3
»Zatiranje individualnosti in krutost do otroka je – zločin proti otroku. Glavni instrument ni telesno kaznovanje, temveč starševska ljubezen.«
(F. M. Dostojevski)
Pajkovkin prvi otrok je bil spočet v strasti ljubezenske noči in povit z manj strastno nujnostjo.
Mati je bila prve mesece vsa ganjena. Kot otrok, ki dobi novo igračo. Ker pa otrok ni igrača, ji je bil trši oreh, kot je mislila, da ji bo. Dobil je lepo tuje ime in zaklela se je, da bo dobil tudi odlično vzgojo in univerzitetno izobrazbo. Bila je prepričana, da se je rodilo nekaj zelo posebnega, genialno, vseh parol vredno bitje. Če že ne prav takšno, ga bo za takšnega napravila; v svoj ponos in prispevek narodu. Kmalu se je izkazalo, da je stvorenje nekaj zelo drugačnega, kot je načrtovala. Saj skoraj nikoli ne gre vse po poti, ki jo načrtujejo ljudje. Verjetno je največ odvisno od tega, kakšen človek pot začrta in kako ter kakšnemu frdamanemu vragu se jo začrta.
Kako je preživel prve mesece, se nikoli kasneje ni mogel spomniti. Pravijo, da je običajno, da se človek ne spomni svojega prihoda na svet in prvega leta, ker hipokampus, ki je zadolžen za spominjanje, še ni dovolj razvit. V drugem in tretjem letu pa otrok že začne ‘zahtevati svojo samostojnost’.
Na prva leta življenja je v otroku ostajal oddaljen in zamegljen sen na nekaj temnega in nerazumljivega. Nejasno se je spominjal mračne podstrešne sobice, natrpane s pohištvom. Le redki žarki svetlobe so prihajali skozi majhno strešno okno, se v snopu lesketali in prašne delce spreminjali v kresnice. Njegova postelja je stala za sprano zaveso. Pod stropom so lebdele temne sence in se rogale ljudem. Smrdelo je po zatohlosti, jezi in grožnjah. Vsakodnevnega plazu besed, glasnih in hrumečih, žolčnih in hudobnih, ki so se mešale z drugimi, jokajočimi in živčno piskajočimi, ni razumel. Spačeni obrazi niso obetali nič ljubečega. Na plazeči stvor se niso ozirali. Njegovo čebljanje jih ni raznežilo. Če so ga kdaj pestovali, ni vedel. Igrač ni imel. Ko je nekoč mati iz same ošabne kljubovalnosti kupila celulojdno igračo, jo je oče Pajk zavohal kot pes krvosledec, se zakadil v materin nakupovalni cekar in v trenutku s pestjo razbil igračo. Ženi so se lica rožnato obarvala in rahlo drhtela. Otrok je nemo opazoval dogodek. Zdelo se mu je, da je nekako vpleten; kot da je nečesa kriv, čeprav ni vedel česa. V prvih trčenjih s svetom pač še ni mogoče ničesar razumeti. Lahko se le plaziš ali racaš in upaš, da bodo obrazi okoli tebe ljubeznivi, ker nekje v trebuhu čutiš, da to potrebuješ.
Kljub vsemu je preživel tista kritična leta, ki jih brez pomoči in veliko ljubezni ni mogoče. Dobrodušni stari starši so opravili delo, ki ga nezreli starši niso znali. Takrat otrok še ni vedel, da bi bilo bolje, če ne bi preživel tistih kilavih let. Samemu sebi je bil strašilo, drugim v zmoto in napoto; le redkim v veselje.
Ko se je začel zavedati samega sebe, svojega okolja in počutja, si je otrok nadel posebno ime, ki ga je večkrat slišal, ko je oče robantil po prostoru. Čutil je, da oče s tisto besedo misli nanj. Zato jo je uporabil za svoje tiho ime. Zanj so vedeli le njegovi skriti prijatelji. Pozneje je ugotovil, da si je izbral ravno prav ogabno ime – Stvor, da izrazi sebe v svetu senc in se hkrati postavi v grobi svet onih, ki jim je življenje zaradi njega postalo naporno in neznosno.
Čeprav je odraščal v svetlem naprednem času, se mračnjaštva ni mogel znebiti. Vanj je bil ovit kot v težak in debel zimski plašč. Prvo pokušanje življenja je bilo grenko in boleče. Z velikimi in vprašujočimi očmi se je čudil vsemu okoli sebe. Ker ni bilo nobenih odgovorov, je zvedavost zamenjal za mrk pogled. Njegove oči so kljubovalno zrle v sivo hinavščino, ki so ji odrasli pravili življenje. Bilo bi ga bolje kot mačjega mladiča utopiti, preden se je zavedel samega sebe. Vendar so ga iz nerazumljivega vzgiba in brez kančka jasnovidnosti pustili pri življenju. Saj niso mogli vedeli, kaj so spravili v pogon. Mati bi se od sramu pogreznila v zemljo, če bi mogla slutiti, da se bo iz sadu njene velike ljubezni razvilo nergavo in svojeglavo stvorenje, ki mu ne bodo kos ne trda vzgoja, ne palica, ne ustrahovanje. Očetu je bilo vseeno za vse.
Pajkovka si je lase pričela puliti že takrat, ko je ugotovila, da se njeno dete čudno vede. Že v plenicah je gledalo le v strop, namesto da bi v njen ljubeči obraz. Včasih je o tem premišljevala in v žalosti polslišno recitirala verze: »Kaj je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo!« Verzov te pesmi naprej ni nikoli recitirala.
Da bi otrok lahko bil nekoliko čez les, saj mu je že kot zarodku nudila razburljivo predživljenje in nemirno potovanje v človeštvo, Pajkovke ne bi mogel prepričati noben vseved. O tem, da morda neka višja sila poskrbi, da se novorojencem, ki prihajajo v svet zraka, s prvim vdihom prižge luč, ki ji morajo slediti, in s prvim izdihom odpre pot, po kateri morajo hoditi, da luči ne izgubijo, o tem ni vedela ničesar. Da ne bo mogla nikoli vplivati na življenjsko pot bitja, ki mu je dala življenje, se ji niti v najbolj morastih sanjah ne bi moglo sanjati. V razmišljanjih je sklenila, da je za vse težave kriv mož, ki je navaden cepec. Neštetokrat jo je prizadel, nenehno poniževal, se kurbal. Ko se je otrok rodil, je povedal, da je stvor majhen in grd. Kljub vsemu ga ni nameravala spustiti iz krempljev.
Ker je življenje zahtevalo skrb za novorojenca, mlada mati pa je imela drugega dela čez glavo, je za vsakdanje stvari spet poklicala starše, ker Pajkovim ni bilo moč zaupati. Tudi v svojih ni videla idealnih pestunj, ampak so bili vsaj njeni, kar je bilo bolje kot nič. Svoje je lahko nadzorovala in jim ukazovala, jih nadrla, če je bilo treba, in jim prepovedala v kar koli vpletati boga. Tisti verski fanatiki pa se na njene grožnje niso ozirali in so delali po svoje. Njeni so doma spustili vse iz rok in brez ugovora prišli na pomoč. Pajku njihov prihod ni bil niti malo všeč, zato jih ni pričakal na železniški postaji, kot je obljubil ženi. S polno prtljage so se morali otovorjeni sami privleči do majave hiše. Na dvorišču se je sosedov Bobi z renčanjem obesil na Francetovo hlačnico. Prišleka sta izgledala kot kakšna begunca, ki vlačita s sabo vse, kar imata. A stara dva sta s sabo prinesla le najnujnejše, domači krompir in fižol in nekaj piskrov, ker jih v gospodinjstvu ni bilo, ker je bilo kuhanje za hčer španska vas in božja kazen.
Pajkovka si je vidno oddahnila, Pajka pa ni bilo domov tri dni. Ko se je naposled prikazal, ves pomendran, ženinih staršev ni niti pozdravil. Najraje bi ga zadavila, ampak se je morala zadržati. Sram jo je bilo, da so njeni v živo videli, s kakšnim človekom se je poročila. Da bi omilila položaj, je hitela razlagat, da je bil mož na službeni poti. Njeni so bili res rovtarji, a neumni niso bili. Pozneje, ko sta bili ženski sami v luknji, ki so ji pravili kuhinja, je stara mati glasno povedala, naj si moževo službeno pot za klobuk zatakne. Pajkovka je bila tiho, ker se je bala, da jo mož spet ne odkuri na kakšno pot. Z njim je bila pretirano prijazna. Natrosila mu je zvrhan koš leporečja, kot tudi to, da so njeni prišli samo na obisk. Zvečer pa je nameravala vse skupaj podkrepiti še s posteljnimi igricami in popolno predanostjo. Že naslednji dan se je z vso vnemo vrgla na urejanje same sebe in svoje pričeske.
Pajkovi starši se o politiki in njenem sistemu niso pogovarjali. Upoštevali so tradicijo in priganjali, da je dete treba dati krstiti. Pajkova mati je bila razgledana ženska in prav nihče, ki jo je poznal, se je ni drznil klicati tovarišica. Obdržala je svoj sedež v cerkvi, ki ga je imela že od nekdaj, ne da bi se koga bala. Pajkovi so bili rokodelci oziroma obrtniki in so sloveli po dobrem delu. Živeli so lepo, a skromno in tiho, po krščanskih naukih in božji besedi. Imeli so novo hišo, tri otroke in zvrhan kup dela. Ko so bili otroci majhni in je mati morala vsak ponedeljek s kolesom odriniti v oddaljeno mesto po surovine, je privezala vsakega otroka k eni nogi kuhinjske mize. Otroci so se igrali pod mizo in pozabili, da so privezani le z nitjo za šivanje, ki bi jo z lahkoto pretrgali. Kaj takšnega si ni upal napraviti niti najmlajši, čeprav je bil najbolj drzen in problematičen. Nasledil je ročne spretnosti staršev in edini kazal zanimanje za ohranjanje družinskega posla. Druga dva sta jo mahnila v svet, kakor hitro je bilo mogoče. Čeprav se je najmlajši že izučil obrti in je imel majhno delavnico v Trgu, jim je povzročal največ sivih las. Bil je vihrav in ognjevit, nagnjen k skrajnostim. Rdeči zvezdi se je posmehoval in se spretno izmikal delovnim akcijam. Že od rane mladosti se je raje brez sramu predajal na novo odkritim nasladam. Staršem ni uspelo obrzdati njegovih podivjanih konjev, zato so si prizadevali, da vsaj njegovi grehi postanejo zakoniti in plod pregrehe zveličan.
Tamlada se je obupno trudila, da bi otrok ostal antikrist. Mlad oče se za razprtije ni menil. Njemu je bilo vseeno, kaj bodo napravili s štruco. Kot da bi šlo za življenje in smrt (kar je v nekem smislu tudi šlo), se nihče od ostalih ni hotel ukloniti. Po celoletnih srboritih razprtijah – so zmagali očetovi starši in Oče na višavah. Dete so polili z žegnano vodo, naj mu je bilo prav ali ne. Od dne, ko je otrok postal krščen-matiček, je bilo sožitje med temi in onimi za vedno obsojeno na boj avtoritet z nasprotnih bregov.
Ko je imel Stvor kakšna tri leta in mlajšega brata že na nogah (tokrat nekrščenega), so se z žarom v materinih očeh preselili v pritličje iste bajte, ker so prejšnji najemniki odšli v boljši jutri. Preselili so se v svetlobo. Zdelo se je, da je takrat tudi Stvor oživel. Naenkrat je postal svet večji. Imeli so veliko, pravzaprav ogromno dnevno sobo, ki je kar z dveh oken nudila pogled na veliko cesto in tja čez, na park in urejene vile. Imeli so celo pravo pravcato kuhinjo. Kaj vse so še imeli, Stvor ni smel vedeti. Ostala vrata so bila zaklenjena. Mati je zanje povedala, da so le aufpuc. Stvor ni vedel, kaj je aufpuc, ne, kje spita oče in mati, ne, kje stari starši, kadar so na obisku. Na obisku pa so bili skoraj vedno, odkar se je rodil. Kadar so za na kratko odšli, je zjutraj, ko je mati odhajala v službo, prihajala k hiši starejša ženska, ki ji je po vsej verjetnosti Stvor delal krivico, ko jo je imel za staro veščo, ki zahteva od njega, da naredi vse sam, kar se je njemu zdelo, da bi morala postoriti ženska. Toda ženska je izpolnjevala le ukaze poslovodkinje. Nekoč je ženski rekel: »Zakaj vas pa imamo?« Ženska ga je zatožila materi. Mati je naklestila otroka.
