Mojca Pišek je svojo prvo knjigo Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali (2019, LUD Literatura) kot literarna kritičarka posvetila teoriji in praksi pisanja esejev in vrednotenja književnosti. V njej je razgrajevala načela in slogovne postopke esejistike ter predstavljala pogoste zablode in kriterije književnih kritik. Presojevalni teksti, nujni za polno življenje slovstva, so se v avtoričinih razmislekih strjevali v zalogaje, ki se običajno meljejo v ustih ocenjevalcev in marsikdaj tudi marsikomu zatikajo v grlu. V premislekih o esejistiki se je nemalokrat ironično dotikala korifej tovrstnega nacionalnega pisanja, v kritiškem delu pa se je potrudila vnesti nekaj preglednosti pod »edino zares relevantno kritiško vprašanje, kaj sploh je in kako bi definirali literarno kakovost«. In ugotavljala, da zadeve niso preprosto določljive s subjektivnimi okusi à la it’s good when it doesn’t suck, ko je poskušala poenostaviti zapletena spoznavna, etična in lepotna merila za ocenjevanje književnih del. Prvenec Mojce Pišek ni bil in ni zanimiv samo zato, ker se je avtorica v njem izdatno posvetila Neznosni lahkosti bivanja oziroma pretresu branj romana – v njem ji je uspelo zanetiti pozornost, ne glede na to, ali se je s pisko strinjalo, da je Kunderov glavni lik »totalen dick« – Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je bila in je pomembna zaradi podučnega pregleda problemov, ki čakajo vsakršno ocenjevalno pisanje. Bodisi, da ga omejuje plačano recenziranje, pravzaprav cenzuriranje knjig za omejene sprejeme v knjižnice, v katerih se mora kritika pod pritiski opredeljevati, ali je plaža osnovna človekova pravica. Bodisi da se vrednotenje izgublja v povzetkih vsebin za promocije ali se sprašuje, za koga se pravzaprav kritizira, za avtorje ali bralce. In ali je dopustno, da se pri tem malo, seveda čim bolj nevsiljivo oglašuje prijatelje iz umetniških zvez. Za stresni nameček pa presoja, koliko narcizma je še užitnega v literarnih izpadih ali kakšno politično trnje štrli izpod nizkih estetskih nivojev. Poleg analiz takih zagat in podobnih zadreg je v prvencu seznanjala bralstvo, kod vse po svetu so jo vodile številne poti. In je bilo mogoče slediti njenim vtisom, vključno o prebranih knjigah s potovanj po Tajski, Kanadi, Mehiki, Korčuli, Mljetu, Pragi, Neaplju, Marakešu pa nasploh po penzionih in hostlih v Aziji in severni Afriki ter pacifiškem severozahodu – vse pod lepo poantirano krilatico »Knjiga je ljubezensko pismo poti.«
Prav slednja misel bi lahko bila pridodana k poetičnemu motu v drugi avtoričin knjižni izdelek Globalni južnjaki (Litera, 2024), v kateri se je tokrat napotila na področja priljubljene in razširjene slovstvene vrste – k potopisu. Dobesedno s potmi pod nogami in obenem (literarno)kritično, kakor je napovedano že v podnaslovu »potopis v času dekolonizirane vednosti«. Torej pretežno v domeni predpostavke, da je potopis predhodnik kolonializma in njegovih novih modelov v sodobnih ozemeljskih razmestitvah.
Zbirko petnajstih esejev, lično opremljeno z enakim številom ilustracij Mirjam Bešter, povezujejo med odstavke narisane triade banan, kjer od prvih do zadnjih strani z zrelostjo postopno temnijo. In ta sadež, njegova proizvodnja, zaščitna znamka t. i. banana republik in simbolna podoba korporacijskih monokultur, so teme uvodnega besedila, v katerem so že izpostavljeni nastavki zadev, ki jih pokriva pojem geopolitika. V naslednjem tekstu se Mojca Pišek osrednji tematiki približuje z demontažo romantičnih potopisov kot izvidnic zahodnjaških hegemonij in osvajanj ter izvajanja podkrepljuje s popularnimi opazkami o prevzetnosti združenodržavnega imperializma. V slednjega je zajeta tudi avtoričina slovanska domovina, ki se je po shiranosti komunizma predala dobičkanosni grabežljivosti, pri čemer so neusmiljeno usihale v minulost pridobitve solidno zastavljenih socialnih sistemov.
Piska v eseju Odprte žile postsocialistične Evrope, namigu na naslov znane knjige Eduarda Galeana, analizira latinskoameriške poskuse izmikanj združenodržavni dominaciji. Od leta 1988, uradnega konca Pinochetove vojaške diktature v Čilu, do leta 2022, začetka predsedstva človeško pravičnega, ekološkega in feminističnega Gabriela Borica navaja protagoniste t. i. rožnate plime, vala progresivnih levih in levosredinskih vlad; Chávezovo Venezuelo, Lulovo Brazilijo, Moralesovo Bolivijo, Petrovo Kolumbijo, Obradorjevo Mehiko, Correev Ekvador, Castilliev Peru, Vázquesov Urugvaj, Castrin Honduras, Kirchnerino Argentino … In seveda neusmiljene reakcije desničarske populistične modre plime na nenehne upore proti vsiljivo zveličavni kapitalistični paradigmi družbenih razmer. V analizah Mojca Pišek priročno uporablja spreobrnjen svetovni zemljevid América Invertida, iz katerega je mogoče alternativno razmišljati o smereh razvoja Zemlje. V teh vizijah igrajo pomembno vlogo države BRICS-a, Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske, Južne Afrike in drugih hitro pridružujočih članic, ki naskakujejo in načenjajo dosedanjo političnoekonomsko prevlado Zahoda. Ta pa iz svojih krčev ranjenega leva postaja vse bolj rjoveče napadalen in zaradi novih nastajajočih razmerij moči potencialno samouničujoč.
V eseju Tito v mestu Quito Mojco Pišek – med raziskovanjem ekvadorske prestolnice in vzponom do vulkana na več kot pol petem kilometru nadmorske višine – magnet Tita na gostiteljičinem hladilniku napoti v nadaljnje kulturološke razmisleke; tokrat o poraznem stanju postsocialističnih družb, predvsem domače, ko je zapravila svojo avtohtono neuvrščenost. Čeprav se zdi, da v geopolitičnih pasažah variira nekaj enakih motivov, jih ponazarja z dovolj nadrobnostmi iz osebnih doživljajev, da se z njimi ohranja bralska pozornost. In kakorkoli presoja zgodovino, so njena izvajanja najboljša tam, kjer teorije podkrepljuje s konkretnimi izkušnjami, pridobljenimi s premiki po svetu. Ti so morda bolj občudovanja vredni zaradi številnosti kot zaradi dramatičnih dogodivščin, čeprav se ni enostavno prebijati skozi aktualno realnost mladostnih sanj. Še posebej ameriških, preveč je pretiravanj z varnostjo oziroma opozoril o nevarnostih, ki prežijo na samostojno neodvisno potovalko. Pleskanje mehiškega hostla ali preživljanje časa covida na jadrnici v kalifornijskem zalivu v takih okoliščinah deluje precej umirjeno in usklajeno s smislom iskanja sebe na poteh iz sebe. In je pravzaprav lepo, kot malodane pesniške primerjave, kako dišijo različna morja.
Mojca Pišek ni terenska raziskovalka kot Marta Gregorčič, vztrajna aktivistka kot Tomo Križnar, vojna dopisnica kot Boštjan Videmšek ali še ena vestna poročevalka iz tujine, pa seveda tudi ne zgolj burna turistka, ki z bezljanjem po planetu daje duška svoji samopodobi v knjigi obrazov – spretna piska pač sporoča po svoje, svojevrstno, izobraženo, teoretično in praktično občutljivo. Zanimivo za kulturnike iz drugih logov, predvsem bralce pametnih premislekov drugačne zdajšnjosti, kot jo odsevajo mediokritetni odsevniki, ki v atomiziranih kokonih strjujejo in strnjajo v nepremičnost ljudi, željne pristnih doživetij z vsemi petimi čuti.
Mojca Pišek kot razgledana dromomanka se s svojo drugo knjigo najbrž ni povsem odrešila popotniške in kritiške zavzetosti, temveč ponovno opozorila na svoj neudomačen esejistični talent. In na resničnost pregovora, da gre v tretje rado, kadarkoli, kamorkoli in kakorkoli že.
