, bo tetralogija, zmenjeno. Mogoče bo pa pentalogija, ker ne maram parnih števil. (smeh) No, kje sva ostali, ja, skoz je ta Tehno zraven, kot ena senca.
VL: No, kako pa potem ti gledaš na …
AP: Na Treš gledam čisto drugače kot na Tehno.
VL: Sodelovala si pri številnih zvočno pesniških projektih. Delala si kot špikerka na RŠ-u, vokalistka benda Boring Couples, kot govorka v zvočno pesniških performansih (v duetu s pesnikom Andrejem Hočevarjem in v triu CPG Impro). Potem je tu še DJ-anje. Kot pesnica si sodelovala pri mednarodnem projektu Metropoetica (pod mentorstvom valežanske pesnice Zoë Skoulding), nazadnje pri projektu Poetrix, ki je zvočni izdelek glasbenika in zvočnega ustvarjalca Jake Bergerja – Brgsa. Kot špikerka najbrž ne delaš več, kaj pa Boring Couple?
AP: Ne, čeprav Boring Couple še živi, kot neka ideja, vsaj moja. Vmes sva nekaj po/ustvarila še z Gromom, dvakrat, najprej z enim komadom potem pa še s štirimi. In res bi še rada pela pa Primož je napisal te komade kao samo zame, da jih jaz interpretiram in se mi zdi, da se bo enkrat spet zgodil in bomo imeli Boring Couple v neki drugi obliki, ker to je itak bend brez orkestra.
VL: Že iz tvojih tekstov je mogoče razbrati navezanost na zvok, premislek o zvočnem, pozornost do zvočnega v tekstu na izvedbeni ravni ter gradnja teksta z upoštevanjem, z naslonitvijo na zvočno in semantično okolje neke besede, ki sama pelje in usmerja k drugi, naslednji besedi (recimo meni ljuba: »poplava / pop lava« iz pesmi zvoka se ne prime / not si na str. 54) Izvajanje poezije torej, ki jo nasnuje že sam tekst, nadalje stopnjuješ še z glasom, glasbo. Kaj je pri tem zate tisto bistveno, kaj ti omogoča, kateri je tisti način posredovanja poezije, pod katerega se podpišeš z najlažjo roko? Oz. kako zelo rabiš zvok.
AP: Ja, ful ga rabim. Ravno to, kar si omenila »poplava / pop lava«. Včasih samo, ko razstaviš besedo prideš do same fascinacije, kaj ti lahko tvoj materni jezik ponuja. Obdana sem s tem že v vsakdanjem življenju, doma si ves čas izmišljujemo neke rime, dopolnjujemo zgodbice, polno je tega dnevno. V Tehnu sem že začela s tem, da razstavljam besede in kar naenkrat se potem potopiš, izhajaš iz gole emocije in jo razgradiš, začneš pisat emocionalno in se zaustaviš, vidiš besedo, ki ful ponuja, odpre pojem, dva, iz besede nastaneta dve, tri in se hkrati že vživiš samo v to, kako boš to sploh prebral na glas in se spet vrneš v čisto racionalnost, se umirim: okej kaj sem že hotla povedat. To so spet ta mala odstopanja. To se spomnim še iz špikerskih časov. Recimo, ko se pogovarjam, kar naenkrat me nekam odnese, ampak potem se spomnim, čisto iz spoštovanja do sogovorca, bralca, da če že zahtevam njegovo pozornost hočeš nočeš, ker sva skupaj v tem, da se vrnem nazaj k temu, kar sem sploh hotela povedat, ker se mi zdi tudi tisto strašno pomembno. Če se torej vmes zgodi ves ta razpad in vse to, ampak saj to je tisto, kar ves čas počnemo, nimamo ves čas nekih jedrnatih misli.
VL: Za Mladino si po izidu Tehna povedala, da si Tehno napisala kot šus upanja po depresiji, ki te je zajela po drugem porodu.
AP: Ja, res je, nek krik lahko rečemo.
VL: Kaj pa Treš, je to koronski šus upanja?
AP: Vse kritike o mojih knjigah preberem in iz njih sem se nekaj naučila: čisto vsem je skupni imenovalec to, da res vsak reče, da so moje pesmi optimistične, kar je meni noro, ampak tudi totalno dbest, ker ne glede na vse žalosti, jebe, vedno hočem posvetit nekam, pizda dej mi to luč, posvet direkt tle noter. V bistvu sem bila zelo skeptična do tega, ali naj dam te koronske pesmi noter, ampak fak, če se pa to dogaja, ne morem nonšalantno mimo. Zanalašč sem jih opremila z datumom, mislila sem si evo še Pepelnik mora pisat o tej koroni, ampak kako ne bi, če se nas to dotika, v tem zdaj smo, to je en pokrov, vojno stanje. Človek se prilagodi in to pomeni, da obstaja nek ekstrem, ki ga ne pozna. Bilo je neko obdobje, par mesecev nazaj, ko sta me oba otroka spraševala, mami, a bo vojna. Filip me je celo spraševal, če mislim, da bo tretja svetovna vojna. Tudi onadva sta občutila to presijo, ki si je nista znala pojasnit in vprašala z enim takim preprostim, golim vprašanjem, kako to pojasnit in zato sem začela razmišljat o tem in primerjat z vojnim stanjem in se v mislih referirat na vojne eksistencialiste, ki sem jih svojčas brala, ker ponujajo to idejo, ne vem ali je bil Seliškar ali Remarque, ki je rekel, da je človek prilagodljivo bitje in se ima med vojno prav tako lahko lepo. Ko je bila vojna v Sarajevu, je bila underground scena totalno huda, žuri in vse, delalo se je ful. Pojma nimam, kakšna je čista off scena zdaj pri nas, v teh dveh slabih letih, ampak je bila, vem, da še je in to je prav, to je tista kreativa in zakaj v končni fazi tega ne bi bilo. In ne morem mimo tega in pisat o nekih cvetlicah, ki jih povoha neka gospodična ob sončnem zahodu, etc., etc.
VL: Torej še dalje pišeš o tem?
AP: Ne o tem, ampak v tem, pod vplivom tega.
VL: Tretji del …
AP: pentatevha. (smeh) Ja, pišem, pišem. Tako kot ko sem pisala prvo knjigo in sem pisala že drugo. To se ne pove se že dela.
A včasih tut pridejo neke neustvarjalne luknje, ki so sicer super, spet smo pri teh ekstremih, imam obdobja, ko recimo konzumiram samo serije, trenutno pa imam obdobje, ko v treh večerih pogledam en sam film, ki je naprimer dolg eno uro in dvajset minut.
Sem pa opazila, da sem že par knjig zaključila tako, da sem nakazala naslednjo in tako je tudi pri Trešu, niti ne gre toliko za to, da se zavedam, da nakazujem, ampak zmer imam še nekaj za povedat, zmer lovim to svojo idealno pesem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
