Kulturni ekosistemi in kulturnoekološka funkcija književnosti v navezavi na kritično animalistiko
V svoji monografiji Ekokritika in literarne upodobitve narave Jožica Čeh Steger med drugim predstavlja koncept kulturne ekologije ter znotraj nje ekološko funkcijo književnosti. Če razvoj same kulturne ekologije sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, pa se Čeh Steger pri raziskovanju ekološke funkcije književnosti sklicuje na novejše vire, zlasti na Huberta Zapfa, ki je o tem vidiku literature začel pisati nekako okoli leta 2000 – Čeh Steger pri tem denimo navaja delo Literatur als kulturelle Ökologie,ki ga je Zapf objavil v letu 2002.
Toda kaj je sploh kulturna ekologija in kako jo je mogoče misliti tudi z vidika novejših pristopov k razumevanju nečloveških bitij, kot je denimo kritična animalistika? Na kakšen način je s tega zanimiva kulturnoekološka funkcija književnosti, o kateri govori Hubert Zapf?
Kulturno ekologijo je ohlapno mogoče razumeti kot čezdisciplinarno vedo, ki pod vprašaj aktivno postavlja meje naravoslovnih znanstvenih disciplin in išče načine, kako na novo mapirati človeške kulturne sisteme ter pri tem spreminjati in na novo premišljati razmerje med naravo in kulturo.
Kulturna ekologija pri tem med drugim ugotavlja, da so tako kulturni kot tudi naravni ekosistemi napol odprti sistemi, ki delujejo po sorodnih načelih, kot so recipročnost, hierarhičnost, produktivnost, stabilnost in diverziteta/raznovrstnost; ta načela je za (naravne) ekosisteme leta 1995 zastavil Trampe v letu 1995.
V odnosu do teh načel poudarja kulturna ekologija odvisnost kulture od narave, saj so naravni pogoji in zemeljski biomi sploh pogoj za nastanek in razvoj kultur, po drugi strani pa opozarja na to, da ni naravnega ekosistema, ki ne bi premogel psihične dimenzije, saj v vsakem ekosistemu poznamo bitja, ki medsebojno komunicirajo. O tem je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pisal denimo Finke.
Kulturna ekologija v svojem bistvu torej ruši binarizem kulture in narave ter s pojmovanjem psihične dimenzije naravnih ekosistemov pripoznava, da imajo tudi nečloveška bitja psihološko dimenzijo, ki pa je imaterialna, presega fizikalne strukture. Čeprav sama kulturna ekologija še ne govori (nujno) o nečloveških živalih kot akterkah_jih in ne izpelje, da je vsak ekosistem nujno obenem naraven in kulturni, ker premore imaterialno, psihološko dimenzijo, to je z vidika kritične animalistike pomembno spoznanje, saj napade binarizem narava/kultura, s čimer se tudi odpre prostor za premislek binarizma človek/žival.
Če namreč privzamemo, da kulturni ekosistemi delujejo po načelih naravnih, naravni ekosistemi pa imajo že tudi psihološko dimenzijo, se začneta ti entiteti prekrivati, s tem pa se moramo seveda vprašati o akterkah_jih, ki tvorijo te ekosisteme; ugotovimo lahko, da jih tvorimo ljudje in neljudje ter da so ti ekosistemi pogosto medsebojno prepleteni.
Natančneje so pri Finkeju (2003) kulturni ekosistemi opredeljeni kot tisti, ki so imaterialni, v katerih poznamo informacijske cikle, so ohlapneje povezani kot naravni, ker so kulturna pravila manj zavezujoča od naravnih, za akterke_je kulturnega ekosistema je značilno intencionalno delovanje, hkrati pa velja, da je jezik glavna energetska moč, ki ustvarja, spreminja in ohranja kulturne ekosisteme, pa tudi, da je za kulturni ekosistem potrebna etična dimenzija.
Etičnost ravnanja pri neljudeh beležimo, jezik je tisto, kjer med človeškimi in nečloveškimi ekosistemi prihaja do največjih razhajanj, toda tu je Finkeju mogoče očitati, da se vednost znotraj vrst prenaša na različne načine – torej se ohranja neko izročilo, obenem pa komunikacijski vidik jezik močno presega.
Samemu načelu kulturne ekologije je tako na nekem nivoju še vedno mogoče očitati antropocentričnost, ker jezik vidi kot največjo energetsko moč kulturnega ekosistema – namesto jezika bi lahko bila denimo »komunikacija« in »čezgeneracijski spomin«.
Po drugi strani se je mogoče strinjati, da je jezik v človeških kulturah tisti, ki ustvarja skupne narative in zgodbe, po katerih živimo in ki jih udejanjamo skozi svoje delovanje v družbi.
S tega vidika tudi v okviru kulturne ekologije ter obenem kritične animalistike ni nepomembno, kakšne vloge lahko literatura privzame v okviru kulturne ekologije, in ta model je, tako Čeh Steger, najbolj razdelal Zapf med letoma 2002 in 2008. Zapf je v okviru ekologije kulture v odnosu do literature pisal o tako imenovani kulturnoekološki funkciji literature, ki jo je nadalje razdelil na književnost kot kulturnokritični metadiskurz, ki ubeseduje pomanjkljivosti družbenih sistemov, ki temeljijo na hierarhičnih dualizmih. Književnost kot kulturnokritični metadiskurz lahko tako ta razmerja postavlja pod vprašaj. Z vidika kritične animalistike je tak vidik literature nujen, saj nam literatura, pisana s teh dveh položajev – torej z vidika kritične animalistike in kulturnokritičnega metadiskurza – omogoča (ali celo nalaga), da pod vprašaj postavimo tako specizem kot tudi karnizem, ki sta temeljna širše družbena sistema, ki omogočata zatiranje neljudi; če ju povežemo z ekokritiko, dobimo celovit sistem, ki lahko znotraj literarnega dela pod vprašaj postavi človekov odnos do vsega, kar je bivajoče, ni pa človeško.
Druga podfunkcija, ki jo opisuje Zapf, je književnost kot imaginativni protidiskurz, pri čemer literatura protidiskurza gradi imaginarne protisvetove, kjer je v ospredju tisto, kar je v dominantnih kulturnih svetovih spregledano in odrinjeno na stran. V tem smislu ima literatura tudi z vidika kritične animalistike, spete s kulturno ekologijo, ogromen potencial, ker lahko upoveduje svetove vseh neljudi; nečloveških živali, rastlin in ljudi, ki živijo in bivajo v odnosu do neljudi nenormativno. To je pomembno, ker šele take ubeseditve pokažejo številna obstoječa bitja in njihove notranje svetove, obenem pa ne zgolj podajo kritike tega, kar je, temveč ponudijo razširitev tega, kar je vid(e)no.
Kot zadnjo podfunkcijo književnosti v okviru kulturne ekologije Zapf izpostavlja književnost kot reintegrativni interdiskurz, kjer literatura deluje kot prostor povezav med različnimi diskurzi, vedenji in praksami, reintegracija pa poteka na ravni doživetij in zgodb, kot zapiše Čeh Steger. To je pomembno, ker lahko literatura tako ustvarja različna središča in stičišča, kjer se odvija obnavljanje in poskus vklapljanja v družbo tam, kjer stika prej ni bilo ali je propadel. Zapf opozarja, da je poseben prispevek te književnosti v tem, da odpira nove povezave, kjer jih ni bilo, in oživlja, kar je bilo mrtvo. Seveda je z vidika kritične animalistike to zelo ključen proces, zlasti zato, ker si kritična animalistika prizadeva za intersekcionalnost, in tako lahko v okviru te podfunkcije premišljamo, kako lahko povežemo različna družbena vprašanja in problematike.
Vidimo torej lahko, da kulturna ekologija in znotraj nje kulturnoekološka funkcija literature sicer v osnovi ostajata zapisani antropocentričnosti, toda hkrati ponujata dobre nastavke za zamajanje ločnice med kulturo in naravo oziroma človekom in drugimi vrstami in prinašata model, ki ga je znotraj kritične animalistike mogoče aplicirati na nečloveške entitete ter s tem pomembno razširiti imaginarne svetove, ki jih literatura ustvarja, s tem pa tudi narative, ki si jih govorimo kot družba.
Objavo je omogočila delovna štipendija Ministrstva za kulturo RS za 2023
