Breda Mulec: Aleksander in zmaj Vurko po skrivnostnih poteh Radovljice. Radovljica: Didakta, 2024.
Pisateljica in pravljičarka dr. Breda Mulec je v svoji novi zbirki pravljic o dečku Aleksandru in vurberškem zmaju Vurku predstavila dogodivščine v Radovljici. Premišljeno zastavljeno delo nas postavi na presečišče preteklosti in sedanjosti.
Med prepletanjem otroškega sveta in spoznavanjem legend, znamenitosti in zdajšnjih dogodkov (npr. navezovanje na realne novice o najdeni bombi in celotni akciji v Dupleku, ki je potekala zaradi nje, na kar spomni lik Aleksandra, ki prihaja iz tega kraja) se gibljemo med širokim uvidom v etnološko izročilo in mitologijo in aktualnim sporočilom, da je otroški svet še vedno njihov in vanj nimamo pravice vstopati na silo. Prav to je ključna modrost, ki je vzpostavljena že v prejšnjih delih pravljic. Deček Aleksander, domači zmaj in Alina (mogoče bi se deklici v naslednjih delih lahko dalo več moči ter večji pomen in dialoge) raziskujejo sami, v pomoč jim je stranski lik tete kot usmerjevalke, tiste, ki jih popelje na pot, vendar jim dogodivščine prepušča na zdrav in varen način. In – kakopak – brez zaslonov. Mešanje in prepletanje živalskega sveta z otroki in njihovimi skupnimi dogodivščinami – npr. mačka Srečka in čebele Rozike – je pomemben kazalnik, kako se otroški svet lahko staplja in komunicira s komer koli, ne glede na to, s katero vrsto živega bitja se srečuje. Ključna komponenta je torej upoštevanje pravljičnih zakonitosti. Ob tem pa z velikim namenom spoznavanja kraja pravljičarka pripoveduje zgodbe in predstavlja mesto na zanimiv in arhaičen način. Jezik pa je kljub temu še vedno živ, gibek in na mehak način predstavlja že nekoliko izgubljene izraze (mladež, denimo).
Zelo prepričljive so oživljene legende, vstavljene v popotovanje otrok in zmaja: tako smo priča na primer predstavitvi likov Pegama in Lambergarja, zgodbi o gradu Kamnu, kači in kronici. Vsaka dogodivščina predstavlja novo poglavje in s tem zgodbo. Prav tako se avtorica loti razlaganja frazemov, in sicer na zelo stvaren način, in sicer da pove na primer, kako kovač razloži o kovačevi kobili, da je bosa. Pri tem vstopajo v zgodbe poklici, kot je kovač in s tem predstavitev zelo značilnega poklica za zgodovinsko Radovljico. Na dosleden način se s tem izriše historični vidik obravnavanega mesta (podobno kot v prejšnjem delu Aleksander in zmaj Vurko v Postojnski jami, založba Litera, 2022) z njegovo okolico. Obenem pa Breda Mulec izriše gospodarsko podobo obravnavanega kraja. S tem delo ni zastavljeno samo kot zakladnica mitološkega izročila, ampak tudi kot razvoj mesta, njegovih znamenitosti in značilnosti (ne nazadnje je omenjen tudi bogati mestni antikvariat) in zdajšnjih turističnih značilnosti. Tukaj je treba opozoriti, da se spretno izogne promocijskemu značaju. Tako je denimo motiv čokolade zastavljen z vidika otroških oči, kot lahko vidimo, ko se ob vpeljavi s festivala čokolade otroški liki spomnijo domačih babičinih palačink.
Ilustracije Vanje Flisa so še bolj napredovale, dobivajo mehkejše in spretnejše podobe. Vidi se, kako avtor rase iz prvega dela do zdajšnjega, četrtega. Pri tem bi zlasti poudarila lika Vurka in Aleksandra, ki sta še bolj izpiljena. Tandem Mulec in Flis z novim delom daje pomemben glas h književnosti. To ni le delo za otroke, temveč ga je mogoče brati komur koli oziroma je zanimiv za več generacij in populacij; najsi bo to predšolsko, šolsko obdobje, spoznavanje Radovljice z leposlovnega in turističnega vidika. Žlahtno in sočno nam avtorica daje tudi ogledalu sodobnemu človeku in vsem naivnostim, ki jih razbijajo liki in likinje v tem modro izpisanem delu.
