Mož brez sence
»Mož brez sence!« je vzkliknil Titin, ko sta s stopnišča zakoračila v velik podstrešni prostor.
Sredi dobro osvetljenega podstrešja je stal velik in pokončen mož, lepega obraza, mehkih in pravilnih potez, in kratko pristriženih temnih las, začesanih po gosposko nazaj, morebiti celo naoljenih z losjonom. Oblečen je bil v prefinjeno krojeno obleko in obut v pološčene elegantne čevlje s popolno pentljo, ki sta jih videla na starcu z uro. Zdelo se je, da se odpravlja na ples, ne pa izumljat nove Titine.
Titinine oči so radovedno polzele po njem, a so na tleh in okoli njega zaman iskale njegov senčni obris. Na starega urarja sta spominjala le še čudni pogled in nevsakdanja lega glave, za katero se je zdelo, da ne more najti ničesar.
Titin je z očmi ošvrknil velik plašč, obešen na obešalniku na bližnji steni, in čezenj navešen zlizan dvorogeljnik. Na bližnji polici je ležala pegasta maska z mišjim nosom, nitasto lasuljo in razmršeno brado starca.
»Ne bojiva se vas!« je pogumno izstrelil Titin in krepko stisnil Titinino roko. A ona tega sploh ni čutila. Zagledala se je v dolgo mizo ob zidu, ki se je prelamljal v strešni del hiše.
To je ta miza! Zdaj je vedela. In to je mož, ki ga je videla v sanjah. Te postave se je spomnila iz svojih prividov. Ali so to bile sanje, prividi ali pravi spomini, si še sama ni bila na jasnem. A bil je on.
Mož se je sproščeno nasmejal.
»To mi je všeč!« je prikimal Titinu.
»Nama pa ne!« Titin ni opustil svoje bojevite drže.
»Kakšen čudež sta!«
Njegovo iskreno občudovanje ju je za trenutek zmedlo, a sta se takoj spomnila tistega kupa zunaj. Temu možu vendarle ne moreta zaupati.
»A bi znali popraviti mojo prijateljico?« je Titin kljub vsemu drzno poskusil.
Mož se je nehal smejati. Zganil se je in se nenavadno premaknil, kot da ni najbolj prepričan, kam stopa. Ni gledal predse, ampak nekam mimo njiju. V njegovih očeh ni bilo žara, kot sta ga Titin in Titina opazila pri drugih. Bile so enako tope kot oči starega urarja, nepremične in neme.
Kot da bi začutil njun vrtajoči pogled, je s toplim, zvonkim glasom pojasnil: »Slep sem, prav sta uganila.« In dodal, kot da bi bilo to nekaj najbolj vsakdanjega: »Živim v resničnem mraku.«
Iz oči si je iztaknil dve stekleni krogli. Šele zdaj sta Titin in Titina spoznala, da to niso bile prave oči, ampak samo mrtva steklena stvar, podobna pravim očem. V očesnih vdolbinah je zasijala črna praznota.
Zgrozila sta se. Stisnila sta se drug k drugemu in se hrepeneče ozrla po izhodu.
»Ne bojta se me,« jima je rekel, kot da bi bral njune misli, »nimata kam.«
»Ne bojiva se nikogar!« je izstrelil Titin.
»Ali zato sovražite svetlobo?« je plaho vprašala Titina.
»Ker je ne morem videti? Da,« je preprosto priznal.
»Zakaj pa je potemtakem pri vas toliko svetlobe, kot je še nikjer drugje nisem videl?« je odrezavo začel Titin. »Nama pa je manjka. Najbolj Titini. Ona bo kmalu ugasnila, vi pa jo tukaj zapravljate!«
Ni se nič več pogumno napravljal, da je jezen. Možakarjevo razsipavanje ga je pogrelo do njegove škatle na hrbtu.
»Misliš, da se tvoja prijateljica zatika zato, ker nima dovolj luči?!« se je blago nasmehnil elegantnež.
Titino je spreletelo: »Zakaj ste se pretvarjali, da ste stari urar?«
»Bal sem se, da mi bosta spet ušla, če me bosta prepoznala.«
Na široko sta odprla oči. Spet? Kako spet? A sta mu že kdaj?
»Sploh vas ne poznava,« mu je zatrdil Titin.
»Ali je sploh kaj res od tega, kar ste nama povedali na dnu vodnjaka, v katerem se utrinjajo trenutki?«
»Nekaj že. Lahko samo ugibam, kaj te je pokvarilo,« je mirno odgovoril Titini. »Voda, mehanska poškodba, pomanjkanje energije. Najbrž nisi preprosto kar nastala taka.«
»Nastala?«
»Vsi smo enkrat nastali.«
»Kakšna – taka?«
»Nepojasnjeno drugačna.«
Titino je spreletelo. Drugačna? Od koga? Od njega? Od tistih na kupu pred hišo? Drugačna od Titina?
»Nič nisem drugačna!« je zavpila. »Nočem biti drugačna!«
»Pa vendar si.«
Blag nasmeh ni zapustil moža brez sence. Iz njegovih votlih duplin v glavi se je pokadilo nekaj črnih saj.
»Sem ste naju hoteli zvabiti in ukradli nama boste najino svetlobo in končala bova tam, na tistem kupu zunaj, kjer so vsi enaki kot midva!« se je pridušala.
»Ja, tako je,« je prikimal. »Vsaj ta del, da sem vaju hotel zvabiti sem. Dolgo sem vaju iskal. Mislil sem, da sem vaju za vedno izgubil.«
»Vedela sem, da sem že bila tukaj.«
»Se spomniš?« jo je vprašal.
»Včasih sanjam.«
»In kaj sanjaš?«
»Bile so sanje. Kako naj bi vedela, da so bile resnične? Bila sem v tej hiši.«
»Samo to?«
»Sanjala sem veliki pok in gromozansko veliko svetlobe.«
»O tem, ali bosta končala na tistem kupu, pa bosta odločala sama. Sedita,« jima je prijazno zapovedal.
Obstala sta. Nekaj v njegovem glasu ni trpelo ugovora, a ga kljub temu nista ubogala.
»Nekaj bi vama rad pokazal.«
Previdno sta se spustila v mehko oblazinjen divan pri steni in noge so jima zabingljale v zraku. Mož brez sence je v roko vzel valjasto reč z velikim gumbom. Pritisnil je nanj in del strehe se je odprl. Lahko so videli daleč v temo in zagledali so prostrano polje, sredi katerega je stalo velikansko kladivo, ki je tolklo ob veliko nakovalo. Vsakokrat, ko je udarilo, so se stresla tla in se je dvignil puh črnih oblakov. Ob njem in mimo njega se je premikalo na tisoče majhnih luči.
»Kaj je to?«
»Moje črne statve,« je svečano rekel.
»Statve?«
»Poglejta bližje.«
Kot po čudežu se je vse podstrešje hiše nagnilo bliže k velikemu kladivu in Titin in Titina sta opazila, da so vse tiste luči pravzaprav onadva. No, ne čisto onadva, ampak drugi Titini in Titine, z enakimi nogami in rokami, škatlo na hrbtu ter s ključkom za navijanje in pecljem z lučjo nad glavo. V neznanskem številu so žuboreli okoli kladiva in nekaj počeli. Vsake toliko je udarec kladiva kakšnega vrgel v zrak. Priletel je na tla in se razletel na kose in njegova luč je ugasnila. Nekatere še bolj neprevidne pa je sploščilo že kar na nakovalu, če se niso pravočasno umaknili. Vsakokrat, ko se je velika glava dvignila, je za njo ostala gosta vatasta črnina. Zajemali so jo neustrašni, marljivi delavci in jo praskali s površine velikega železnega tnala.
Še bolj sta se privila drug k drugemu. Zmrazilo ju je do zadnjega kotička. Titin je nevede prijel Titinino roko.
»Ali si to kdaj sanjala?«
»Nikoli,« je Titina odkimala Titinu in požrla velik cmok v grlu. »Kaj počnejo?«
»Izdelujejo temo,« je odgovoril mož. »Vprašal si me, zakaj trošim luč? A ni kot na dlani?« je pogledal Titina.
Titina je prešinilo. »Uničil bi rad vso svetlobo.«
Možu brez sence, ki naj bi znal popraviti vsako reč, sta črni vdolbini na obrazu mračno zažareli. Skoznje je buhnil črn dim, lebdel po prostoru in se kot pepel zasidral na tleh. Nekaj pa tudi na Titinu in Titini.
Takoj sta se otresla. Bil je sipek in žgoč.
»Tkem mrak.«
Mož brez sence je zadovoljno opazoval svoje neusmiljeno kladivo.
»Slišita ta ritem?« je očarano rekel. »Kot pesem za mojo dušo.«
»Ne znaš popraviti vsake reči,« je nenadoma vstala Titina in mu jezno zabrusila. »Tvoj mehanizem je najbolj pokvarjen, njega ne boš mogel nikoli popraviti.«
Mož se je zvonko zasmejal. »Jaz ne znam popraviti ničesar. Ker mi ni treba. Vse je zamenljivo.«
»Zakaj si potem rekel, da sva čudež?«
»Ti niti ne, ona pa!«
»Zakaj?« je hotela vedeti Titina.
»Pokvarjena si že od vsega začetka. Drugače ne bi nikoli zbežala!« je nenadoma jezno povzdignil glas. »In pokvarila si še njega!« je pokazal na Titina. »In pokvariš lahko vso mojo vojsko. Ne vem, kako, a v tebi se je prebudilo nekaj, kar se nikoli ne bi smelo. Ne prebudilo, ustvarilo! Ti si le gola kovina, mrtev stroj. Brez energije si nič!« Stopil je k Titini in jo nahrulil: »Ne obstajaš!«
Besno je obmolknil in se obrnil proč. Sopihajoče je naredil nekaj korakov stran in si šel z roko skozi lase, kot da ga skrbi, da ne bodo ostali na istem mestu. Pritisnil je gumb, streha hiše se je zaprla in podstrešje se je vrnilo na svoje mesto.
»Proč z njima,« je kratko velel. Niti obrnil se ni.
Pojavili so se rogači. Še preden sta jih Titin in Titina opazila, so ju že zgrabili. Vpila sta in se jih srdito otepala. Na drugi strani sobe so se odprla drsna vrata in za njimi se je prikazala črna kabina.
»Pod kladivo?« je vprašal poveljnik rogačev.
»Ne,« je odkimal elegantni mož. »V klet!«
Veliki rogač je prikimal.
Krila drsnih vrat so se spojila in se zlila s steno, kot da jih sploh nikoli ni bilo. Dvigalo se je začelo spuščati.
Mož brez sence je z veliko slastjo prisluhnil ritmičnemu udarjanju kladiva in tresenju zemlje ob vsakem udarcu.
V očesne votline si je znova vstavil oči, ki še nikoli niso svetile. Zadovoljno si je pomel roke. »Končno.« Kot da bi nekaj zaslutil, se je sunkovito obrnil. Za njim je v zraku lebdela sajasta megla. Iste oblike kot on, vendar ločena od njega. Del nje se je plazil po tleh in steni.
Iz oblaka je zasikalo: »Kako dolgo še?«
»Dokler ne bom videl kot nekoč,« je odvrnil.
Iz spodnjega nadstropja je zaslišal klic: »Wilhelm!«
»Obisk imam,« je osorno rekel svoji senci. »Pomagaj mi videti.«
Oblak je zašumel. Kup sajastih krpic je zaplavalo po zraku, se divje pomešalo, izgubilo obliko in zaplesalo okoli Wilhelma. »To je … zadnjič,« je prhnilo vanj še nekaj besed iz oblaka. Mračno preteča megla je šinila vanj, napelo ga je in mu vzelo sapo. Krčevito je stisnil pesti in se opotekel. Sključeno se je prijel za konec dolge mize, se nekaj časa tako držal in globoko dihal. Zlagoma se je zravnal in si popravil oblačila in lase. Njegovi postavi se je vrnila senca in njegovim očem vid. Z dvigalom se je spustil v pritličje.
