V nedeljo dopoldne je prišla Mirka.
Iz bližnje cerkve se je slišalo zvonjenje. Ura je bila deset.
Na mizo je položila vrečke s hrano. Potem se je slekla. Iz postelje sem jo gledal, kako se je slačila pred mano. Počasi. Izzivalno. Dolgo.
Skoči k meni pod odejo, hitro, hitro!
Gnezdo je toplo.
Prostora je samo za dva.
Skoči k meni pod odejo, hitro, hitro.
Moj objem je lačen.
Pustiva svet zunaj.
Sveta ni. Samo midva.
Zato hitro, hitro.
Hitro.
Ljubila sva se kar naprej.
Vmes sva zataknjena drug v drugega samo malo zadremala in potem spet galopirala na horizont ljubezni. Ko si zaljubljen, si ves pesnik. Nisva se odlepila drug od drugega. Vedno manj me je bilo, vedno več sva bila oba. Spuščal sem vanjo svoje seme. Hotel sem ostati v njej za vedno. Se ves izliti vanjo. Do zadnje kaplje. Tudi, ko je stekla na stranišče na koncu ganka, sem jo nestrpno čakal z roko na razgretem in stoječem curaku, da se vrne in se spet natakne nanj.
Nedeljsko dopoldne se je prevesilo v popoldne, ko sem se na hitro vračal iz stranišča. Okna sosednjih stanovanj so bila odprta na notranje dvorišče. Zašumelo je. Slišal sem glasove. Zdelo se mi je, da je nekdo zajokal. Nekaj je padlo po tleh. Običajni družinski prepiri. Pepi je spet udaril ženo. Hitro sem se vrnil v sobo. Mirka je gola ležala v postelji, dražestno je razmaknila noge in rekla: »Kje si bil tako dolgo? Pogrešali sva te.«
Po ljubljenju sva zaspala.
Sanjal sem v barvah. Zelo intenzivne barve so bile. Kot kakšen van Gogh. Mirka in jaz na žitnem polju. Zelo daleč nekakšno mesto. Nekakšna država. V sanjah sva imela isto telo in štiri roke, ki so se kar naprej objemale. Med nogami sva bila zraščena. In smejala sva se. Brez zvoka. Ljubezen? Ja, ljubezen.
»Pobili nas bojo!«
»Kaj …?«
»Prišli bojo iz tujine. Samo čakali so na to. Vse nas bojo pobili,« je vedno bolj histerična.
»Neumnost!«
»Oče mi je lepo rekel, ne mešaj se v politiko, pusti komuniste pri miru, ljudje jih ne marajo, ko bo umrl, bo vsega konec, prišli bojo po vas in vas pospravili. Nisem ga poslušala. Mislila sem, da je Tito nesmrten.«
»Kdo, kdo?!« sem postajal vedno bolj nervozen, »kdo bo prišel?!«
»Oni!« je odgovorila, kot da je povsem jasno, kdo so oni. »Kapitalisti. Vsi tisti, ki so sodelovali z Nemci in Italijani. In sorodniki tistih, ki so jih po vojni pobili. In vsi, ki so izgubili premoženje. Cerkev bo spet dvignila glavo,« silovito je zajokala. »Krščena sem, pa me je vseeno strah!«
Zasmejal sem se.
»Izstopila bom! Vrnila bom knjižico. Šla bom domov. Skrila se bom,« je ponavljala in solze so ji tekle.
Nisem mogel verjeti. Bil sem ogorčen. »Se pravi, da vse do zdaj nisi mislila resno? Hodila si na sestanke in simpozije, kjer si blebetala o socializmu, o pravični družbi, o nenehnem razvoju, in nisi mislila resno? Vseskozi si držala figo v žepu?! To, tovarišica Katarina, to je izdajstvo!«
»Ne vem, ne vem …« je odkimavala in solze so ji špricale iz oči. »Prišli bojo in spet bojo različne politične stranke in vse bo spet njihovo.«
Zasmejal sem se. »Si nora! Da bomo spet imeli politične stranke tako kot pred vojno?! Kdo si želi tega?! Nihče! Družba prihodnosti je družba brez političnih strank, brez političnih zdrah in laži. Družba prihodnosti je družba samoupravljanja! Da bi v razvoju družbe spet stopili korak nazaj?! A si nora!! Ne morem verjet, da razmišljaš tako. In prav ti, komsomolka!« sem skoraj pljunil na mizo pred njo.
»Vse bo spet njihovo,« je nadaljevala, kot da me ni slišala. »Tako kot je bilo. Tovarne, trgovine, bolnice, šole, gozdovi …«
»Res si zblojena!«
»Nisem. Tudi drugi mislijo tako. Nisem ti hotela povedat. Ko je bil tovariš Tito bolan, ko se je že vedelo, da najbrž ne bo zmagal v zadnji bitki svojega življenja, so začeli ljudje izstopat iz stranke. Celo iz zveze mladine so izstopali. Vsak dan smo dobili na stotine odstopnih izjav.«
»Podgane bežijo s potapljajoče se ladje,« sem rekel.
»Ja!« je vzkliknila, »ladja se potaplja! Potonili bomo.«
