Razmišljanje o popisani poti
Za žanrsko literaturo velja, da se skozi čas spreminja in prilagaja novim družbenim potrebam, a žanr potopisa se je procesu lastnega dozorevanja izognil. Ostal je enako zavezan idealom romantike, dobe, ki ga je popularizirala. Na ideale romantike ostaja naslonjen tudi sodobni potopis, ki se v novejši čas tihotapi kot samoiskateljski potovalni roman ali potovalni priročnik za osebno rast: poudarek daje čustvom in individualizmu, pri čemer glorificira preteklost in naravo, opira se rad na ljudske motive, mitologijo in rasne teorije, včasih bralec v njem odkrije primerke romantičnega realizma, ki so videti izposojeni iz pesmi Walta Whitmana. Potopis se ni spremenil, četudi potovanja danes ni več mogoče romantizirati, še posebej ne, odkar je sprijeto z vprašanji okoljske in podnebne krize ter možnostjo zdravstvenih pandemij.
***
Tako potopis kot novinarstvo verjameta v puhlico, ki je tudi sama plod kolonialne vednosti, ki sama sebe že stoletja preživlja s pomočjo zaigrane nevednosti – ideje, da ne obstaja nič takega, kot je neumno vprašanje, so le neumni odgovori. Del dekolonizacije vednosti je prepoznanje, da razen neumnih odgovorov obstajajo tudi neumna vprašanja. Večinoma so neumna preprosto zato, ker spraševalec odgovor na svoje vprašanje pozna ali delno pozna, a se za potrebe sporočila, ki bi ga rad prenesel, pretvarja, da ga ne. V imenu dobrega pripovedništva se novinar, tako kot avtor potopisa, odpove možnosti, da bi k srečanju pristopil pripravljen, torej opremljen s kritično postkolonialno vednostjo – morda vse do točke, ko bi lahko vsaj na nekatera najbolj osnovna vprašanja odgovoril sam. Avtor potopisa lahko šele ob predpogoju ignorance, naj je zaigrana ali ne, popisuje svoj kulturni šok ob globoki družbeni neenakosti neke družbe in iz kulturnih navad drugih spleta zgodbe. Raziskovalna lenoba mu omogoča, da predmet njegovega opisa postanejo revščina, ki ga najprej spravlja v šok, a jo že ob naslednjem vdihu eksotizira, naravne lepote, ki jih romantizira, prehranske navade, ki jih primerja s svojimi, ter kulturne specifike, ki jih presoja glede na lastno kulturno normo. Ta fingirana, zaigrana nevednost je najbolj očitno gonilo vsakega berljivega medijskega intervjuja, v katerem spraševalec v svoji pretirani naivnosti pogosto deluje komično. Ključna je tudi za oblikovanje vsakega enostranskega stališča, ki podpira hegemonski red, naj gre za vprašanja geopolitike, razreda, rase ali spola, in je zato pomemben element mnenjskega novinarstva. Pomanjkljiva raziskava in fingiranje nevednosti sta dva mehanizma ideologije, s katero potopisec in novinar merita svet, pri čemer svoj ideološki aparat razumeta kot nadideološki zdrav razum in edini pravilen pogled na zadevo. Potopis in novinarstvo sta pomembni nadzorni točki, ki detektirata ideološke predpostavke globalnega severa: v stiku z okoliščinami globalnega juga se prepričanja potopisca in novinarja skoraj brez izjem razkrivajo kot ideološka slepota ali ideološka slabovidnost.
***
Potopisa ne bi znala napisati, saj se je, za začetek, razblinila magija branja potopisa ali kakršnekoli literature, ki se iz ene od smeri neba naslanja na potopisno metodo. Če so nekoč v moji bralni percepciji opisi krajev, narave in ljudi stali in ostali v prvem planu, vse ostalo pa je bilo potopljeno v meglo lastnega moralnega kompasa, ki je potreboval pol življenja, da se je namagnetil, je danes ravno obratno. Dostopna so mi znanja in orodja, ki večinoma šele odraslemu bralcu z dovolj nakopičenimi izkušnjami pomagajo prepoznavati ideološke aparate, s katerimi pisatelji prijemljejo in oblikujejo snov, o kateri pišejo. Moja fascinacija nad pisavami belih moških z globalnega severa, tako novinarskimi kot fikcijskimi in vsemi vmes, se je sčasoma spremenila v intelektualni odpor do njenega omogočanja hegemonsko organizirane vednosti in njenih metod lastninjenja, obvladovanja in podrejenja drugih. Veliko raje kot knjigo še ene bele privilegirane avtorice z globalnega severa, kakršna sem tudi sama, bi brala potopis, ki bi ga napisala transspolna oseba iz Ekvadorja, ki potuje po Aziji, ali pa avstralski domorodec, ki potuje v Slovenijo, ali pa državljan Benina, ki raziskuje kanjone v Arizoni. Želela bi si brati potopise, v katerih kolonizirani objekti postanejo subjekti in spregovorijo o deželah kolonizatorjev, tudi svojih kolonizatorjev, pa o deželah, od koder so prišli beli ljudje, ki so zasužnjili in na galejah odpeljali avtorjeve prednike. Rada bi videla njih, kako si dežele drugih prisvajajo, podrejajo, jih obvladujejo z oblikovanjem in moderiranjem vednosti, skozi diskurz, način govora o objektu. Kaj lahko jaz, še ena avtorica z evropskega globalnega severa, projektu dekolonizacije sploh prispevam?
Ne bi se rada postavila v središče svojih potovalnih zgodb. Krinke pisanja o deželah drugih nočem izrabiti za to, da v bistvu pišem o lastnih zablodah in demonih. Kulture nekoga drugega ne želim malikovati, zreducirati na raven primera boljše prakse in izkoristiti za to, da kritiziram lastno. Tujega nočem občudovati, eksotizirati, idealizirati, glorificirati, romantizirati. Uprla bi se rada skušnjavi, da božam velike pisane živali v divjini ali ujetništvu in za potrebe zgodbe preizkušam nove eksotične jedi. Nočem, da se bralcu zdi, da se je znašel na vrtni zabavi, na kateri vsi drug drugemu okajeno pripovedujemo o svojih potovalnih avanturah, pri čemer brez sramu pretiravamo. Ne morem se pretvarjati, da sem avtoriteta za katerokoli kulturo, ne za kulturo, v katero sem rojena, in še najmanj za kulture, v katere nisem. Vem, kdo bi zgrabil priložnost, da potovanje v kraje drugih izkoristi za to, da postane strokovnjak zanje: pred ogledalom stoji, preden samozavestno stopi v nov dan, si bo obril dva dni staro brado. Ne mika me, da bi v pisanju hlinila samorazkrivanje, se performativno samoponižala z deljenjem kakšne nerodne zgodbe, v kateri se nisem izkazala ne z znanjem ne z manirami, samo zato, da bi se pred bralcem učlovečila, si skozi zaigrano ponižnost pridobila moralno legitimnost. Ne bi rada izkoristila okoliščine, da ljudje, o katerih bi pisala, tega, kar bi pisala, ne bi mogli prebrati in odgovoriti, da nisem nič več kot le še ena v vrsti nadležnih turistov, ki se v deželi drugih niso naučili ničesar. Ne morem pozabiti privilegija svobodnega premikanja čez mednarodne meje, privilegija potovanja, ki mi ga podarja daljna dediščina evropskega kolonializma in novih form neokolonialnega osvajanja globalnega juga, ki ga v imenu razvoja, napredka in svoboščin še naprej izvajajo hegemonske sile globalnega severa, ki jim periferno statira tudi država, ki je potni list izdala meni. Ne zmorem zanikati, da je lahkotnost mojega premikanja po svetu v nepravičnem kontrastu s tem, kako težavno je premikanje za migrante z globalnega juga. Nočem videti, kako se moj bralec bajno zabava, medtem ko sam brez občutka privilegiranosti potuje, bere, ali piše potopise. Ne bi rada bila površna in pri tem spregledala malega kolonialista v sebi, ne bi rada svojega glasu posojala normativni, standardizirani pripovedi, ne bi se rada samo izogibala spornim besedam in politično nekorektnim tropom. Potopis je lažnivi žanr, jaz pa ne bi rada lagala. Rada bi, da se mi roka, ko pišem, trese.
***
Potovanje mi je v presnavljanje podarilo veliko snovi in gradiva, predvsem pa je ključno preoblikovalo moj pogled na svet. V moje osebne, novinarske, avtorske in politične poglede so se po prvem pristanku v Latinski Ameriki, januarja 2019, prikradle senzibilitete, ki mi predtem, ko sem v ideološki paradigmi zahodnocentrizma živela in delala brez zavesti o njej, niso bile dostopne. Ko sem danes z nemalo muke pripravim do branja katerega svojega starejšega besedila, se mi zahodnocentrizem prikazuje povsod. V novinarskih analizah, kolumnah, kritikah in mojem mišljenju. Najdem ga v zasebnih podvigih, svojih odločitvah, zlepljen je z mojim karakterjem, tako zasebnim kot tistim, ki sem ga projicirala v svet, zahodnocentrizem je bil v mojih odnosih, načinu, kako se povezujem z drugimi.
Za prepoznanje lastnih ideoloških tovarniških nastavitev ni bilo nepomembno, da je moj novi nestalni, vedno premikajoči se, drseči duhovni dom v naslednjih letih postala Latinska Amerika, regija, kjer se že stoletja vedno znova, vsakič v neki drugi variaciji socialnega boja (špansko: lucha social), borijo bodisi proti evropskemu kolonializmu in njegovim podaljškom v sodobnosti bodisi proti združenodržavnemu imperializmu, hobotnici, ki ji zraste nova lovka, vsakič ko ji v regiji odsekajo eno. Mojo pozornost je v deželah, kjer ničesar ne sovražijo bolj od gringov, zbudilo dejstvo, da je pleme, ki mu pripadam, po letu 1991 z vzpostavitvijo nove države odprtih rok sprejelo vse tisto, kar Latinska Amerika in druge regije globalnega juga kategorično zavračajo. Medtem ko latinskoameriške države po zaslugi dolge roke evropskega kolonializma in intervencionizma ZDA ne v preteklosti ne danes niso uspele vzpostaviti avtonomije pri oblikovanju svojih političnih in ekonomskih modelov, je usoda družbe, v kateri sem odraščala, z latinskoameriškega vidika pravzaprav komična: potem ko se je slabega pol stoletja moje pleme uspešno upiralo životarjenju na periferiji kapitalizma in celo vzpostavilo model delujočega socializma, se je leta 1991 z odpovedjo politični in ekonomski avtonomiji ter z restavracijo kapitalizma samokoloniziralo. Z dovolj distance se mi je lastno pleme zazdelo tragičen objekt ironične zgodovinske usode. Pomislila sem, da je potopis mogoče pisati tako, da se medtem, ko potuješ, čudiš in smeješ predvsem iracionalnim prepričanjem in bizarnim šegam svoje kulture.
