Založba Litera je v letošnjem letu prvič razpisala literarni natečaj za nagrado novo obzorje, namenjeno najboljšemu še neizdanemu izvirnemu romanesknemu delu. Žirija se je odločila, da nagrado podeli pisateljici, vizualni in performativni umetnici Janji Rakuš za delo Tri barve za eno smrt. Utemeljitev in seznam romanov, ki so se znašli v ožjem izboru si lahko preberete na tej povezavi, na tem mestu pa vas vabimo k branju kratkega pogovora z avtorico ter odlomka iz nagrajenega romana.
Aljaž Krivec: V zasebnem pogovoru si mi že omenila, da te je nagrada presenetila zaradi »specifike besedila«. Kaj točno si imela v mislih in kakšen je v tem oziru tvoj pristop k pisanju? Zdi se, da se ne preprosto »usedeš in pišeš«, temveč pozornost namenjaš vprašanju same izgradnje in izbiri specifičnih elementov teksta.
Janja Rakuš: Nagrada me je res presenetila. Pred desetimi leti takšen tekst ne bi imel veliko možnosti za nagrado. V najboljšem primeru bi ga označili za dobrega, zanimivega, ekstravagantnega, za nekaj, kar je težko ocenjevati z literarnimi parametri in ga pustili samevati kot pogumno lingvistično obskurnost. Zato pa lahko danes s pomočjo pogumne in nekonvencionalne, ampak zelo dobro podkovane strokovne žirije, dr. Alojzije Zupan Sosič, Gabriele Babnik in pa tebe, seveda, brez pretiravanja in lažne skromnosti rečem, da gre za preboj konceptualne in eksperimentalne poetike, ki je v Sloveniji, vsaj v prozi, od 70-ih let prejšnejega stoletja priključena na respirator. Z redkimi izjemami, seveda. Projekt multiknjige je sedaj odprt in zaželen, pisci pa nimajo več izgovorov za večno iskanje in tipkanje istega. Kar se pa tiče samega pisanja in procesa nastajanja, imaš prav. Ne sedem in pišem. Pa saj verjetno tega nihče ne počne. Pri meni se koncept kuha počasi in na majhnem ognju, sama realizacija pa je hitra, visokonapetostna in intenzivna. Idejo za tekst Tri barve za eno smrt sem dobila že kakšno leto prej, preden sem začela s pisanjem. Bila je osnovna ideja, barve torej, kar je zelo ohlapno in abstraktno, ni pa bilo ne zgodbe, ne ljudi, ne zakaj in kako. Zato sem po dveh mesecih dala pisanje na stran. Čez pol leta pa se mi je med montiranjem kratkega filma nenapovedano razkril sam. Pojavila se je zgodba, predstavila sta se glavna protagonista, fizično podobo Tobijasa sem videla že od vsega začetka, Livijo šele na koncu. QR kode so se pojavile po uvodnem poglavju in potovanje se je začelo. Zame je pisanje avantura in trdo delo hkrati, knjiga pa poetičen objekt, zato veliko pozornost posvetim strukturi in obliki. Nobena belina in razmik med vrsticami nista naključna, saj mi ga narekujejo dihanje, ritem in tempo. Osnutek in meso besedila vedno pišem z nalivnim peresom na bel list papirja. Roko čutim kot podaljšek živčnega sistema in duhovnega utripa.
AK: Med temi »specifičnimi elementi« je mogoče omeniti denimo vpeljavo QR kode. Čeprav je ta postala del našega vsakodnevnega življenja (denimo v galerijah na kar se tudi navezuješ sama, v reklamah ali nenazadnje pri potrdilih PCT) v literaturo ni vključena prav pogosto. Včasih se mi zdi, da se nekatere druge umetnosti hitreje odzivajo na (tehnološke) spremembe v svetu. Kako si sama občutila vprašanje inovacije ob pisanju Treh barv za eno smrt?
JR: Brion Gysin je že leta 1959 rekel, da je pisanje 50 let za slikarstvom. Danes, v digitalnem okolju in vse večji prisotnosti umetne inteligence, je še vedno tako. Še več. Večina piscev se obnaša, kot da internet sploh ne obstaja. In prav internet, kolikor ga je še ostalo in je tako primeren za ustvarjanje, objavljanje in distribucije inovativne literature, zaostaja za vizualno in zvočno umetnostjo. Eden izmed vzrokov je gotovo pomanjkanje kakršne koli institucionalne podpore in šibke teoretične misli. Govorim o slovenskih razmerah. Razen dr. Janeza Strehovca ni skoraj nikogar, ki bi se sistematično in poglobljeno ukvarjal s to tematiko. Vendar mene osebno ne zanima net literatura, niti kopiranje statičnega besedila na internetne strani. Zame je izziv ravno nasprotno. Kako uporabiti digitalna orodja in jih prenesti v fizično okolje, v tem primeru med platnice fizične knjige. Kako zagnati kodo med prašnimi delci papirja. Pri pisanju Treh barv za eno smrt je bila glavna tehnološka inovacija vsekakor vpeljava QR kode. Glavni izziv je bil seveda, kako te kode umestiti, da bodo postale organski del besedila in ne prilepljena atrakcija. Mislim, da mi je ta organskost uspela in so kode postale celo neke vrste lepilo besedila in mu določile smer in strukturo. Na tehnološki in estetski ravni so QR kode moj odziv na izkušnjo AR, augmented reality, izkušnjo razširjene resničnosti, ki trenutno prevladuje v filmu, galerijah, računalniških igrah … Po drugi strani sem hotela QR kodi, ki po obliki spominja na vzorce, ki krasijo preproge in tapiserije ameriških Indijancev, vrniti nekaj estetskega in duhovnega ugleda in ne le statusa policijskih dovolilnic ali čitanja menijev. Postale so vstopna točka v svet umetnosti, ne da bi pri tem odločilno vplivale na sam potek zgodbe. Njihova aktivacija bralčevo izkušnjo razširja in ji doda interaktivno dimenzijo. To imenujem AL. Augmented literature. Razširjena literatura.
AK: Kako pa je z vpeljevanjem različnih diskurzov v literarno delo? V svojem romanu se ne omejiš zgolj na izrazito literarno zgodbo, temveč je tudi precej poigravanja z nekimi zelo stvarnimi elementi ob katerih se refleksija razvije v skoraj esejistično maniro.
JR: Ja, to prehajanje med fikcijo in elementi eseja je v mojih knjigah prisotno že od začetka. Že v prvencu Električna zadrga so bili nakazani vsi zametki tega hibrida. Zakaj, ne vem. Mogoče zato, ker med esejem in fikcijo vidim zelo tanko, skoraj nevidno črto. Tako kot vsak dokumentarni film vsebuje fiktivne elemente, tako tudi vsaka fikcija vsebuje dokumentarno dimenzijo. Že sama izbira, zaporedje in montaža nakazujeta na njuno neločljivost. Jean-Luc Godard je nekoč dejal, da je vsak igrani film dokumentarec svojih igralcev. Jacques Rivette je ta aforizem še izpopolnil, ko je predlagal, da je vsak film dokumentarec svojega nastanka, ne le zapis za potomce ljudi, ki v njem igrajo, temveč tudi okno v kulturo, ki ga je ustvarila. Podobno velja za literaturo.
AK: Poleg pisanja se ukvarjaš tudi z vizualno umetnostjo in filmom. Kako se pisanje literature vpenja v ukvarjanje z drugimi umetnostmi? Je mogoče reči, da so te tudi nepovratno vplivale na Tri barve za eno smrt? Vizualije so nenazadnje ključna tema romana.
JR: Ja. Moje vizualno in filmsko ustvarjanje je odločilno vplivalo na ustvarjanje romana Tri barve za eno smrt. Tri leta pred začetkom pisanja romana sem se precej ukvarjala s kreiranjem animacij in digitalnih slik, ki izhajajo iz tradicije slikarstva color field. Barvna polja, torej. Še prej sem prebrala knjigo Yvesa Kleina: Overcoming the Problems of Art, ki je popolnoma spremenilo moje dojemanje barv. Na nek način je besedilo Tri barve za eno smrt sinteza mojih vizualnih študij in kreacij. Mogoče zveni malce čudno, ampak v svetu novih tehnologij in umetne inteligence, pri tem ne govorim o transhumanizmu, v katerega ne verjamem in se mi zdi smešen, so besede in podobe povezane bolj, kot si predstavljamo. V popularnih, verjetno prehodnih programih, kot so Midjourney, Stable Diffusion, Dall – E je jezik tisti, ki oblikuje podobo. Pri slikah, ki jih ustvarja umetna inteligenca, je veliko te čudovite neurejenosti posledica besednih napotkov, ki jih ljudje vnašajo pri ustvarjanju slik. Nekoč smo z računalniki komunicirali s kodo, zdaj pa se ti vse bolj učijo našega jezika. Učenje nekoliko izkrivljenega jezika generatorjev slik je botrovalo nastanku novega področja, imenovanega inženiring spodbud ali prompt craft.
Ko se pogovarjamo z umetno inteligenco in ustvarjamo slike, pretvarjamo govorjeni jezik v vizualni jezik, kar pa še ne pomeni, da se bo ta jezik spremenil tudi v umetnost. Pisanje dobrih spodbud je spretnost. Na spletni strani PromptBase jih ljudje kupujejo in prodajajo kot novo ustvarjalno storitev. Verjetno bo prompt craft v prihodnosti poklic, kar me spominja na Terenca McKenno, ki je rekel, da je svet sestavljen iz besed, in če poznaš prave besede, lahko ustvariš karkoli. Spominja pa me tudi na enigmo Na začetku je bila Beseda. In kakšno vlogo ima in bo imela v tej talilnici in kovačnici besed literatura?
AK: Za Tri barve za eno smrt je, kot implicira že naslov, motiv barv ključnega pomena. Najsi gre za Livijino prevajanje knjige Yvesa Kleina Modra revolucija, Tobijasovo »kromolepsijo«, ki mu omogoča videti več barv, kot jih vidijo običajni ljudje ter seveda razdelitev romana na tri obarvana poglavja: Monopink, Modra ter Zlata. Literatura, vsaj običajna, je medij, ki barv navadno ne odseva za razliko od likovne umetnosti, filma itd. Kako si razmišljala ob prenosu vprašanja barve v literarno besedilo?
JR: Dobro vprašanje. Ta prenos je bil zame najtežja uganka. Veliko sem razmišljala o barvah, še posebej o vlogi barv v zahodni kulturi. Barva je bila v zahodni kulturi vedno predmet skrajnih predsodkov. Redki vedo, da so bili antični kipi in večina antičnih templjev izvorno barvni. O tem danes skoraj nihče več ne piše ali govori. Zato je bila na Zahodu barva od antike dalje sistematično marginalizirana, obrekovana, omalovaževana in ponižana. Generacije filozofov, umetnikov, umetnostnih zgodovinarjev in kulturnih teoretikov so te predsodke ohranjale pri življenju, jih grele, hranile in negovale. To je tudi eden razlogov, da sem se odločila barvo opisati, prikazati in opevati iz antropološkega, mitološkega, optično nevrološkega, ideološkega, umetniškega in mističnega vidika. Na ta način se mi je besedilo spontano in organsko odprlo kot večplastna krogla, kot nekaj, kar lahko gnetem, ne da pri tem poškodujem izvorno zamisel. Dobesedne barvne odseve sem podala s pomočjo QR kod, ostale fenomene, predvsem tiste bolj mistične, pa s pomočjo meditativnih in esejističnih filtrov. In prav ta mistična skrivnost barve je tista, ki poganja in transformira glavnega protagonista Tobijasa. Vse, kar doživljamo na tem planetu, izhaja iz skrivnosti barve. Ta se za nas prelomi iz svetlobe. Za Tobijasa je barva nenehno bivanje v božji prisotnosti. Uveljavljal jo je v želji, da zažari s pomočjo transcendentalnega, z vso svojo metafizično močjo. Barva mora za Tobijasa imeti mistično sposobnost duhovnega izražanja, ne da bi bila priklenjena na predmete.
AK: Gre za delo, ki ga zaznamuje vpeljava raznolikih referenc. Gre za navezave na t. i. visoko a tudi popularno kulturo, vpeljavo elementov iz drugih umetnosti, meandriranje med poetičnim in stvarnejšim, intimnim v nastopajočih in družbenim kontekstom v katerem se nahajajo, obenem pa se delo premika tudi v čisto geografskem smislu (denimo vpeljava Pirana ali Amsterdama). Skratka, gre za velik korpus elementov, ki jih je šele treba organizirati v neko zaključeno celoto. Je ta proces potekal naravno? Se pravi: je končni rezultat preprosto odsev tega kako pišeš ali gre za nekaj kar je zahtevalo kontinuirano iskanje novih rešitev?
JR: Oboje. Gre za uporabo preizkušenih in iskanje novih načinov. Pri romanu Voodoo valček za epileptike, v katerem nastopijo štirje glavni protagonisti, je celotno delo napisano v prvi osebi. Vsaka oseba govori direktno, surovo, kot neusmiljeno korakanje. Učinek govorice ima podoben učinek, kot če uporabim primer iz pop kulture, petje Michaela Jacksona. Ostro in nepopustljivo bičanje. V delu Tri barve za eno smrt pa so prisotne različne perspektive. Prva in tretja oseba, vdor realnega in neimenovanega, kar besedilu doda horizontalno poglobljenost in meditativnost, ki jih prejšnja dela niso imela v tolikšni meri.
AK: Odlomke iz dela si že nekaj časa objavljala na svojem Facebook profilu. Je tu šlo tudi za nekakšen poskus razširitve literarnega dela še v nek drug prostor? Tak, ki presega platnice knjige? Koliko je tu nekega dialoga z bralstvom?
JR: Ne, pri objavljanju odlomkov na fejsbuku ni šlo za poskus razširitve. Šlo je za navadno deljenje in občasno testiranje bralcev. Fejsbuk je preveč zasičena in hegemonična spletna stran, na kateri se vsi preveč obnašamo kot produkti in ne kot uporabniki. Mislim, da umetniki in ustvarjalci preveč časa in pozornosti namenjamo javni sferi. Če bi bili veliki pisatelji preteklosti priključeni na javna in digitalna komunikacijska omrežja, ki bi jih nagrajevala za nenehno branje javnih informacij in objavljanje svojih mnenj o njih, se mnoge največje kontrakulture v zgodovini ne bi nikoli pojavile. In vse bolj sem prepričana, da je to trenutno najpomembnejša naloga, vsaj za neodvisne pisatelje, ustvarjalce in razvijalce.
Poskusiti bi se morali odklopiti od vseh teh kulturnih nadomestkov, ki so nam jih z veliko žlico podtaknile korporacije v golih prizadevanjih za kognitivni nadzor. In v prostoru, ki se s tem odpre, bi se morali ponovno naučiti, kako razmišljamo, govorimo, pišemo in komuniciramo v majhnih in zasebnih skupinah.
AK: Kako pa najnovejši roman v odnosu do svojih prejšnjih literarnih besedil? Koliko stopaš na pot, ki si jo že prej začrtala s svojim opusom in koliko gre za nek čisto nov korak?
JR: Na to vprašanje sem delno odgovorila v šestem vprašanju. Horizontalni poglobljenosti, razširjenosti, meditativnosti in organskosti bi dodala še samo montažno tehniko juxtaposition, ki sem jo spontano prenesla iz filma v literaturo. Gre za princip, ko znotraj ene sekvence postavljamo eno plast za drugo, plasti, ki niso vzročno povezane, ne da bi pri tem izgubili smisel in celoto. In pa seveda spogledovanje z magičnim realizmom, ki me vedno znova inspirira in navdušuje. Zadnja takšna knjiga, ki me je povsem očarala, je Pedro Paramo, mehiškega pisatelja Juana Rulfa.
Tri barve za eno smrt (odlomek)
Ljudje se bojijo srečevanj na Primorski avtocesti. Zaradi nevidnega vetra, pekoče svetlobe, sledilcev na Instagramu in plesočih duhov, ki čakajo na naslednjo prometno nesrečo.
Livija prižge radio. Val 202.
Awake
Shake dreams from your hair
My pretty child, my sweet one
Melanholični žarek Jima Morrisona počasi segreva notranjost sinje modrega hrošča. VW Beetle Cabrio 2016. Očetovo darilo, materin dvom, sestrina zavist. Za trenutek jo zaslepi močna svetloba na modri pločevini. Mimo nje, kot zračen akvarel, švigne silhueta Indijanca.
Come with us
Everything is broken up and dances
Je silhueta Indijanca bosonogi tekač iz mehiškega plemena Tarahumari? Ali je to njegova sestra Maria Lorena, oblečena v modro krilo, zeleno srajco in rdeč šal? Je to tista Maria Lorena, ki je pred leti, obuta v domače sandale, premagala ameriške tekače na ultramaratonu v Mehiki? Tekače, s podplati narejenimi s pomočjo umetne inteligence, tekače oblečene v kompresijske pajkice in nogavice, tekače v spremstvu osebnih trenerjev in svetovalcev za prehrano.
Indians scattered
On dawns highway bleeding
Na severu Mehike, oseminštirideset ur vožnje iz Mexica, prebiva ljudstvo čistih rdečekožnih Indijancev Tarahumarov. Tečejo po nemogočih stezah. Čez hudournike, plazove, skalnate police in včasih, se nasmehne Livija, skozi oblake. Živijo kot da bi bili že mrtvi in ko zvečer ležejo na tla, na nočnem nebu preštevajo duše, saj vsaka zvezda pripada duši Indijanca, ki je zapustil zemeljsko skorjo Sierre Madre. Tarahumari verjamejo, da imajo vsa živa bitja dušo. Duša je tista, zaradi katere pojemo in govorimo. Duša je ogledalo dneva. Njegovo nasprotje. Ko nas zebe, je duša vroča. Ko mi spimo, je ona budna. Noč je Lunin dan, Sonce dušina siesta.
Livija zavije na Postajališče Ravbarkomanda. Na bencinski črpalki je gneča. Nihče ne nosi maske. Nihče se ne smeji. Pomisli. Pogrešam maske. Ljudje so z njimi lepši.
Ne ustavi se in zavije proti izhodu za avtocesto.
The ancient and insane theater
To propagate our lust for life
Kadar se Tarahumari spustijo v mesta, prosjačijo. In prosjačijo prav pretresljivo. Ustavljajo se pred hišnimi vrati. Sedejo na prag s profilom obrnjenim proti vratom. Na obrazu se jim zrcali samozavesten prezir. Za njih so bogataši, tisti, ki imajo preveč in hočejo še več, tako kot Španci, chabochi. Ljudje s pajčevino na obrazu. Naj jim kaj dajo ali ne, se po določenem, vedno istem času, umaknejo.
Thank you oh lord
For the white blind light
Če kaj dobijo, se ne zahvaljujejo. Dati tistemu, ki nima ničesar, zanje ni dolžnost, ampak fizični zakon vzajemnosti, ki je naša civilizacija ne pozna več. Komunizem obstaja pri njih v občutju spontane solidarnosti.
Indijanci se po tem fizičnem zakonu vzajemnosti, ki mu mi pravimo usmiljenje, ravnajo brez vsakršnega pomilovanja.Kdor je brez vsega, ker je izgubil pridelek, mu je pogorela koruza, ali iz razlogov, ki mu jih ni treba pojasnjevati, pride ob sončnem vzhodu pred hišo tistih, ki imajo. Hišna gospodinja mu takoj prinese vse, kar ima. Nihče ne gleda. Ne tisti, ki daje, ne tisti, ki jemlje. Ko berač poje, brez zahvale, in ne da bi koga pogledal, odide.
Thank you oh lord
For the white blind light
Livija pritisne gumb na novem Samsung Galaxy S21. Na Mlečni cesti ujeti na LCD zaslonu se, kot solze Svetega Lovrenca, utrne koda. 11:22. Čez dvajset minut se bo peljala skozi Pinijev drevored. Čez petindvajset minut bo parkirala pred družinsko hišo v Strunjanu.
A city rises from the sea
Ljudje se bojijo srečevanj na Primorski avtocesti. Zaradi nevidnega vetra, pekoče svetlobe, sledilcev na Instagramu, neplačane vinjete, ljudi s pajčevino na obrazu in plesočih duhov, ki čakajo na naslednjo prometno nesrečo.
Ljudje se bojijo srečevanj.
Na Primorski avtocesti.
Ali barve sanjajo, razmišlja Tobijas, medtem ko prižiga majhno svetilko. In če sanjajo ali sanjajo v barvah, nadaljuje z uganko, ki si jo je pravkar zastavil. Diha narahlo, da ne bi ugasnil plamena.
Gibanje plamena je kakor gibanje duha.
Navzgor.
Višje.
Vedno višje.
Življenje je ogenj, da bi ga razumeli, moramo zagoreti. Človek, ki gori, je dokončno sprejel svojo usodo. Amor fati. Skupaj padata. Strastno, omamno, globoko, globlje.
Svetilko postavi na majhno leseno polico zraven kaktusa. Sedi na balkonu svojega podnajemniškega stanovanja v Amsterdamu. Še enkrat, tokrat glasno, ponovi vprašanje: Ali barve sanjajo? In če sanjajo, ali sanjajo v barvah? Nasmehne se. Ja, to bo tema naslednjega ciklusa spletnih delavnic. Prižge cigareto in se udobno zlije s foteljem škrlatne barve.
Danes je točno devet mesecev, odkar so dnevi v tednu dobili nova imena. Ponedeljek, ponedeljek, ponedeljek. Čas se krči, besede odpadajo kot lasje po prebolelem kovidu. S študenti, prijatelji in starši se ne srečuje več. Z njimi le še zumira. Trikrat na teden predava in uči osnove programov Cinema 4D, TouchDesigner, Adobe Premiere Pro in AI, machine learning algorithms.
Prižge še eno cigareto in srkne požirek rdečega vina. Na mizi iz bambusa leži sveže natisnjen osnutek novega Livijinega prevoda. Yves Klein. Modra revolucija. La Révolution Bleue.
Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.
Opazuje prašne delce. Padajo na papir. Na Modro Revolucijo. La Révolution Bleue.
Želi si, da bi pozabil vse pasvorde na računalniku.
Želi si internet brez vohljačev, sledilcev, oglasov, piškotkov, brez zbiranja podatkov, trženja, poštnih seznamov in škatel za donacije. Želi ponovno odkriti svet pred internetom.
Želi začutiti radost pionirjev pri odkritju Novega sveta.
Neznanega sveta.
Sveta, ki ga ni nikoli poznal.
Star je 33 let.
Livija in Tobijas sta se spoznala leta 2016 v Mesečevem zalivu.
V Strunjanu. V istem letu so umrli David Bowie, Prince in Tomaž Pandur. Črna zvezda, škrlatni dež in lovec na sanje. Prišel je Trump, odšel Johnson. Melania Prva in Brexit. Še nikoli se nismo počutili tako pametno. Še nikoli nismo bili tako neumni. Razdeljeni. Kot star kolač kruha, zdrobljen na dve polovici. Levica ni bila še nikoli tako avtoritarna, dogmatična, histerična in patetična. Kot pojoča razglednica brez metafor. Desnica nikoli tako dolgočasna in predvidljiva. Kot driska. Zoprna in smrdljiva. Lepota nikoli tako ponižana.
Tobijas še enkrat napolni kozarec z rdečim vinom. Današnje zumiranje je končano. Vedno ga zaključi na enak, skoraj ritualen način. Zapre pokrov prenosnika in se nasmehne. Mogoče je smrt prav to. Zapiranje pokrova na prenosniku. Nič kozmičnega. Nič dramatičnega. Le tih, skoraj neslišen klik in zahvalna himna procesorja: Vse moje digitalne Ničle in Enice častijo tvojo analogno Dušo.
Zmračilo se je. Tobijas opazuje hiše na drugi strani reke Amstel. Počasi izgubljajo svoje ostre obrise in se potapljajo v misterij kozmičnega bivanja. Plamen v svetilki poskoči, zatrepeta in utrne. Smrt v plamenu je najmanj osamljena smrt.
Tobijas pospravi vino in počisti pepelnik.
Z Modro revolucijo začne jutri.
La Révolution Bleue.
