Na kilogram mesa je moja stopnja pragmatičnosti 56.
Pri tebi si moje neskladje dovoli biti v akordu dvonožne mehkobe.
Žalost na ležalniku, kodri čez tobačnico, temna stran razsvetljenja.
Vidno je odveč, gledam zaslepljen, oko žari v polsnu.
Spojine, prelamljamo se na najbolj očitnih mestih.
Glavobolum, dobra vest slabe vesti, slaba vest telesa.
Odpustiti, pustiti od sebe, izgubiti, da bi z iskanjem postali.
Govorim tuj jezik, obrnjena misel z različnimi dušami.
Kam pogledati? Kje stisniti vprašanja?
Vladani v besedah in uporabljeni v dejstvih.
Rekonstruirani kot pomeni za nepismene.
Morje in sol smo, šepetanje, vse in posebno.
V nas je samo toliko leta, kolikor kril smo si prisanjali.
Kar prihaja je že tu, v skritinah.
Vsak se utaplja in dopolnjuje v svoji izbiri.
Zamenjal sem dobra življenja za razvlečeni kaos, za užitek v zgražanju.
Revno prav bogat v mogočnosti zavračanja.
Pogum ima kratke noge, tako kot smeh, ne da se ga spotakniti.
Lomim se po vetru, parodiram, mali dih.
Divje pada v vreči, pamtivek z jadrom.
Zakaj se mi smejijo med očmi skozi rebra?
Korajžo na laket zdresiran planet.
Zaprl je loputi »noč pred gnevom«.
Zagnal je budnost v prejo.
Od pompoznega je odbral »zdravo«, kar potiska telo k srečnosti.
Prehajal je z umazano vestjo v čiste v pogovore.
Sprijaznjen do kolen v komolcih.
Izgubil je dvom, dom v katerem ni presledka.
