v gozdu 3.0
nisem sam:a.
s fe nedaleč od hiše, v zaledju, kjer raste ozek gozdni pas, stopava med bori, smrekami in bukvami in hrasti in drevesi, ki jim ne poznam vrste – ne pravim imena, ker ime implicira tisto individualno, in to je vedno znova samo stvar spoznavanja, stika, bit z. občasno se ustavim, naslonim lice na deblo, včasih samo z prsti zdrsim čez. tu in tam nič, ker se ne čutim povabljen:o.
proti sredici greva, ko prideva do trupla drevesa. deblo je ogromno, staro, in luknja, ki je nastala, ko se je drevo zlomilo, je tako velika, da lahko stopim vanjo. in to naredim. mogoče je nasilno. nikoli še nisem stal:a v tujem telesu, tu pa sem v srčiki materialnosti neke bitnosti, tako drugačne od mene sam:e, da mi jo je težko misliti, čeprav hočem in najbrž delam velike, velike, velike napake. pomislim, da sem telo v telesu, prvič po maternici. telo v telesu, ki je tako tuje, da se čudim vsem rezom in odprtinam in tokovom tkiv in vsem luknjicam v njem, veliko luknjicam, ki odgovarjajo na vprašanje o zlomu tako ogromnega debla.
fe stoji zunaj – zunaj tega telesnega ostanka drevesa – na gozdni poti. vidim, da hoče tudi sama stopit v to notri, in se umaknem in ga počakam.
»planet, ko uno u star vors,« reče. »un peščen.«
skušam se spomnit.
vojne zvezd – filmov (in reči) vobče – se spomnim preslabo, da bi bil:a prepričan:a ali s fe misliva isto podobo ali ne. poguglam.
»tetuin?«
feju pokažem sliko, ki se mi zdi prava.
»ja.«
malo sem vesel:a sovpadanja.
res je v telesu mrtvega drevesa vse luknjičasto, tunelasto. mesto – velemesto je, mogoče planet, zvezda? vesolje? težko je izbrat merilo, ker je težko razumet termite in njihov odnos do prostora. nama je pa jasno, meni in feju, da to drevo ni samo samostojen, individualen organizem, temveč hkrati deljen habitat, je bitje in je okolje nekim drugim bitjem, kar me spomni na deleuzovo gubo, ki sem jo bral:a za šankom, da sem lahko potem prek zooma med epidemijo opravljal:a izpit.
fe leže na jaso in gleda oblake, ki bežijo nad njim, in mravlje bežijo čez njene dlani in čez stegna in se ne zgane. gledam, kako miruje sredi vsega tega bežanja.
sedim, naslonjen:a na smreko, ki diši, diši, diši. podpira me. mislim na erjona in tisti (ne)dotik, to, kar je vzgojil, kar je ostalo med nama kot ruševina prvega zidu, ki nama ga je postavil. kaj je to, če se dotakneš telesa? kaj sem storil:a, ko sem stopil:a drevesu v notranjost? čutim, hkrati, tudi to tujost ‘svojega’ telesa, to deljenost, nepripadnost (to, kako radikalno ni moje), ko drsim s kazalcem po gladkem ekranu telefona, včasih bližnejšega od dlani.
tako preprosto je, da ni ničesar za seštet, samo ljudje vedno znova zamenjujejo to, česar se lahko dotaknejo, z bitjem. vrsta miselnih zmot je kačasta in ima dolg rep, ne moreš umaterit nečesa, kar ni od tega sveta … veš, erjon?
moje telo je habitat bakterij, moja koža je hrana drobnim pajkovcem, ki bivajo na meni, nikoli jih ne bom občutil:a ali videl:a. nimam pravih oči.
moje telo je tvarina zvezd. nekoč – čas je odvisen od tist:e, ki ga meri – bo prah. in nič se ne bo spremenilo. nič se ne bi moglo spremeniti.
vstanem in naredim tistih nekaj korakov do fe, ki leži na jasi. sedem k njej.
»a se lahk uležem k tep?« vprašam, ker me prime, ker začutim, tudi zaradi eme, to občo nesmiselnost v samem poskušanju nedotikanja in ker si želim zlest k njemu.
»ja, prit,« reče.
ležem in mu glavo naslonim na ramo. voham njen enodnevni, noro dišeči pot. pršice, ki bivajo v njeni koži, niso fe. so pa inherentne njegovi utelesitvi.
»me lahk božaš?« rečem.
s prsti mi zdrsi čez nadlaket. gor in dol, počasi in lenobno, kot da se bo zdaj, zdaj, zdaj, zdaj ali zdaj ustavil. pa se ne.
zelo jasno čutim, kako si, tudi upoštevaje emo, nekaj pustim. in kako si dolgo nisem. in kako to ni imelo nobenega smisla.
mine
dnevi so minili. minejo. tedni?
ponoči pogosto sanjam trupla, temne prehode, drek. gnoj je drek, ki dobi funkcijo. sanjam tudi rumenkasto goščino, ki se nabira v ranah. to je prostor svobode, ker ne dobi funkcije, in pričevanje o nepojmljivosti nesvobode. kadar se zbudim iz teh sanj, pogosto ugotovim, da sem jokal:a. tisto vlečljivo iz ran se mi oprijema ustnic, da ne morem iztegnit jezika.
ponoči pogosto sanjam erjona. stoji v živem pesku, v močvirju, v gozdu. glavo ima v megli, zato mu ne vidim v obraz, mislim, da tudi on ne vidi mene ali dreves. ima supermoč. iz dlani rojeva steklenice piva. viljemtellovsko nikoli ne zgreši debel dreves. samo veščina, za tiranocid se moraš premaknit – in smiselno opredelit tarčo.
ponoči redko sanjam luxa. objema me. v sanjah sem sreč:na.
potem se zbudim in dolgo jokam, dokler ne pride ema s skodelico čaja in krožnikom jabolk in lešnikov in datljev ali fe s teniskami in moram pojest zajtrk ali it na sprehod.
prvič, odkar ob meni ni več luxa, se počutim kot milni mehurček. čuvata me, da ne počim.
težko mi je, prej sem bil:a tolikokrat odlomljen košček asfalta ob robniku cestišča.
pero
imam umetno, živobarvno pero s kroglico, ki žvenklja. vsak dan grem k njemu;
popoldne, ko ni :nikogar druge:. počasi ga obračam, samo z zapestjem. ko se njegova tačka prvič premakne,
samo diham, diham.
zgodbe se delijo kot kruh
za hišo, tam, kjer je terasa, je tudi gverilsko ognjišče. pesek je in na njem les in okoli lesa je iz kamenja zložena peterokraka zvezda.
ema naloži okoli ognjišča tri blazine in tri skodelice vroče čokolade in tri krožnike s čokoladno pito.
»to mama s fe usak mesc. tut ko je mrzl, sam takrat mama stoučke in dekce.«
fe že sedi na svoji blazini, z desertnimi vilicami reže skozi pudingasto čokolado. pito za mehčanje ran v znotranjščini sem prines:la danes iz trgovine. spekla jo je neva, ki sicer raziskuje, kako se lahko s tehnološkimi in čeztehnološkimi načini globlje potapljamo v svet, ampak včasih tudi kaj speče, recimo kadar pride na obisk k emi, svoji družici z drugega konca države.
pita je bila spečena z intenco celjenja in pustil:a sem jo v hladilni vitrini v trgovini, ker se mi je zdelo nekako prav, mislim, da je bil to tudi nevin namen. vzel:a pa sem te tri koščke za nas. prvič uporabim prvo osebo množine.
‘izdajauka si.’
‘ne bom govorila s tabo. šat ap.’
ni čas.
ema mi pomigne, naj vendar sedem. in naredim to. »ogn ščiti, ogn daje moč, ogn odžene, kar napada.«
»midve si ob ognu govorima zgodbe,« reče fe. iz tega nekako povežem, da tu najbrž še nisem cel mesec …
‘… čas zapraulaš. skos sam izdajaš.’
… ne morem biti tu cel mesec, ker bi bil:a najbrž povabljen:a na to deljenje zgodb, nimam pa dobrega občutka za čas. naračunam, da bo vseeno počasi malo več kot tri tedne. poskušam se domislit, kdaj sem bil:a v gozdu (1.0), in se ne spomnim. erjonovega obraza ne vidim, kot bi ga nikoli ne bilo, luxovega pa, kot da sem se ga še včeraj lahko dotaknil:a, čeprav njega že mesece ni (9), in to vem, čeprav težko povem, kaj mesec pomeni – tudi v tem kontekstu.
lux mi kot nevidno ogrinjalo prekriva ramena.
»govorima si zgodbe … tist, kar nama pač je. učasi si jih zmislima … recimo ko rabiš kej lepga … no, lepšga … al neki, ko lahk začutiš … sori, bluzim … učasi je u glaunem pač kej, ko se nama je zgodil, učasi je kej, ko sma brala … tak, no …«
‘sam hočta te prsilt da poveš stvari, ko se jih ne sme.’ ‘šat ap.’
sedem in skušam bit uho in oko kamere. »to se je res zgodil,« pravi ema.
»enkrat, u prvmu razredu, sm se zalubla u eno sošolko. mela je ful lepe črne lase in zlo vlke oči nedoločlivih barv. itak, da ji tega takrat ne bi povedla. to, u koga si, to je bla taka sramota. ampak useen sm jst čutla, da je to neki najlepšga. ponoč sm u tistem času večkrat šla vn iz svoje sobe na teraso, mela sm tako malo svojo teraso. enkrat je tja pršla žaba. taka mala, rjava. pomembn je blo, da sma ble skupi. pomembn je blo, da je nebo jasno in se vidi ful zvezd in prvi lunin krajc. in jst sm čutla, kok gre od te žabe neki tko kot ena tanka bela nitka u nebo in kok gre tut od mene neki kot tanka bela nitka u nebo, in pol sm vidla, kok grejo od pousot, tut od jablane, pa od zvončkou, pa od luže na terasi, take tanke bele nitke, ko da na nebu nastaja en tak neskončn šotor nitk, ki grejo use u en skupn izvor. in sm si zmočla roke in sm prjela žabo u dlani in sm čutla, kok gre taka nitka tut od nikite … nikita ji je blo ime … tej sošolki … in se mi je zdel, kak sma skupi, z nikito, u tem šotoru na nebu.«
molčimo. gledamo v ogenj, ki oblizuje naplavljeni, odpadni les in trstike, ki so odpadle in jih je fe popoldne pobiral na najinem sprehodu skoz gozd, ne da bi mi povedal, zakaj. »sej boš vidla, no.«
»jst sm pa … no, ne vem, a je to zdej u redu, da povem. a bom spojlu moment,« reče fe.
»no, dej nehi, s tem zdej spojlaš, ka boš spojlu, sej veš, kaka so pravila, poveš neki, karkol, kar misliš, da morš delit.«
»okej, dobr … jst … no. učeri sm šou u gost, ni blo nobene ot vaj doma, sm mislu pač it na sprehot, al neki … in hodim jst tko po gozdu … ma nekok mi je bed povedat, kr ne vem, ka si nej mislim … pa kr tut nism vedla, ka nj nardim, pa mogoč sm že zajebu, da nisem u tistmu momentu kej … no, ne vem. u glaunm. hodim in pol slišim nek auto in mi je čudn, da je auto tuki notr, u gozdu, sej veta, da je neka gozdna pot, sam je ipak ful oska … no … in tko takoj mi je blo neki neprijetn in se tko postavim za en drevo in vidim enga tipa … stopi on tko vn iz auta, ma eno tako vrečo za smeti in tko mal okol pogleda in gre do enga drevesa in strese vn … strese vn … tko za celo vrečo mrtvih belih potganic. in pol gre. nism vidu registrske al karkol. sam … sam to je blo. in zdej mi je bed it tja, na tisto lokacijo u gozdu, kr mislim, da so še kr tam, in ne vem, kok nej nardimo tak velik grop. al ka bi.«
čutim, kako mi v znotranjščino vdirajo nevidene slike. zmehčane, ukrivljajoče se podganice, blede tačke z mini prstki. in tudi uganka, ker v takih primerih nikoli ne veš; jih je kupil in pobil, sta bili najprej samo dve, so se razselile po vsej hiši, je delal v laboratoriju, se je šel vaškostražno varianto deratizacijske vojne … kaj?
vidim tudi ona druga trupla. pernata in rožnata, in proseče oči z dolgimi trepalnicami. to še niso bila trupla, zdaj pa so nekaj v kanalizaciji, neki drek, ki ni nikoli dobil funkcije. njihova telesa.
in jaz nisem mog:la nič proti temu.
spet čutim, da ne morem zadržat, spet se tresem v ramenih in fe je presenečen, vidno je presenečen, ema pa ni. prime me za roko in čaka. fe okleva, ampak me potem tudi on prime za roko in čaka.
razumeta stisko, konteksta pa ne. in ne zdi se mi prav. zato rečem, ko neham jokat.
»uesbe mam. na njem je večletn arhiu posnetkou iz zatvornic in pokoljevalnic s cele primorske. fotke, videji, zgodbe, več zgodb, kr mam posnete cele mesce žiulen. hodli sma tja, jst pa …«
ne vem, kako naj mu rečem. »… jst pa …«
ema in fe me pričakujoče gledata.
»… no, žvela sm z … hočem reč … biu je … moj prjatu. u klaunci je delu za notranje infote. erjon mu je ime. in sma hodla, učasi tut po več mescu, na ene lokacije, ko je dobr vedu, kak se pride notr, pa gdaj je gdo tam, pa gdaj ni nobenga, pa use, cele urnike si je nardiu, use je vedu o ludeh, ki so delal u zatvornicah, use … ot telefonskih do tega, gdaj spijo, gdaj hodjo u trgovino, gdaj delajo … use … hodla sma pa sma snemala, ista bitja, skos čas … mladiče, odrasle, mame … učasi sm se sprašvala, a je kako ot teh bitij on ustreliu …«
zdi se mi, da vidim, kako se emi in fe stanjšata vratova, se jima obraza spotegneta v čašasto obliko, da se oči izbuljijo kot teniške žogice.
mogoče to ni res. mogoče sta v resnici pričakoval:i, da bom rek:la natanko nekaj takšnega.
mogoče si samo želim, da bi bilo to, kar sva z erjonom počel:i, manj običajno.
»… no, ni hotu nehat. nikol ni hotu nehat, po mojem ker se mu je zdel, da se bo sesu, ko bi … kr je šou do konca s tem, pa ni vidu načina, kak to krekneš, ne ot zuni ne ot znotr, ko da se ne da. in jst sm hotla, da s tem useen neki nardima. men se je drugač zdel bres smisla, štekata. če nč ne nardim.
ni hotu po pomoč. pojedu je gore cukra in posnifu je svašta. če je piu, je razbiju. flaše ot piva, posodo, lase si je pulu, učasi me je ful na grobo odrinu, če sm mu hotla pomagat … enkrat je neki razbiu in pol stopu na črepinje in se je porezu in je blo use krvau, pa košček stekla se mu je zataknu u stopalo … pa mi ni pustu, da mu pomagam, sam pucat sm mogla zjutri uso uno kri. in en dan sm šla. u prvi vrsti zato, kr mislim …
… mislim, da je treba neki nardit.«
»poznam ga,« reče fe.
mi zalije nekaj v znotranjščini. en jez popusti. eno tuljenje slišim.
»učasi ni biu … mislim, umes se je neki …« doda fe.
»ja,« rečem olajšano. tiha oseba s kavča v skvotu. »enkrat sma bla skupi u skvotu … sej se mi je zdel, da se te spomnem … mogoč …«
»jst pa ne vem, gdo je to,« reče ema.
»moj … znanc je biu,« reče fe. »učasi je prnesu kake fotke, ki smo jih pol mele za shode al pa kake take stvari … eno obdobje pret kakimi dvemi leti je kr doskrat pršu u skvot, mogoč se jst tut zdej spomnem, da si bla enkrat zram … sam pol je nehu hodit … in slišu sm, da se je stepu večkrat … u kakem baru. a si mela gdaj … a je blo …?«
»pitiesdi je meu,« rečem.
se zamolknem. »useen …«
»u redu je, šla sm,« rečem. »okej,« reče fe.
ampak me vseeno prime za koleno in mi ga stisne in jaz ne odmaknem njegove roke.
