»Mi dovolite, da prižgem?« vpraša mama mlado medicinsko sestro, ki zgolj skomigne z rameni in odide iz bolniške sobe, v kateri babica preživlja zadnje ure svojega življenja. Soba, ki je bila še malo poprej polna medicinskih tehnikov in bolniškega osebja, se je s privolitvijo podane s strani moje mame izpraznila, še prej pa je osebje nastavilo zadnje odmerke zdravil in preverilo vrednosti na aparaturah. Pomenljive poglede sva z mamo nosile na hrbtu in komaj sva čakali, da sva ostali sami z babico, znotraj štirih sten, znotraj te bolniške sobe, v kateri bomo preživele zadnje skupne trenutke.
»To ji je všeč« reče mama bolj sama pri sebi in poskuša prižgati svitek zvitega rastlinja, ki ga je prinesla s seboj v torbici. Pomagam ji pridržati svitek, z vžigalnikom je malce okorna, na koncu ji le uspe, rastline se vžgejo in vonj po lesu pomešanem z žajbljem napolni sobo. Nekaj dima dobim v oči, da težko zadržim solze, ko v moje nosnice vstopi spomin po babičini peči in posušenih zeliščih. Odplavam k njej domov, v njeno kuhinjo, kjer sem še kot otrok sedela in gledala, kako so njene spretne roke raztegovale testo, za potico ali jajčne rezance, ne spominjam se več natančno, spominjam pa se zgolj njenih belih rok, posutih z moko.
»Mi boš zdaj končno povedala?« jo prosim.
»Počakaj še malo« reče z raskavim glasom.
Nisem povsem prepričana, kaj natančno naj bi čakali, postajam nemirna, nenadoma dobim občutek, da se čas izteka. A mama je vedno pustila stvari stati, da se nekako niso dokončale, ubesedile, udejanjile, nekako je pričakovala, da bo ljudi minila želja ali motivacija, da bodo nehali spraševati, a jaz nisem bila kot drugi, nisem odnehala, hotela sem vedeti.
»Obljubila si, da poveš preden odide« rečem očitajoče in bolj tiho kot bi si želela.
Babica je nemirna, vendar speča, pokrita samo z belo rjuho, ki jo vedno znova odkriva s sebe. Belo platno je zdaj vzdigovala visoko nad sabo, kot bi želela zajeti nekaj zraka vase. Mama tiho joče, jaz pa strmim v njeno suho koščeno telo. Takoj opazim podrobnosti oziroma raje odsotnost njih. Na njenem telesu ne opazim nobenih gub, brazgotin, nobenega divjanja časa ali njenih let preživetih v vojni. Moja pričakovanja me razočarajo, želim uzreti sledove izgub, nesreč, strtega srca in žalosti, ki pridejo v vsakem letnem času, ki odtisnejo na telesu svoj grafit, za vedno, za zmeraj in nepovratno. Želela sem s prstom pokazati na madež, dokaz bolečine, in reči, predvsem pa razumeti, tu se je zgodilo to, tam ono. A na njenem telesu ni nič. Je samo lepota. Moja babica stara 88 let umira pri mladem in nedotaknjenem telesu. Oblije me občudovanje, kot takrat, ko so njene dlani posute z moko ljubkovale testo in so gibčna hrbtišča njenih rok vešče raztegovala krhko zmes, da se je to voljno odzivalo. Babica v kuhinji, moj večni prizor, enodejanka. Odkar se spominjam, babica ni stopila iz svojega stanovanja in še danes se ne druži z nikomer, ne hodi k frizerju, ne hodi k zdravniku, vsi ti ljudje prihajajo k njej, ampak to ni drža vladarke, nasprotno ponižna je, malce jezikava, včasih tudi jezna, predvsem pa prestrašena. Njen svet so štiri stene njenega stanovanja, njena hčerka ter moji občasni obiski.
»Jo povabimo za njen rojstni dan na kosilo nekam ven?« je nekoč predlagala mama.
»Pa saj veš, da ne bo hotela« sem naveličano odvrnila.
»Ja, spet bo iskala tisoč izgovorov, da nima kaj za obleč, da nima frizure in kaj bodo rekli sosedje.«
»Zakaj pa v resnici noče ven iz stanovanja?« sem vprašala.
Vprašanje je obviselo v zraku neodgovorjeno in takrat sem zaslutila, da se znotraj vsakega izmed nas lahko ustvari zavetje, varen prostor, tisto kar sama imenujem soba, v katero se lahko skriješ, zakoplješ, zazidaš.
Babičine suhe ustnice močim z vodo. Odkrijem rjuho. Približevanje koncu, ki se odvija pred mojimi očmi, nima nič skupnega s telesom, ki nosi sporočilo vitalnosti, z nenehnim premikanjem pa izraža aktivnost, ki je poprej nikdar nisem opazila, bilo je kot da se želi otresti spon tistega, kar ji draži možganske sinapse. Kaj jo tako vznemirja, se sprašujem. Želim si jo stisniti in prevzame me silno hrepenenje, da bi se jo dotaknila, objela, si jo položila v naročje, tako kot sem to storila po rojstvu svojega otroka.
»Bom rodila s carskim rezom?« je bilo prvo vprašanje, ki sem ga postavila ginekologu.
Mama me je namreč rodila s carskim rezom. Imela je dolgo brazgotino na trebuhu, ki jo je nenehno skrivala, kot bi se bala nevidnih obrekovanj. Dojenčico (mene) je prvič videla šele nekaj dni po porodu, po prihodu iz intenzivne nege. Ni me dojila, njene prsi so bile suhe. »Otrok je obrnjen glavično. Zaenkrat ni potrebe po tem.« je rekel zdravnik. Na smrt me je bilo namreč strah, da ne bom mogla dojiti. Da bom kot mama. Posušena navznoter.
Zdravnik se je seveda zmotil. Rodila sem s carskim rezom. Že po nekaj urah so novorojenčka pripeljali k postelji, da bi lahko dojila. A iz mojih prsi ni pritekla niti kaplja. Novorojenček je jokal, meni pa se je trgalo srce. Po nekaj mučnih urah je končno zaspal, meni pa je priteklo mleko. Šele, ko sem prvič podojila svojo deklico, sem dobila občutek, da sodelujeva telo in jaz. Morda je bil to tudi edini trenutek v mojem življenju, ko sem imela tak občutek, kasneje se je najino prijateljstvo ohladilo. Soba v meni je dobivala nove dimenzije. Nemočno sem lahko opazovala, kako se razrašča in utrjuje.
Dotikam se umirajoče babice. Najprej grem z dlanjo po njenih laseh, čelu, dotaknem se njenega obrazu, potujem navzdol po vratu, ramenih, dotaknem se njenih prsih, pa vse do štrlečih bokov, navzdol po eni nogi, nato drugi, stopalu in prstih.
»Bela je« rečem presenečeno »in gladka, skorajda svilnata«.
»Kako to misliš bela?« me z očmi poišče mama.
»Mlečne barve je, sveti se in lesketa. Nežna je, kot da bi celo življenje jedla samo sladko smetano, se ti ne zdi?«
Mama me začudeno gleda.
»Meni se zdi kot, da je ujeta v lastnem telesu, bolj malo smetane je bilo v njenem življenju« reče trdo.
Za trenutek postane tišina med nama gosta.
»Mi boš zdaj končno povedala?« ne vprašam, temveč zahtevam.
V tistem trenutku me prešine, da tudi moja mama ne odhaja več zdoma in je večinoma časa med štirimi stenami. Tudi moja mama, tako kot jaz, rada bere knjige in ni nikoli naredila vozniškega izpita. Moj strah, da bi se katera od ptic zaletela v vetrobransko steklo seveda nima racionalne osnove in vse pogosteje je to tema, ki jo s psihologom obdelujeva na najinih srečanjih. Ne vem, kaj je mamin razlog, da nima izpita, s katerim bi si omogočila odhode in prihode, srečanja in potovanja, vesele dogodke in naključne avanture, vem zgolj to, da tudi sama postajam vedno bolj podobna babici in mami. Zapiram se med štiri stene, v svojo sobo, v svoj svet, v katerega ne spustim nikogar.
Mama s tihim glasom, kot da bi se bala, da bi jo babica slišala, spregovori.
»Požar je bil. Hud požar. Bila je še deklica, zanetila ga je, ko se je igrala z vžigalicami. Njo in njenega brata je oče pravočasno rešil, njena mama pa je utrpela strašne opekline. Umrla je v bolnišnici. O tem ni nikoli govorila, meni pa je povedala soseda leta kasneje«.
Babičini gibi postanejo počasnejši. Gladim njeno telo, pod mojimi dlanmi se počasi umirja. Njen dih je enakomeren, z vedno daljšimi razmiki. Gledam izmenično zdaj mamo, zdaj babico. Razumem ženske, ki omagajo nekje sredi poti, se vdajo, umaknejo v svoj naravni rezervat, raje, kot pa da bi se odločile za svojo pot v odprtost in samostojnost. In zdaj razumem, zakaj se bojim naleta ptiča, bojim se njegovega ostrega kljuna in razbitje tistega oklepa, ki me ločuje od zunanjega sveta.
Besedilo je nastajalo na večmesečnih delavnicah Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Delavnice potekajo pod skupnim naslovom Kako shaja moje telo?, s poudarkom na krhkosti (ženskega) telesa. Iz delavnice v delavnico udeleženke in udeleženci prebirajo tekste, nazadnje roman Adriane Kuči, z naslovom Ime mi je Sarajevo. Pesmi, kratki prozni zapisi in refleksije so povzemali motive vojne, migracij, nasilja, materinstva, partnerskih razmerij …
