V slovenski literaturi verjetno ne obstaja bolj odkritega priznanja, ki obravnava šolski sistem, kot je roman Mojce Andrej Kavč učiteljice Veronike. In to priznanje gre takole: naravno zanimanje za učenje je podrejeno ciljem šole, katere poslanstvo je v osnovi disciplinske narave. Ne več tako mlada učiteljica Veronika, ki je v sistem vstopila z idealističnim dojemanjem lastnega poklica, razume, da se sistem obrača proti njej in nima prostora za odzivanje na spreminjajoče se potrebe razreda konkretnih učencev. Veronika je načeloma nadpovprečna učiteljica: namesto da bi pisala poročila o učencih, v katerih dejansko uživa, komentirala napredek učencev, staršem dajala vedeti, da pazi na njihove otroke, mora kljukati okvirčke na standardnem seznamu trditev. Resnični spor, do katerega pride, je, da sama avtoritete, recimo discipline kot orodja moralnega in duhovnega izboljšanja, nima, hkrati pa tudi ne verjame, da je represija lahko duhovna vrlina. Toda stvar je v tem, da konflikt na prvi pogled ni očiten. Obstaja spomin na to, kako bi šola morala biti prostor za »vzgajanje otrok« ,z disciplinsko »otroško psihologijo«, toda hkrati je jasno, da se je šolsko polje spremenilo v dirkališče: »šole tekmujejo v višji storilnosti, učitelji za točke in napredovanja, otroci med seboj v vseh mogočih rečeh, temu so se pridružili tudi starši. Imperativ samo nebo je meja in tako razmišljanje je pravi virus. In ta mašinerija melje dan in nočin se vrti vedno hitreje. Ta ‘vedno hitreje’ je težava, ker kar naenkrat postaja stvar po sebi. Vsi zamahnejo z roko in rečejo, da tako pač je.«
Na konferenci
Pod točko razno sem povedala o pisatelju, ki nas bo obiskal, pa nihče ni slišal. Slišali so samo navodila Kreona, da učitelji v podaljšanem bivanju ne smejo na dvorišču klepetati, kaj šele si prinesti klopco na sredino igrišča in sesti nanjo, saj starši hodijo okoli šole in opazujejo, opazujejo. Menda so nas zadnjič opozorili, da v bližini šole kroži bel kombi; opozorili so nas tudi, da je zrak onesnažen čez dopustno mejo in ne bi smeli otrok peljati ven, tudi na to, da so otroci brez kap zunaj, so nas opozorili, in da smo nepravični pri ocenjevanju, ker so sami pomagali pri referatu in bi njihov moral za to dobiti višjo oceno oz. petico. Ves čas nas opozarjajo, da si vsi zaslužijo pohvale za lepo in vzorno vedenje, pri tem pa dodajajo, da mi ne gledamo pravih stvari, da se zapletamo pri svojih pravilih, otroci pa nam potem zbezljajo in mi krivimo njih, ne samo otrok, na starše se spravljamo. In starši se tudi sprašujejo, je še povedal Kreon, ali smo res tako zaslepljeni, da ne vidimo, da so vsi otroci najbolj nedolžni in najbolj vljudni, vzgojeni in pametni, mi pa iščemo samo neznanje in nasilje, po njihovem nam je očitno dolgčas, ko hodimo domov ob dvanajstih kuhat kosilo, tretjino leta pa smo na počitnicah. Na vse to so nas opozarjali starši.
In na to, da bi nas moralo biti sram, ker smo samo učitelji, bi dodala še jaz.
»No, ob zaključku Bralne značke nas bo obiskal pisatelj,« sem poskusila še enkrat. Vsi so že vstali in ropotali s stoli bolj kot učenci in še bolj glasno so se razburjali in hiteli ven. Po triurnem poslušanju opozoril in groženj in primerov neposlušnosti so vsi meketali meee meee meee in tekli na onesnažen zrak brez kap in tudi brez glave.
Pri psihologinji …
»Veste, razumem, takšno delovno mesto zahteva od človeka vso koncentracijo, potrpežljivost, iznajdljivost in fleksibilnost … vaš poklic je eden izmed zahtevnejših, zato je še toliko bolj pomembno, da skrbite za uravnoteženo in zdravo življenje.«
»Ja, vem. Kako pa toliko veste o tem poklicu?«
»Ah, veliko primerov učiteljev in srednješolskih profesorjev obravnavamo. Polovica jih dobi samo pomirjevala in teden počitka doma. Ostali imajo diagnozo bipolarne motnje, manjši odstotek se jih zdravi na psihiatriji in se v službo vrnejo samo še za polovični delovni čas. Ko so ozdravljeni.«
»Če so,« sem dodala.
»So,« me je tolažila, »vi nimate nič od tega, razen da vas otroci živcirajo.«
»Pa starši. Pa sodelavci. Pa ravnatelj. Pa sistem. Pa vsi na televiziji.« Mogoče ji moram pomagati, da bo lažje prepoznala mojo diagnozo, sem si mislila, ampak ona se je samo smejala.
»Poznamo takšne, kot ste vi. Večinoma pridejo k nam, ker si sami tako želijo. Ker se jim zdi, da ne zmorejo več, da so nemočni, počutijo se kot govedo, ki jih vsi in vse, kar ste našteli, molze. Ampak ta poklic ste si sami izbrali. Za to ste bili poklicani, to je naloga, ki vam je naložena za to življenje …«
Zdaj sem postajala vedno bolj jezna, že pri šolski socialni sem zaznala tisto uniformirano nadrkanost, za katero se sčasoma skrijejo vsi, ki jim je pretežko biti čuteče bitje, in postanejo nesenzibilni buldožerski debelokožci, zdaj pa še ta.
»Pravite govedo?«
Samo naj mi reče, naj začnem hoditi v hribe ali teči in naj berem knjige za zdrav življenjski slog in osebno rast. Mogoče pa je to idealna priložnost, da se izpopolnim za rubriko Nasveti tete Veronike.
»Predpisala vam bom teden bolniškega staleža, sprehode v naravi in branje knjig za samopomoč. Mislim, da ste že zdaj v redu. Na svidenje.«
Spet ji je bilo smešno. Nikoli ne bo vedela, kako je biti za take stvari poklican!
***
Dneve v bolniški sem preživljala zdravo, veliko sem se družila in gibala na svežem zraku, kot mi je predpisala psihologinja. Maja je imela svoje obveznosti, zato sva se z Meeri odločili, da je zdaj pravi čas za poziranje Tonču. Karikaturist je bil takoj za stvar, v park si je prinesel zložljivi stol, slikarski blok in svinčnike. Med najinim klepetanjem je vlekel črte po papirju, gledal eno in drugo in nama govoril, naj bova malo pri miru in naj že nehava toliko mahati z rokami, midve pa sva se samo hihitali, kdo bi tako dolgo sedel pri miru kot spomenik. Tudi sprehajalci se niso dali motiti, ko so gledali umetniku čez ramo in se nasmihali. Tonč si je med odmorom polnil fajfo in med vdihovanjem dima sva vzklikali vanilija ter mu ponujali domači orehovec kot zdravilo proti vsem težavam. Čeprav težav ni imel, saj tudi midve ne, je sodeloval. Potem nama je vseeno povedal, da se je za novo leto opogumil in poklical bivšo ženo; bila ga je vesela, pogovarjala sta se dolgo v noč in obljubila je, da če ji prej ne bo uspelo priti domov, bo zagotovo prišla takrat, ko bo otvoritev razstave. Na to smo, se razume, nazdravili.
Tako smo se kot v nekih oddaljenih, a lepih časih, družili tri dni, nobenega strahu ni bilo, da bi me srečala kakšna sodelavka ali Kreon, saj smo to počeli v dopoldanskih urah, ko je bila še prava svetloba. Prodajalka copat nas je prišla samo pozdravit, za poziranje se ni odločila, sama ni vedela, zakaj ne, a Tonč je bil prepričan, da bo z njo opravil drugače: na hitro jo bo fotografiral in naredil karikaturo doma.
Situacija v razredu
Deklica v drugi vrsti, ki si je šolsko delo predstavljala po svoje, mi je z navdušenjem pokazala risbo, ki jo je pravkar narisala za svojega očeta, saj je imel rojstni dan in je nameravala po pouku takoj k njemu. Seveda sem pohvalila njen izdelek, a hkrati sem ji tudi prijazno povedala, da pričakujem od nje rešeno nalogo, ki jo je dobila. Kljub moji mehkobi se je mala uprla, da bo to naredila doma, saj ima vse na spletu in sploh da noče zdaj delati, da ne bo delala; stvari je pospravila v torbo in si jo nadela na rame.
Začela sem globoko dihati in v mislih preletavati zapis v odločbi, kakšne prilagoditve ima ta otrok; človek si težko zapomni posebnosti vsakega učenca, ko pa so v posameznem razredu vsaj trije takšni. Poskušala sem se spomniti navodil, kako ravnati z njo, ko pride do konflikta. Temu se izogibajte, če pa res ne gre drugače, jo pošljite k meni, se je od nekje pojavil glas socialne, ne ne, je z druge strani priplaval glas starejše kolegice, čvrsto, ne mlahavo, je treba z mladino! Znana je bila po tem, da ne dlakocepi. Na njeni poslovilni, ko je odšla v penzijo, je eksplodirala: »Taki z dodatno strokovno pomočjo in odločbo imajo samo privilegije, da jih socialne razvajate s fotokopiranimi zvezki in jim s tem omogočate, da pri pouku živcirajo učitelje in sošolce. Starši in ravnatelji pa se pri ocenah sklicujejo na odločbo kot sveto besedilo, ki se mu v šoli moramo pod vsakimi pogoji pokoriti in ga zvesto upoštevati.« Oba glasova sta butala po meni, razred me je vprašujoče gledal in čakal na dramo. Sošolko so poznali že pet let, adijo naloga in ura, sem jim videla v očeh, a sem se odločila, da jim ne bom dala te predstave, ne bom pa male pustila brez dela. Vztrajala sem, da vzame iz torbe zvezek in se priključi sošolki pri delu, pa je začela kričati in v nedogled ponavljati svoj »Ne bom.«. Z nekoliko povišanim glasom sem pridigala, da se ji izteka čas, meni pa pojenja potrpljenje, in da če ne bo že nehala vpiti in si tlačiti prstov v ušesa, bom morala nekoga poslati po socialno delavko in ta bo poklicala starše. Deklica z odločbo ni odnehala s svojim »Lalalalala, nič ne slišim, za mene ste kot riba na suhem,« zato sem predsednika razreda poslala po socialno delavko, medtem pa si zgrizla ustnico in se pretvarjala, da je vse to tako normalno, običajno.
Predsednik je stekel iz razreda po pomoč, ostali pa so le čakali, pozabili so na nalogo in tisoč vprašanj; mala je zdaj oddajala v živo: začela je prepevati nekaj, kar je spominjalo na popačeno opero v angleščini (nihče ni ničesar razumel), nastopala je prepričljivo (zakaj sem se ob tem spomnila na svojo vlogo opice?) in v zanosu. Do zvonjenja je manjkalo le še pet minut, to bi pa že vzdržala z njo v razredu, le zakaj sem poslala po socialno, sem se jezila nase, drugič jo bom pustila v risanju in naj dela svoje čečkarije, kaj je meni tega treba! Predsednika ni bilo od nikoder, socialne tudi ne, ona pa je pela in cepetala. Končno so se odprla vrata in socialna je stopila v razred vsa zadihana, ker je imela pouk in je pritekla z drugega konca šole. Malo je prijazno povabila, da bi šla z njo, a ona se je upirala. Socialna je stopila do nje, ona še vedno ni sodelovala, socialna ni vedela, kaj naj naredi, ona si še vedno ni premislila. Potem je socialna rekla, da bo šla poklicat mamo, in ko je mala to slišala, se je v trenutku prekucnila, se vrgla na hrbet in se začela plaziti po tleh do vrat, vmes pa je pogledovala po sošolcih, ali jo gledajo, in jim pokazala jezik. Končno sta izginili po hodniku, zaslišali smo še značilni krik, potem je zvonilo.
Za mano so zanihala vrata, stopila sem na ulico in globoko vdihnila, kot da bom vase povlekla vse tja do parka in fontane. Sicer pa, zakaj bi predstave hodili gledat le v gledališče, to v razredu je bila prvinska igra, mi je šlo skozi glavo in še nekam drugam.
Med puščavo
Ko sem v trgovini med policami iskala hrano za Bertija, se je izza pločevink zaslišal zategnjen visoki glas: »Ne vem kaj si mislijo ti učitelji. Doma sedijo pa celo plačo vlečejo, kaj bi še radi?«
Ozrla sem se za glasom in najprej zagledala moškega s prevelikimi mišicami, ki je pritegnil: »Bodo pač še popoldan delali, itak so zdaj doma, potem pa imajo počitnice.«
Ker sem tako očitno prisluškovala, mi je začel starejši gospod nervozno pritiskati svoj nakupovalni voziček v hrbet; še eden, ki mu grem na živce. »Saj že grem,« sem rekla bolj sama sebi in pomislila, da jih imam zdaj tu v živo, starše z druge strani računalnika; z njimi vodim vse to prefinjeno elektronsko sporazumevanje. Mogoče pa mi bodo zdaj najprej pognala krila in potem bom odletela v svoj vampirski grad, jaz, zajedalka BDP-ja.
Domov sem prišla še malo bolj utrjena od vsestranskega fitnesa, ne samo v košari, tudi v nahrbtniku in v dodatnih vrečkah na krmilu kolesa sem privlekla ves živež domov, samo da mi ne bi bilo treba spet hitro v trgovino. Natočila sem si orehovca in se zleknila na kavč; želela sem si, da bi se lahko na vse požvižgala, saj kot so mi povedali ljudje med policami, sem doma predrag artikel ali pa na napačni polici, ker od doma vlečem celo plačo; ah, prihajajo svetovne počitnice, kmalu bom spet doma. Doma. Slabo sem oponašala medvedko med zimskim spanjem, še slabše puščavsko lisico, zato sem vklopila računalnik; hm, čakala me je pošta.
Gospa Blauwasser
Von Blauwasser ni bila vajena počivati doma, zato je uredila večerjo za oba otroka in njuna partnerja; tokrat izjemoma, da bi razčistili nekatere stvari, ki so jo motile, v prvi vrsti njihove skupne počitnice. Svojega ljubljenčka, trenutno je bil to porche 911, je parkirala natanko pred vhodnimi vrati restavracije in kljub temu zamudila. Pri svojih petdesetih je še vedno izgledala kot tridesetletna amaterska manekenka. Pred leti je vložila del družinskega premoženja v manjšo blagovno znamko naravne kozmetike, njena butična kolekcija je bila dostopna zgolj nekaterim; to ji je tudi omogočilo, da je bila njihov model. Kar nekaj časa je njen obraz krasil naslovnice znanih revij za lepoto, življenjski slog in zdravje. Zdaj so jo le še lepotne operacije, povečane prsi, push-up nogavice in definiran make up držali nad gladino in dokazovali, da ji moška lakota še sledi kot senca, kjerkoli se pojavi. Njena samozavest je še naprej rasla. Od tega sija ni opazila, kako je sčasoma postala zgolj priloga na jedilniku brutalnih gizdalinov in vetrogončičev, ki so vedeli, kaj hoče slišali in kaj morajo reči, da bodo dobili svoje.
Vstopila je kot v počasnem kasu; kašmirjev plašč ji je z ramen snel že livriran postrešček na vratih. Pod njenim kameljim blazerjem se je svetila svilena bluza iz žoržetov, malo nižje je v ritmu hoje nihalo kratko krilo iz tafta, popolno podobo grofičini pozi pa je dajala torbica iz krokodilje kože v kombinaciji z elegantnimi čevlji.
Lucijan
Lucijana je vse to spravljalo v tesnobo, saj se je zdaj še bolj zavedal svojega bednega stanja, doma in v šoli. Ko je nekega večera šel čez praznično okrašen trg, se je poskušal izogniti srečanju s fanti, a mu kot mnogokrat ni uspelo. Ko je zagledal Duleta, se je hotel nevidno izmuzniti v stransko ulico, a ga je ta že vlekel za komolec.
»Ej, stari, Lucifer, kje hodiš? Se nisi menda začel skrivat pred nami? Ajde, pridi, čisto si pomehkužen, gremo do našega ribnika, da kaj spijemo.«
Zdaj so ga že vsi trije vlekli v svojo smer in pijani vpili: »Kaj ti je, deklica, da si tak žalostna? Se nas sramuješ? Mona. Ajde, gremo, nalogo imamo.«
Lucijan se je moral tudi tokrat vdati, to igro so namreč že mnogokrat odigrali.
»Ne bo ti uspelo, stari, da kar spizdiš. Dolžen si nam, starega prepričaj, da ti da, kar ti pripada, pa nas izplačaj, veliko smo vložili v tebe,« se je kar penil Dule. Lucijan je nihal; včasih je obžaloval, da se je spečal z njimi in jim povedal za svojega premožnega dedka, včasih je verjel, da so samo oni tisti, ki ga razumejo in mu želijo pomagati.
