Zakon je merilna postava,
med objetimi ladjelomci
temno diši beseda
»dovolj«.
Muzanje visi na preprekah,
vetrogončič, ne razumem vas,
frfotač, še vidim vas ne,
pokopati nazore.
Neskladno dvojni,
zamah v mračino,
nočišče enega je bivak,
mnogega mesto.
Sporazumi »da« in »res je« in »naj bo«,
v izbiro gre zadnji,
z vsakim manj
kipeti,
preveč vsega.
Od beračije je ostal samo še severni del,
prikazen, najbolj podli krak,
sum!
Za F-jevo n-to obletnico so se zbrali sorodniki in gledali družinske fotografije. Vsi so že nestrpno čakali konec in iz zadnjih vrst se je celo parkrat zaslišalo »Kdaj bo za jest?« Nakar se dvigne mali možakar in reče »Stoj, daj nazaj!« Prestavijo na prejšnjo fotografijo. »Kdo? Kaj to sem jaz?« vpraša. »Ja, to si ti stric, predlani, ko je Tinček imel šesti rojstni dan.« Striček se pomakne bližje projekciji. »Saj res, nisem vedel, da mi nastaja pleša!« Vsi so se spogledali in nasmehnili kot takrat kot je Tinčku v živalskem vrtu papagaj trikrat ponovil »Bedak!« »Pa zakaj mi tega ni nihče povedal!« se je razjezil. »To je samo fotografija,« ga pomiri žena. »Teta ima prav,« prikimajo ostali. Striček se popraska po glavi, ki jo krasijo redki beli lasje. »Hrana, vsi k mizi!«
Za nazaj bom
z ognjem pral
svetsko gorje
v rokavicah.
