Sestavek je odmev na prebrano delo Adriane Kući, nastal v okviru delavnic kreativnega pisanja. Fotografija nad sestavkom pa utrinek z razstave umetniških del Safeta Zeca, »EXODUS in objemi«, na katerih so upodobljeni prizori iz vojne v Bosni.
Že nekaj časa ni več občutila silovite zaljubljenosti, za katero je sprva mislila, da se je zlepa ne bo znebila. Nič več ni bilo poletnih neviht, ko na nebu zasije mavrica v razkošju barv, razpotegnjena na široko, od enega roba zaliva do drugega. Še vedno jo je sanjala, a ko se je je hotela dotakniti, je izginila.
Še nekaj mesecev po razhodu je tavala sama v sebi, vendar se je naposled le odločila: »Potrebna bo sprememba!« Ta stavek je bil kot prerokba prihodnosti ali zaobljuba. To je storila vedno, ko se je znašla v na videz brezizhodnem položaju. Na ta način je od sebe odgnala vse slabe misli, pometla s preteklostjo in si ustvarila občutek, da je vse lepo še pred njo. Takrat je ali šla do svoje frizerke in spremenila frizuro, se ostrigla, pobarvala, si kupila kaj predrznega za obleč ali naredila kakšno drugo spremembo na sebi ali v svojem življenju. Ker je dva tedna nazaj že osvežila barvo las, se je odločila poklicati kozmetičarko.
»Gospa Katarina, pozdravljeni, kako ste?«
»Tako, tako, ne preveč dobro, ravnokar sem pokopala moža.«
Sara je za hip obmolknila, odgovor jo je presenetil. Po kratkem premolku v komunikaciji je naposled nadaljevala: »A vas pokličem kdaj drugič?«
Nazadnje, ko je bila pri njej v kozmetičnem salonu, se ji je zdela nekako pomirjena, s tem ko je uresničila dolgo načrtovano odločitev. Svojega moža, ki je že leta bolehal za Parkinsonovo boleznijo, je nameravala namestiti v dom za ostarele. Vsakokrat, ko je bila Sara pri njej na negi, se ji je zaupljivo potožila, da preprosto ne zmore več skrbeti zanj sama. Ob zadnjem obisku pri njej v salonu pa ji je naposled povedala, da je sedaj že več kot en mesec v domu. Dnevno ga obiskuje, da ga hrani, a ji je to veliko lažje kot negovanje doma.
Delno se je že upokojila, vendar je še zelo rada delala v salonu, v svojem poklicu je neizmerno uživala.
»Ja, pokličite me naslednji teden, ko bom nazaj, pa se dogovoriva.«
»Bom, ciao,« jo je pozdravila. »Adijo!«
Še nekaj časa je Sara premlevala to, kar je ravnokar izvedela. Tudi če je ozavestila, da so to povsem naravne stvari, sploh pa v teh časih epidemije, jo je novica presunila. V misli so se ji prikradli spomini na moževo smrti, od katere je že kar nekaj let. A so se ji posamezne ne zbledele slike še danes živo prikazovale. Tako kot poslednje ure, ki jih je preživela ob njem.
Slovo je bilo tiho in mirno, kot se za odhod v takšnih okoliščinah spodobi. S sinom sta bila ob njem do zadnjega trenutka, ga držala za roko in si domišljala, da ga tako ohranjata pri življenju. Po zadnjem izdihu mu je le še zaprla oči, razprla dlan, za katero ga je držala, ga pobožala po licih in ga še zadnjič objela s pogledom.
Ni imela nikakršnih izkušenj ali predstave o tem, kako se to zgodi. Samo iz maminega pripovedovanja je vedela, na kakšen način ji je umrl oče. Večkrat je od pokojnega moža slišala, ko je še opravljal službo preiskovalnega sodnika, da mu je najtežje na sodnih ogledih bilo prepoznavanje trupel otrok. Tu in tam je od kakšnih znancev izvedela, a veš, da je umrl ta ali oni. To pa je bilo tudi vse, zgolj površinske izkušnje s smrtjo, iz druge roke. Tudi za kakšnim pogrebom je že šla, kjer se je govorilo o pokojniku in njegovi smrti. A ko je doletelo njo, je bilo povsem drugače.
Smrt bližnjega te hočeš nočeš zaznamuje. Kljub temu, da so zdravniki dokaj natančno napovedali smrt, Sara nanjo ni bila pripravljena. Odzvala se je instinktivno z bolečino, solzami. V življenju je že žalovala in občutila žalost, vendar se je je šele sedaj dotaknila z ostrino, ki zareže. Bolelo jo je, pa ne samo zato, ker je to bil nekdo, s katerim je preživela trideset let skupnega življenja, ker ga je nekoč davno ljubila in imela otroka z njim. Predvsem zato, ker se je ob tem počutila tako nemočno in nebogljeno. Bila je nepripravljena, nezavarovana, razgaljena. Ni mogla narediti nič, popolnoma nič, da bi spreobrnila tok življenja. Ko je izvedela za diagnozo raka, je bila trdno prepričana, da se ga da preživeti in da so rešitve, upala je do zadnjega trenutka. A nič na tem svetu ni bilo bolj predvidljivo od te smrti.
Šele nekaj časa po tem, ko je v sebi šla skozi žalovanje, je ugotovila, da jo je smrt zaznamovala v dobrem. Sedaj ve, da je boljši človek.
Besedilo je nastajalo na večmesečnih delavnicah Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Delavnice potekajo pod skupnim naslovom Kako shaja moje telo?, s poudarkom na krhkosti (ženskega) telesa. Iz delavnice v delavnico udeleženke in udeleženci prebirajo tekste, nazadnje roman Adriane Kuči, z naslovom Ime mi je Sarajevo. Pesmi, kratki prozni zapisi in refleksije so povzemali motive vojne, migracij, nasilja, materinstva, partnerskih razmerij …
