Iztok Sitar (1962) sodi med najvidnejša imena sodobnega slovenskega stripa in ilustracije. Ob umetniškem delu velja opozoriti tudi na njegov prispevek v okviru (sicer precej zapostavljene) kritike ter (posebej slovenske) zgodovine in teorije stripa. V svojem najnovejšem projektu se je posvetil stripovskim predelavam sodobne slovenske kratke proze. Natančneje: kratke proze sodobnih slovenskih avtoric pretežno mlajše generacije in tistih njihovih besedil, ki se zdijo izdatno zanimiva skozi feministično prizmo (ob siceršnji avtorjevi politični angažiranosti to nemara ni presenečenje). Pet avtoric (Ana Schnabl, Nataša Skušek, Selma Skenderović, Samanta Hadžić Žavski in Suzana Tratnik) in deset njihovih besedil, ki v stripovskih priredbah zaživijo še eno vzporedno življenje. Dekliške oči s podnaslovom ali O tem se ne govori je v letošnjem letu izdala založba Buča, pod spremno besedilo izdaje pa se podpisuje umetnostni zgodovinar in pisatelj Sarival Sosič.
Aljaž Krivec: Začniva z nekoliko zlajnanim vprašanjem: kako je padla odločitev za ta specifičen fokus pri izbiri izhodiščnih besedil?
Iztok Sitar: Koncept je bil deset stripov po desetih zgodbah o mladih ženskah, ki so jih napisale sodobne slovenske pisateljice. Vsaka nastopa s po dvema zgodbama, pri vsaki pa je usoda protagonistke drugačna. Tako obravnavam družbene teme, o katerih se še vedno ne govori (kot je podnaslov zbirke stripov), sploh v konservativnem okolju: anoreksijo, debelost, seksizem, interspolnost, homoseksualnost, homofobijo, nacionalizem, moški šovinizem, ksenofobijo, umor, detomor in samomor. Nasploh rad rišem družbeno angažirane stripe in kdor pozna moje delo, bo zagotovo opazil, da se družbena kritika pojavlja v vseh, od otroških do erotičnih. Poleg tega sem hotel narediti tudi strip za starejše najstnike, imamo namreč vse polno otroških stripov ter stripov za odraslo publiko, zelo pa nam manjka takih za mlade od štirinajstega pa do dvajsetega leta, saj se praviloma mladina takrat najmanj zanima za tovrstno literaturo, ker so v ospredju povsem drugi interesi, povezani z odraščanjem, iskanjem lastne identitete, ljubeznijo in spolnostjo. Upam, da bo ta strip vsaj malo zapolnil to praznino, seveda pa ni namenjen zgolj najstnikom, ampak vsem ljudem od najstniških let naprej. Zagotovo bo najbolj zanimiv za žensko publiko, ki že praviloma najraje bere moje stripe, čeprav bi si sam želel, da bi ga brali tudi ali predvsem patriarhalni moški.
AK: In še eno zlajnano vprašanje: kako bi bilo najbolj pravilno označiti tvoje delo? Gre za interpretacije, predelave, odzive … ?
IS: Povsem enostavno, to je stripovska priredba literarnega dela.
AK: Sam nisem podkovan v likovni umetnosti, pa vendar lahko rečem, da bi tvoj slog bržkone vsakič prepoznal. Si pri izboru besedil preferiral tista, ki jih nemara na nekem nivoju zaznamuje neka kompatibilna estetika s tvojo?
IS: V bistvu zelo rad rišem ženske figure, tako da si izberem take zgodbe, kjer so one v ospredju.
AK: Si morda opazil kakšno posebnost v delu z zgodbama Nataše Skušek, ki je ob svojem pisateljskem delu znana predvsem kot vizualna umetnica?
IS: Ne, razen tega da je družina najstnice v Upornici bolj umetniška. Sploh mama, ki je tudi feministična aktivistka, je zelo zanimiv lik.
AK: Ob branju sem zaznal, da v osnovi vestno slediš sami pripovedi izvirnika, vendar v svoje delo dodaš kakšen podatek, ki ga tam ni, daš druge poudarke, kakšno reč izpustiš … Na kakšen način je potekala redakcija posameznih besedil?
IS: Stripovska priredba literarnega dela ne sme biti zgolj šolska obnova, ampak avtorjeva interpretacija. Ko sem v preteklosti adaptiral, denimo, zgodbo Vinka Möderndorferja Smešna ljubezen, sem si vzel precej svobode, spremenil lokacijo v rodno Poljansko dolino, da sem lahko v zgodbo vključil še inserte iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni ter zaključil z veliko bolj brutalnim koncem. Pri pričujočih priredbah sem se namenoma držal izvirnika, seveda pa sem nekatere stvari izpustil, nekatere pa dodal ali interpretiral po svoje. Rad imam zgodbe, ki imajo odprt ali dvoumen konec, od katerih jih je nekaj takih že v izvirniku, pri ostalih pa sem zaključil bolj radikalno, kot je v knjigi. Pri stripu Posoda sem končal s fabulo na vrhuncu, čeprav je zgodba v originalu takrat šele na polovici in se dogajanje nadaljuje naprej.
AK: Opazil sem, da si se v izboru osredotočil na izrazito kratka besedila (kot so tista iz zbirke Serijski morilec Samante Hadžić Žavski ali Pasja sreče Nataše Skušek), redkeje pa si se odločil za predelavo daljših formatov (takšna izjema je morda kratka zgodba Posoda Ane Schnabl). Kaj so razlogi za to odločitev?
IS: Najdaljša je Posoda Ane Schnabl, ki je v bistvu esej, iz katerega sem izluščil zgodbo, najkrajša pa Bejzbolka Samante Hadžić Žavski, kar je vidno tudi v stripu, saj ima najmanj strani. Dejansko imata Ana Schnabl in Selma Skenderović izvorno malo daljše zgodbe, ostale pa krajše. Pri izboru se na dolžino zgodb sploh nisem oziral, ampak sem gledal zgolj na vsebino. Koncept stripa je namreč bil deset različnih usod deklet in mladih žensk v desetih zgodbah petih pisateljic, pri čemer sem imel najtežji izbor pri Samanti Hadžić Žavski, ker so njene zgodbe najbolj raznolike. Idejo za tovrstno zbirko zgodb pa sem dobil že pred leti, ko sem prebral knjigo Suzane Tratnik Na svojem dvorišču. Zgodba Nerazumno iz te zbirke se mi je zdela tako zelo stripovska, da sem si rekel, da bom enkrat po njej narisal strip. Dejansko pa se je vse skupaj začelo predlani, ko so me iz Stripburgerja povabili k projektu Strip preobrazbe (ki so v knjižni izdaji izšle v začetku leta), pri katerem je enajst avtorjev prelilo v strip enajst zgodb različnih pisateljev in pisateljic. Takrat sem si izbral zgodbo Ana Ane Schnabl, ostalo pa je zgodovina.
AK: Ker si se pri svojem delu osredotočil na sodobno slovensko kratko prozo ženskih avtoric, me zanima tudi kakšen je tvoj vtis o tej literarni produkciji, ki si jo prebiral ob pripravi svoje knjige.
IS: Sam najraje berem zgodbe ali kratke romane, nikakor pa me ne privlačijo debeli špehi, zato sem se tudi odločil za stripovsko adaptacijo kratkih zgodb in ne kakšnega daljšega romana. Kot sem že rekel, imel sem že zgodbe Ane Schnabl in Suzane Tratnik, ravno v tistem času pa je izdala prvenec Selma Skenderović. Prebral sem njeno knjigo in v njej ravno tako našel dve zgodbi, ki sta ustrezali konceptu. Zdaj sta mi manjkali še dve pisateljici. V knjižnici sem vzel vse zbirke zgodb slovenskih pisateljic, kar so jih imeli, poleg tega pa tudi različne antologije in se potem odločil za Pasjo srečo Nataše Skušek in Serijskega morilca Samante Hadžić Žavski. Obe knjigi sta izšli pri Literi, ki je imela sploh največji nabor sodobnih pisateljic. Pri Nataši mi je najprej padla v oči Upornica, pri Samanti pa Bilečanka. Moram reči, da prej sploh nisem vedel, kako močna in kvalitetna je produkcija kratkih zgodb domačih avtoric. Ko sem jih potem zaprosil za dovoljenje za stripovsko priredbo, so bile vse navdušene nad tem.
AK: Tovrstne obravnave literarnih besedil drugih avtoric_jev se nisi lotil prvič. Imaš v planu še kakšen podoben projekt?
IS: Definitivno imam v planu še tovrstne adaptacije, saj je še vse polno izjemnih kratkih zgodb domačih pisateljic. Na koncu bi se jim še zahvalil za dovoljenje za priredbe njihovih zgodb v stripovski medij, poleg tega pa bi se zahvalil še Sarivalu Sosiču za izčrpno spremno besedo, Maji Šubic za subtilen kolor naslovnice, Žigu Valetiču za doživeto oblikovanje in seveda založniku Samu Vadnovu za tehnično izvrstno knjigo.
