Rešitev Kurska
Rusija, 2000
(odlomek)
Konec avgusta. Nemiren, siv, skoraj hladen dan.
Ravna cesta. Prazna. Brezovi gozdovi.
Sergej je vozil v tišini. Tudi midva z Étiennom sva z zadrgnjenimi grli molčala, zroč skozi okna avtomobila.
Breze, breze, breze …
Tu in tam nekaj nizkih preprostih lesenih hišic z dvokapno streho in dimnikom, kot bi jih narisal otrok.
Avto kdaj pa kdaj, zelo poredko.
Svinčeno nebo.
Pol ure … Ura …
Skoraj sem že zaspala. Bila sem lačna.
Breze, breze, breze …
Ura in pol … Dve uri …
»Can we stop to eat something, please?«, »Se lahko ustavimo in kaj prigriznemo?«
»No.«
Samo nekaj dni sva bila v Rusiji, pa sem že opazila, v kakšnem tonu Rusi rečejo ne. Surovo, neusmiljeno, z razločnim ugodjem: NE.
»Why not?«, »Zakaj ne?«
Mož me je dregnil s komolcem. Z razlogom: sem trapasta ali kaj, da se grobo odzivam na nekoga, od kogar sva bila v tistem ključnem trenutku najinih življenj, nebogljena, kot sva bila, ker nisva poznala jezika in države, popolnoma odvisna?
»Do you see a restaurant?«, »Vidite kakšno restavracijo?«
Ton je bil rahlo posmehljiv, a nihče ne bi mogel zanikati, da govori resnico. Ne restavracij, ne trgovin, ne bencinskih črpalk, niti enega bednega obcestnega bara. Ničesar. V avtu smo bili že dve uri in še nismo videli ničesar, razen brez in tu in tam kakšne hišice.
Dve uri in pol …
Nenadoma:
»Stop! Stop here, please!«, »Ustavite tukaj, prosim!«
Starka s kupom jabolk! Nepremična, filozofsko zamišljena je sedela ob robu ceste, z jabolki, nakopičenimi na krpi. Stopila sva iz avta, se sporazumela s kretnjami, kupila od nje vsa jabolka: šest ali sedem. Eno sva ponudila tolmaču, ki jo je malobrižno zavrnil: »I never eat when I work.« (»Kadar delam, nikoli ne jem.«), vse druge sva kar pogoltnila.
Tri ure …
Zavili smo s ceste, zapeljali po makadamski poti …
In tam je bila sirotišnica.
Hišica v gozdu. Z otroškimi oblačilci, ki so se sušila na vrvicah. Sredi gozda, kot v pravljicah. Z majhnimi rjavkastimi žabicami, togimi puloverčki, obledelimi oblekicami, vse skupaj obešeno na vrvicah med koli (mar nimajo niti toliko sredstev, da bi kupili stojalo?). Gozd kot pri Palčku, v katerem starši kot nehote izgubijo svojih sedem otrok, ker ne morejo gledati, kako počasi umirajo od lakote. Hišica kot v Janku in Metki, s čarovnico, ki sili otroka, da ji med rešetkami vsako jutro pokaže prst, da bi videla, ali se je dovolj zredil, da bi ga spekla v peči in pojedla z zlatozapečenim krompirčkom.
Sergej je parkiral avto, potrobil. Premaknila sem roko, da bi odprla vrata, a me je zadržal z običajnim odrezavim tonom:
»Wait«, »Počakajte.«
Čez čas se je prikazala ženska. Se približala avtu. Mršava, zgubana, škrbasta, v karirasti halji, polni madežev, in copatih. S Sergejem si je izmenjala nekaj besed. Naju je nezaupljivo pogledala.
Vsi trije smo izstopili iz avta. Sledili ženski, prečkali dvorišče.
Ropotija, staro pohištvo, papir, konzerve, cunje, stari zarjaveli avtomobilčki.
Nebo je potemnelo, začenjalo je pršeti.
Moj bog, kakšna žalost …
Vstopili smo v hišo. Po njej je vel nadvse močan, nedoločljiv vonj, ki je silil na bruhanje, smrdelo je nekako po razkužilu in hladnem jagnječjem loju. (Po čem neki je smrdel Kursk? Po bruhanju, hladnem znoju, urinu in izločkih ranjencev, ki so bili še živi, ki so kriče jokali, kličoč svoje matere.)
Ženska nas ni spustila z oči. Pomignila nam je, naj se vzpnemo po stopnicah. Nas peljala proti vratom.
Ravnateljičin kabinet, nama je pojasnil Sergej.
Ženska je potrkala.
Od znotraj je odgovoril glas.
V želodcu sem imela kepo.
Vrata so se odprla.
Prikazal se je orjaški rjavi medved.
Orjaški rjavi medved, da. Nepremičen, velik okrog dva metra. Na levi. In na desni, na enaki višini, velikanski črni panter. Oba plišasta. Vsak na svoji stari kovinski omari z udrtinami.
Med njima, na preprogi s cvetličnimi motivi kričečih barv, je stala miza. Na mizi oranžen telefon. Za mizo pa veliko oprsje, prekrito s suknjičem, okrašenim z leopardje potiskanimi našitki, in glava, okronana z visoko, impozantno vranje črno figo, učvrščeno z obilnimi nanosi laka.
Med panterjem in medvedom se nama je smehljala ravnateljica, iz nje je velo nekaj divjega.
Res, res, preveč vsega. Res nisem več zdržala. Prosim, dovolj, prosim, želim se vrniti v Madrid, le kdo me sili, da prihajam sem, jaz bi šla namreč rada nazaj domov, kdo neki me sili, da si tako zapletam življenje, PROSIM, nazaj domov, naj sedem na metro, berem časopis, opravim sobotni nakup v samopostrežni z vozičkom kot vsi drugi, moje tako nepomembno, tako pomirjujoče povprečno življenje, nisem več zdržala med tragičnim, zgodovinsko-političnim, v zlovešči, psihedelični pravljici, še tega je manjkalo (morala so biti jabolka, zdaj sem doumela, jasno: bila so zastrupljena z LSD-jem), na pomoč! A prsata ženska s figo nama je nekaj govorila, po rusko, z velikim nasmehom:
»Mrs. Director,« je prevedel Sergej, »asks if you want a boy or a girl.« »Ali želite dečka ali deklico.«
Kako? Kaj? Ali nama ponujajo otroke, kot da bi bili preproge na perzijski tržnici? Tega nama v agenciji niso povedali. Na agenciji so rekli, da bova spoznala »mladega otroka«, zmeraj so ga tako imenovali, ki so nama ga že določili, pika. Kako to, da naju silijo k izbiranju …? To sem zašušljala možu. Molči in poslušajva jih, mi je preudarno šepnil.
»Imamo Katjo …« Ravnateljica je listala po papirjih. »Zelo je ljubka …« »She’s cute,« je prevajal Sergej, »pet let … No, ja, ima majhno težavo … Epileptične napade.«
Preplašeno sem pogledala moža. Ponesel si je prst k ustom, a že sem se obrnila k Sergeju:
»Tell her we are entitled, according to the law, to a child of less than three years of age.« »Pravico imava do zdravega in manj kot triletnega otroka.«
Sergej je prevedel. Ravnateljica ni niti trznila. Zaradi njenega sladkastega parfuma, močnejšega od smradu po jagnječjem loju, se mi je začenjalo vrteti.
»Tu je tudi … pa poglejmo … Nikolaj. Ta pa je star ravno prav, tri leta … no ja … približno tri leta … Očarljiv je!« »He’s charming,« je prevajal Sergej. »V kartoteki vidim, da ob rojstvu … pa poglejmo … nekaj minut ni dihal … ima šum na srcu …«
Ne. Jaz ne. Tako sem govorila sama pri sebi, besno, in molče zrla v ravnateljico, ki se je izmikala mojemu pogledu, hlineč, da pregleduje papirje. Mene ne boš prevarala, niti z vsemi figami na svetu ne, tvoja je, mimogrede, gotovo umetna. Kot ti je povedal Sergej v najinem imenu, imava pravico do otroka, starega manj kot tri leta in zdravega, tako pravi zakon, so nama pojasnili v agenciji. Saj razumem, da poskušaš podtakniti najzapletenejše otroke, srce se mi trga zaradi njih, da, resnično, zaradi epileptičnega dekleta, zaradi dečka s šumom na srcu, ampak ne morem, ne morem, poznam svoje meje. Vem, da nisem kos odgovornosti za otroka s hudimi zdravstvenimi težavami, že samo spoprijemanje s figo, panterjem, dedom, ki ga je ubil bik, samomorom Stalinove žene, brazilskim krokodilom, pogrebnim obrazom mojih staršev, smrtnimi mukami psičke Lajke, Kurskom in zastrupljenimi jabolki je bilo več kot preveč, precenila sem svoje moči, nisem več zdržala, želela sem se vrniti domov, vrgla sem puško v koruzo, ampak to je nemogoče, prišla sva predaleč in tedaj se je škrbasta ženska, ki se je prikazala od neznano kod, približala ravnateljici in ji rekla nekaj kratkega, z veliko s-ji.
Ravnateljica je, kot bi bila prijetno presenečena (hinavka, največja hinavka), pogledala škrbavko in kimajoč ponovila besedo s s-ji. Obrnila se je k nam, povedala Sergeju stavek, ki je vseboval besedo s s-ji.
»She says there is another child that may be all right. A year and two months … good health … His name is Saša. Do you want to see him?«, »Pravi, da je tu še en otrok, ki bi bil lahko v redu. Leto in dva meseca, zdrav, ime mu je Saša. Bi ga radi videli?«
»Yes, please,« je rekel mož.
»You’ll have fifteen minutes«, »Na voljo boste imeli petnajst minut.«
Zdaj sva z Étiennom, ob Sergeju, čakala na otroka, starega leto in dva meseca, zdravega, ki nama ga je obljubila ravnateljica, v sobi z oguljenim tapisonom, leseno mizico, ki je bila nekoč črna z rdečimi cvetličnimi motivi, sivim, težkim, starim televizorjem in nekaj igračami po tleh.
Tišina. Naveličanost.
Strašanski smrad po razkužilu in jagnječjem loju.
Okna so gledala na sivo, brezizrazno nebo.
Moj bog, ne zdržim več, rada bi se vrnila v Madrid … Še zmeraj, v tem hipu, lahko vstaneva in …
Vrata so se odprla.
Vstopila je škrbavka, potiskaje pred seboj nekoga majhnega.
Otroka? Prejkone se mi je zdel starec. Ni hodil, ženska ga je morala držati pokonci. Otrok starec.
Približala sem se mu in srce mi je poskočilo. Bil je zelo majčken, mršav, rumenkast, upadel. Vzela sem ga v naročje.
»Živijo, Saša …«
Nisem mogla nadaljevati, v oči so mi stopale solze.
»Saša, Saša!«
Gledala sem ga v oči in se mu smehljala, a on me ni pogledal.
»Poglej me, Saša!« Poskušala sem se nasmehniti. »Dobro me poglej, saj se mi zdi, da me boš naslednjih dvajset let precej pogosto gledal, in tistega gospoda tudi.« Pokazala sem na moža, ki naju je opazoval, ne da bi se preveč približal.
Poljubila sem ga, se z njim spustila na tla, se igrala, kot sem se igrala s hčerjo: posedla sem ga na svoje goleni, ju premikala sem ter tja, se oglašala »u, u«, kot piska vlak …
Kadar sem se tako igrala s hčerjo, se je krohotala, nazadnje sva se obe, objeti in mrtvi od smeha, valjali po tleh. Ampak ta otrok se ni odzival. Oči so mu uhajale zdaj sem, zdaj tja, kot da me ne bi videl.
Slišala sem, da je nekdo rekel nekaj po rusko in Sergej me je opozoril:
»The fifteen minutes are finished.« »Petnajst minut je minilo.«
Kako? Ubožec, nazaj v temo, v gmoto? V tisto sobo, ki jo je delil, so nam povedali, z drugimi petnajstimi ali dvajsetimi otroki (domnevajo, da je eksplozijo preživelo šestnajst izmed sto osemnajstih mornarjev na Kursku, za nekaj dni, zatekli so se v vodotesne prostore krme) in varuškami, ki so se izmenjavale.
Nazaj umirat od samote in žalosti, na oguljen tapison in k vonju po jagnječjem loju? Ni govora! Ne bom ga spustila …
Videti je bilo, da škrbavka postaja neučakana.
Moj mož, ki je s prekrižanimi rokami stal ob strani, je streljal naokrog z opozorilnimi, grozečimi očmi, kot eden tistih orjaških, rdečih, modrih in zlatih demonov z velikimi podočniki, ki varujejo tajska svetišča.
»Stop now!« je vzkliknil Sergej. »Dovolj je!«
Mož se je dotaknil moje rame:
»Greva, Laura.«
In odšla sva skozi vrata, medtem ko je skozi druga stara škrbavka odpeljala otroka – nemočno sem se ozrla in ga pogledala – v svoje gospostvo teme.
In že sva se pretresena vračala iz sirotišnice v Nižni Novgorod, iz Nižnega Novgoroda v Moskvo, iz Moskve v Madrid z glavo, polno podob, besed. »Zelenjavni pire«, »ocvrtki iz stročnic«, »voda s šipkovim sirupom«: otroški meni, ki so nama ga dali, napisan v cirilici s kemičnim svinčnikom na rjavkastem papirju, in ki ga je Sergej prevedel, medtem ko je sedel na stolu v hotelski recepciji z zajetnim slovarjem na kolenih. In vse drugo, kar so nam povedali o otrocih. Da ena varuška pazi na petnajst otrok. Da ves dan preživijo v postelji. Da nimajo plenic, proračun ne seže tako daleč (preživelci v mraku kar v oblačila opravljajo svoje potrebe).
Zdaj sva morala počakati, da naju bodo poklicali na obravnavo. Zajeti sapo, preden se bova znova potopila, da bi rešila vsaj enega izmed brodolomcev.
Seveda če bova otroka sprejela. Ampak kako naj otroka ne bi sprejela? Otroka, ki sem ga skoraj v joku objela, ki naju tako potrebuje. Pri katerem so se nekaj dni po najinem odhodu, kot je pisalo v poročilu, ki so nama ga poslali, »pojavili čustveni napadi z motnjami dihanja«. Kot bi jih verjetno imel mornar, ki je umiral na dnu Barentsovega morja, če bi zagledal potapljača, ki bi za četrt ure postal in ga opazoval skozi debelo steklo podmorniške line, mu mahal, se smehljal, se oglašal »u, u« in potlej odšel, se vrnil v svojo bogato, svobodno državo, v kateri je bilo mogoče dihati s polnimi pljuči, daleč od podmornic in sirotišnic. Poslali so nama njegovi fotografiji: kako majcen, uvel, izgubljen znotraj starega puloverja, ki mu je bil daleč prevelik, sedi za črno leseno mizo z rdečimi cvetličnimi motivi in se igra s plastičnim tovornjakom, ki ga, kot je videti, poskuša razstaviti (čeprav slaboten in rahitičen, je bil živ, zvedav).
Če ga bova obdržala? Kako neki naj ga ne bi obdržala zdaj, ko sva ga poznala? Ampak trenutek, trenutek: kaj pa njegovo zdravstveno stanje? Povedali so nama, da je zdrav, ampak: kdo nama jamči, da je tako? Mati, Svetlana, je bila alkoholičarka, poznamo nekaj, kar se imenuje »fetalni alkoholni sindrom«. In oče, je bil oče zdrav? Kako naj bi to vedela, če za očeta sploh niso bili prav prepričani, kdo je, zanj so vedeli samo »po materinih besedah«, je pisalo v kartoteki, ki so nama jo prevedli. Mati je trdila, da je oče njen nekdanji mož, tisti, s katerim je imela drugega otroka; Saša je bil tretji. Poslali vam bomo zdravniško spričevalo, so nama obljubili. Ja, seveda, ampak kako naj veva, ali temu lahko zaupava? Nekje, na enem tistih seznamov z nasveti, s katerimi tako bogato obsipavajo starše v posvojitvenem procesu, sem prebrala priporočilo, naj otroka pregleda »neodvisni zdravnik«. Neodvisni zdravnik? In kje naj bi našla zdravnika, ki bi bil tako prijazen, da bi bil pripravljen potovati z nama, ki bi govoril angleško in bi bil povrhu še »neodvisen«? (Nisem še sprevidela, da so nasveti za posvojitelje nadvse uporabni, da, ampak za posvojitve v eni sami državi: v Disneylandu.) In vzemimo, da bi nama le uspelo kje dobiti tistega utopičnega »neodvisnega zdravnika«, ki bi pregledal Sašo: če bi razsodil, da ima hude zdravstvene težave, kaj bi bilo? Bi ga kar zapustila, ga vrnila kot pokvarjeno blago: te pice nisem naročila, želela sem pico s sirom?
Ko se je Saša rodil, so v bolnišnici Svetlano – kot so mi povedali v sirotišnici – poskušali prepričati, naj ga ne odnese domov, naj ga pusti tam, ker je bilo očitno, da zanj ne more skrbeti. »Mati ima nemoralen način življenja,« je pisalo v poročilu, »ne dela, z otroki živi od materine pokojnine, zlorablja alkohol, potepa se, zmožna je biti zdoma pol leta in zapustiti otroke pri svoji materi Pičkugini.« O očetu Svetlaninega prvega otroka je sodba trdila: »Ne skrbi za vzgojo svojega otroka, ne vzdržuje ga, zlorablja alkoholne pijače.« O očetu drugega, Alekseju Gennadjeviču, verjetno tudi Saševem očetu, je v sodbi pisalo, da niti ni znano, kje živi. A Svetlana je odklonila in ga ni hotela zapustiti, tistega dojenčka je imela rada, in predobro sem jo razumela, sama sem ga videla le četrt ure, pa sem ga tudi že imela rada.
Saša, rojen junija 1999, je živel z babico in sorojenci samo pol leta: decembra se je vmešala država. »Kazen zaradi nespoštovanja sodišča« se je glasila sodba z dne 16. decembra, ki je odvzemala starševske pravice materi, očetu prvega otroka, očetu drugih dveh in zaupala vse tri otroke »v skrbništvo skrbniških organov pokrajine Arzamas«. Čez pet dni, 21. decembra, je Saša prispel v sirotišnico.
Obrazi, ki jih je poznal, odkar se je rodil in ki jih je že razločil. Babica, mama, brata. Petletni Aleksej in desetletni Roman. Zven njihovih glasov. Vonj po kisu, kuhanem zelju, vodki. Okus materinega mleka … Vse mahoma izbrisano, naenkrat razblinjeno, kot da bi bilo privid. Nenadoma se je znašel sredi vreščanja enako obupanih, enako ujetih dojenčkov, kot je bil sam (v neprepustni komori krme preživelci jočejo, tulijo, ko čutijo, kako se bliža smrt), ob neznanih škrbavkah, v novem, odvratnem vonju po razkužilu in jagnječjem loju.
Potem … nič. (Vse potihne. Preživelci tonejo v spanec, prešibki so, da bi jokali. Umira vsak sam.)
Minevajo ure. Enake. Brez konca.
Sneži.
Mine dan … drugi …
Deset dni … sto dni … dvesto dni …
In tedaj se prikaževa midva. Kot v tistih grških tragedijah, v katerih se dogajanje čedalje bolj vozla iz nesreče v nesrečo, dokler ne postane nerazrešljivo, in ko se že zdi, da liki ne morejo storiti ničesar, razen da vsi skupaj naredijo samomor, se nenadoma zasliši škripanje škripca, nekaj se spušča iznad odra … To je Jupiter! Ali Venera ali Merkur, ki prihaja, da bi osebno razdrl zaplet.
To sva bila midva: bogova ex machina, ki sva čudežno prišla z olimpskega Zahoda, da bi vse razrešila s polnim naročjem zdravja, denarja in ljubezni. »Prosilca lahko jamčita za popoln telesni, duševni, duhovni in moralni razvoj otroka,« je pisalo v poročilu. »V desetih letih zakona je zveza zakonskega para popolnoma trdna. Živita v lastni hiši s 386-imi kvadratnimi metri. Imata hčer, ki se jima je rodila v zakonski zvezi, a iz zdravstvenih razlogov ne moreta imeti več otrok. Želita še enega otroka, zato sta sklenila, da ga dobita z mednarodno posvojitvijo.«
Kako prijetno se je bilo opazovati v tistem zrcalu: vsemogočna, sijoča, prihajajoča, da bi rešila ubogega, v gozdu izgubljenega otroka. Pred pijanko, odsotnim očetom, babico, ki z nemir vzbujajočim imenom »Pičkugina« že ni mogla imeti povsem čistih rok. Pred dnevi, v celoti preživetimi v postelji, pred togimi majčkami in luknjastimi žabicami, pred ocvrtki iz stročnic in vodo s šipkovim sirupom, pred volkovi, ki ponoči krožijo med kot prikazni bledimi, fosforescenčnimi brezami. Pred črnimi plišastimi panterji, pred prsatimi ravnateljicami v leopardjih suknjičih, pred majhnimi starkami, ki prodajajo zastrupljena jabolka, pred zapustitvijo in počasno smrtjo na dnu Barentsovega morja. Da bi ga rešila, ga prinesla na zlati Zahod, kjer dojenčke obravnavajo kot krhke, nadvse dragocene kitajske vaze, kot muhaste male bogove v svojih zibkah, ki so oltarji, obdanih z vsemi verskimi predmeti: malo plastično kadjo, hladilnim mazilom, obliži, fiziološko raztopino, škarjicami z oblo konico in modrim ali rožnatim držalom, šaljivimi toplomeri v obliki zajčka, oblačilci, ki jih je treba prati na roke s posebnim nežnim praškom in vznesenimi materami-svečenicami.
Vseeno še zmeraj nisva sprejela. Še naprej sva svojo svobodo ohranjala nedotaknjeno, pretehtavala. Moj bog, kako se odločiš o čem takšnem? Z znanstvenimi utemeljitvami, tako bova to storila. Da, odločila sva, da se bova odločila na podlagi zdravniškega izvida.
Naposled je prišel zdravniški izvid. V njem je pisalo, da ima Saša »rahitis«, »anemijo« … No, če je samo to … Ampak trenutek, trenutek. Kaj pa je to? »Rezidualna encefalopatija s sindromom motenj lokomotornega sistema (miotonični sindrom) in hipotrofijska distrofija 2. stopnje.« Moj bog, kaj to pomeni? In da so Sašo »ponudili v posvojitev družinam, ki jih tvorijo državljani Ruske federacije, a so posvojitveni kandidati posvojitev zavrnili zaradi otrokovega zdravstvenega stanja.«
Kaj? Kako? Silno preplašena sem poklicala agencijo in tam so skomignili z ramami: »Bah, to zmeraj napišejo, ker tako terja zakon, sicer vama ne bi dovolili, da ga posvojita.« Ampak jaz sem v medicinskem slovarju poiskala »distrofija« in prebrala: »Skupina dednih bolezni, ki vodijo v mišično oslabelost in izgubo mišičnega tkiva ter se sčasoma poslabšujejo.« Joj, moj bog … Prijateljica medicinska sestra mi je nekoč pripovedovala o obisku starejših staršev, ki sta imela sina z Downovim sindromom: »izčrpana, upadla, potrta, podrsavajoča« … Bova z možem čez dvajset let takšna? Izčrpana, upadla, potrta – vse po najini krivdi zaradi lahkotno sprejete odločitve, nepreudarnosti pri zdravniku po neštetih obiskih drugih zdravnikov – tokrat bo res »neodvisen«, ampak prepozno – v družbi najinega ruskega sina na invalidskem vozičku … Ampak ne, ne, ne, nisem smela razmišljati tako, nisem mogla zapustiti Saše, morala sem skočiti, zajeti sapo, brez razmišljanja, se potopiti in rešiti sina. Omogočiti, da bo živel, čeprav na invalidskem vozičku.
In že sta minila dva meseca in pol, v sirotišnico sva poslala privolitev in že sva bila spet v Nižnem Novgorodu na obravnavi, ki je bila formalnost, in že sva spet prečkala brezkrajne, enolične širjave z brezami, pod sivim nebom, na poti k čarovniški pravljični hišici, da bi rešila tistega v gozdu izgubljenega Sašo, ki sva ga videla samo četrt ure, a je že bil najin sin, imel je najina priimka, bilo je prepozno, da bi si premislila, vračil niso sprejemali, podpisala sva celo dokument (na papirju tako slabe kakovosti, da sva ga ob podpisu strgala), v katerem sva izjavila, da sva seznanjena z »zdravstvenim stanjem mlajšega otroka« in ga posvajava s poznavanjem dejstev, vse zelo pomirjujoče.
Joj, moj bog. Sva bila res seznanjena z »zdravstvenim stanjem mlajšega otroka«? Ko so nama ga ob tem drugem, zadnjem, končnem obisku prinesli in ga pustili na mizi v ravnateljičinem kabinetu, tako drobnega pod strašnim panterjem in pošastnim medvedom, kot zavoj, češ: tu imate pošiljko in naj vas spomnimo, da vračil ne sprejemamo V NOBENEM PRIMERU (vsa Rusija je bila polna takšnih besno podčrtanih stavkov z agresivnimi velikimi tiskanimi črkami: pri nakupu vozovnic za podzemno železnico MORATE IMETI TOČNO VSOTO, se je glasil napis ob okencu, ki nama ga je prevedel najin tolmač; poštna služba NE PREVZEMA ODGOVORNOSTI za pošiljke, katerih naslov ni NAPISAN POPOLNO IN PRAVILNO, je pisalo na tablici, pritrjeni na nabiralniku), tam je bil »mlajši otrok«, odet v kičast komplet iz druge, ali prejkone osme, ali dvajsete roke: hlačke in pleten puloverček z ujemajočo se kapico, ki so mu bili preveliki, vse je bilo preveliko tistemu drobcenemu, upadlemu otročičku, ki se mi je zdaj zdel celo bolj mršav, otožen in neodziven, kot sem se ga spominjala. Že tam sva se podvizala in mu snela tista oblačila, ki jih je ravnateljica brž shranila, nedvomno za naslednjega otroka, ki ga bodo oddali, kot tisti darilni papir, o katerem pripoveduje Waltraud Anna Mitgutsch v romanu Die Züchtigung, Kaznovanje, ki ga družina na božični dan brž sname z vsakega darila, ga previdno zgladi, prepogne in shrani, da bi ga znova uporabila za naslednji božič, tako revni so bili. Nadela sva mu oblačila, ki sva jih kupila midva, prva iz njegove dote razvajenega, bogatega otroka iz Prvega sveta: nova srajčica (ki mu je segala do kolen), nadvse čedne hlačke (ki so mu segale do pazduh) in podložen kombinezon (znotraj katerega je plaval). Ravnateljica naju je obvestila, da je Saša krščen (kaj neki se je zgodilo z uradnim ateizmom Sovjetske zveze, z »religijo, opijem ljudstva«?), mu okrog vratu obesila medeninast križec, ga pokrižala, pokrižala sebe, nama čestitala in naju poljubila, dišeča po laku, z naličenimi ustnicami, ki so se odtisnile na najina lica, nasmejana, pod medvedom in panterjem, in tako sva z otrokom v naročju odšla.
Pritajeno smo se spustili po zaudarjajočem stopnišču. Prispeli do vrat. Nikjer nikogar. Stopili smo ven.
Začenjalo se je nočiti; v večernem somraku so se prižigale prve noči, slišati je bilo kuhinjski ropot … Brž, kot divji lovci smo prečkali dvorišče-odpad. Hitro, v avto, urno zaprimo vrata s tleskom, zaženimo motor, gremo!
Ukanila sva vse: Svetlano, Pičkugino, izginulega očeta, prsato ravnateljico. Oni so se hoteli samo znebiti otroka kot ponarejenega bankovca, a midva veva, da je pravi, in bežala sva s plenom, kot tatova.
Ampak, joj … kradla sva tudi njega. Kradla sva mu priimek, zgodovino, jezik, čeprav ga še ni govoril. Kradla sva mu pokrajino z brezami in lesenimi hišami, kradla sva mu strani neba: Arzamas, Nižni Novgorod, Moskva … Z obljubo o čistem, plemenitem, učenem, bogatem, svobodnem, prebujenem in srečnem življenju sva mu kradla domovino. Revno, umazano, žalostno, nesrečno, ampak njegovo.
Da. Ampak rešila sva ga. Potopila sva se v smrad, odpadke na brezupni misiji, tisti iz Kurska so bili mrtvi in še kako mrtvi, nikomur jih ni uspelo rešiti, njihove matere so zdaj jokale tiho, brez žarometov in mikrofonov, jokale bodo še naprej, do konca življenja, kolikor jim ga je še preostalo. Midva sva, nasprotno, rešila preživelca, triinosemdeset let po zavzetju Zimske palače sva pobirala razbitine slovite oktobrske revolucije, nedolžnega otroka, ki so ga pozabili vojaki, alkoholičarke, revolucionarke, samomorilci, zapuščenega na bojnem polju med žičnatimi ograjami, raztrganimi trupli in kadečimi se ostanki, rešil se je zaradi naju, kot Mihail Strogov, ko se na koncu romana razkrije, da je slepoto le hlinil: v ključnem trenutku, ko so se mu namenili čez oči povleči razbeljeno sabljo, se je spomnil na mater in oči so se mu napolnile s solzami in zato si je po čudežu rešil vid.
Ob siju žarometov, ki so predirali noč, v polmraku avtomobila, ki je imel na vso moč vključeno gretje, med brezami, belimi in tihimi kot prikazni v temi, sem objemala sina (Sina? Je ta neznanec moj sin?), ki mi je ležal v naročju, on pa je, kot bi se začenjal prebujati iz dolgega sna, presenečeno opazoval (bil je živ: zvedav) moje srebrne uhane, ki so nihali in se svetlikali v polmraku, in iztegoval svojo koščeno roko, ko se jih je poskušal dotakniti.
Svet se ustavi, kadar vzameš v roke dojenčka. Z otrokom v naročju sem se počutila polno, spokojno, srečno, spravljeno s svetom, medtem ko smo se po opusteli cesti v tišini vozili proti Nižnem Novgorodu.
»No, pa adijo!«
»Kako? Že? Že greš?«
»Ja, seveda … saj že veš. Jutri moram obvezno biti v Madridu, veliko dela imam. Saj sem ti že povedal.«
»Saj, ampak … ne vem … greš, kar tako?«
»Nikar ne delaj takšnega obraza, ženska, samo štirje dnevi so, v petek pridem pote na letališče v Madridu.«
»Ali nimaš letala ob osmih? Zdaj je ura štiri.«
»Bolje, da pridem predčasno, v tej državi …«
»Že že …«
»Saj ni nič hudega, ženska, samo na konzulat moraš iti, ga vpisati in čez dva dni ti izdajo potni list in vizo in stvar je opravljena, potem gresta na letalo.«
»Ampak kaj če bo … ne vem … kakšna težava, če bo prišlo kaj vmes …«
»Kakšna težava pa naj bi bila?! In če bo, se lahko zaneseš na Olgo, ki govori brezhibno španščino, je premetena in ima izkušnje s posvojitvami, in če bi bilo treba, pokliči agencijo.« (Agencijo? Poigravali bi se z mano, se mi izmikali, se me znebili z lepimi besedami, skratka vse je bilo že plačano, vse opravljeno, otroka sem že dobila, vračil ne sprejemamo V NOBENEM PRIMERU). »No, lepotica, zdaj odhajam, ker imam taksi že na vratih. Cmok, cmok. Adijo!«
»Étienne!!!«
»Kaj je?«
»Ali Saši ne daš poljubčka?!«
»Ah! Aja! Seveda, seveda. Cmok, cmok, Saša, se vidimo v petek v Madridu! Adiiiijo!«
Na konzulatu, kamor sem šla podpisat, da je tisti mršavi, neodzivni, rumeni dojenček (ampak, kako?, mar niso vsi dojenčki debelušni, mehki, nasmejani?, ali oglasi za otroške kašice potemtakem lažejo?) moj sin (vračil ne sprejemamo V NOBENEM PRIMERU), da ima možev priimek (možev, ampak saj mož jo je popihal) in mojega (kako?, očetov priimek?, kako sem si samo drznila dati njegov priimek neznancu, vsiljivcu, lažnemu Freixasu?), državni uslužbenec je bil zelo prijazen. Nadvse prijazen. Z žigom mi je potrdil vse dokumente, ki jih je bilo treba žigosati, mi pokazal, kam lahko neopazno odvržem plenico, polno kakca, ki sem jo pravkar po svojih najboljših močeh in z Olgino pomočjo zamenjala Saši – nujen primer – v elegantnih konzularnih toaletnih prostorih. Nenehno me je opazoval s težkim srcem, kot da bi ga do mene obhajalo sočutje.
»Kakšna sramota,« je zamrmral, ko me je odslovil, »kako se ta država vede do svojih otrok!«
Nasmehnila sem se mu, sama pri sebi olajšano zadihala. Do zadnjega trenutka sem se bala, da mi bo postavil vprašanje: Kje pa je vaš mož?
Pojdimo s taksijem nazaj v hotel, sem rekla Olgi. Prav, se je strinjala, dvignila roko in ustavila avto. Kako nenavadno, tisti avto ni imel nikakršne oznake in poleg tega vrata niso imela kljuke, ampak jih je s svojega sedeža z izvijačem odpiral čemeren tip za volanom, moj bog, kaj je to, a že smo bili vsi trije notri, Olga, Saša in jaz, sedeli na razdrapanih prevlekah, skozi katere so kukale zarjavele vzmeti, smrdelo je po industrijskem olju, druga vrata so bila zaprta z žico in na sredini, ob menjalniku, je stala velika škatla z zamaščenim orodjem. Moj bog, sem se po neumnosti pustila ugrabiti? Kaj počnem v čudni državi brez moškega ob sebi? Ta zaporniški tip mi bo zagrozil z nožem, prisilil, da pokličem Étienna in zahteval odkupnino. Kaj neki počnem v tej grozljivki, ko pa sem vendar podpisala pogodbo za film, v katerem naj bi živela Disneyjevo pravljico Srečna posvojitev v državi izgubljenih otrok …?
»Ne glej … ne oziraj se, ampak tukaj je spet gospa s čudnim otrokom.«
»Tista od včeraj?«
»Od včeraj, predvčerajšnjim, od pred predvčerajšnjim … Odkar sva prišla, sta tukaj vsak dan, na zajtrk prideta ob isti uri kot midva.«
»Daj, Saša, jej. Saj vem, da si lačen. Samo eno žličko …«
»Kaj misliš, da mu je?«
»Otroku? … Podaj mi sladkor.«
»Nočeš? Glej, bom pa sama pojedla. Mmm, kako je dobro, mama bo pojedla Saševe kosmiče. Daj, še ena žlička za Sašo.«
»Včeraj sem ugotavljala, kako rumen je, nekaj mora biti narobe z njegovimi jetri. Ne bi me presenetilo, če okreva po presaditvi.«
»Mmm … Kosmiči z mlekom in sladkorjem za Sašo. Kajneda je boljše od šipkovega sirupa?«
»Pa tako majčken, revček, le koliko je star?«
»Šest mesecev, osem …«
»Meni pa se zdi, da gre bolj za kakšno duševno bolezen. Prav zdajle ga vidim in res je čudno, kako nenavadno se premika. Sunkoviti gibi … meče hrano … z glavo maha po zraku …«
»Zakaj pljuvaš kašo? Je ne maraš? Pokusiva drugo, čokoladno?«
»Uboga mama.«
»Joj, Saša, poglej me, ne zavijaj z očmi, ker sem zaradi tega v skrbeh … Saša!«
»Zdaj vstaja …«
»Otrok?«
»Ne, ne bodi smešen, mama, otrok je privezan na visokem stolčku. Ona ga jemlje ven. Zdaj ga ima v naročju, se sprehaja z njim, da bi se tako pomiril, najbrž …«
»Poglej, Saša, to na točilnem pultu je bife. Tole tukaj se v španščini imenuje marmelada … Imajo borovničevo, malinovo, robidovo … Tole so jajca. Ne vem, ali si takšna že kdaj videl, pečena … To so klobasice … Poslušaj, Saša, ti, ki znaš rusko, reci tistemu paru, da se ni treba pretvarjati, saj se že na daleč vidi, da se pogovarjata o naju.«
»Le od kod prihajata?«
»Saša! Nehaj, nikar tako ne mahaj z rokami! Ali ne vidiš, da naju vsi gledajo? Saša, zaradi tebe mi je nerodno …«
»Zdi se mi, da se z otrokom pogovarja v italijanščini. Ali v romunščini.«
»Daj, Saša, greva ven iz hotela, prav? Zate bo dobro, če greva na sprehod, da boš na zraku … Pridi … sem, v voziček. Poleg tega mi gresta tadva tvoja rojaka, ki šepetata, že kar na živce. Predstavljam si, kaj vse govorita, in prav nič mi ni všeč. Pojdiva ven! Glej, stopiti morava mimo njune mize, potrudi se in medtem ne počni nič čudnega.«
»Kje neki je oče?«
»Kdo ve … odkar sva prišla, jo vidim samo z otrokom.«
»Revica! Še samohranilka ali vdova povrhu, poleg te grozne težave.«
»Poglej, poglej, Saša! Tako, sva že, sva že prišla iz prekletega hotela, končno, na svežem zraku, na ulici … Tako se bova najbrž oba malo pomirila. Kar vidiš tam, je vhod v park Razstave dosežkov narodnega gospodarstva … Poljubček, Saša? Joj, moj bog, nikar se ne pači, nikar se tako ne kremži, Saša, lepo te prosim … strašiš me … Ustaviva se za trenutek. Kje sva ostala? Poglej, vidiš tisto jadro …? Počakaj, ker moram vzeti robček iz torbice. Tisto … jadro … Tisto, kar je videti kot nekakšno … Tisto velikansko jad… Saj ni nič, takoj me bo minilo. Kot sem rekla: tisto, kar je videti kot nekakšno velikansko ladijsko jadro, je Spomenik osvajalcem vesolja. Kajti tvoja država je mogočna, veš? Bila je prva, ki je v vesolje poslala živo bitje, psičko Lajko …«
Zajetna gospa z belimi lasmi, ki se nama je z vrečko v roki približevala iz nasprotne smeri, se je, ko je zagledala voziček, ustavila in se s širokim nasmehom sklonila, da bi se poigrala z otrokom. Ko pa ga je uzrla od bliže, se je sunkovito odmaknila in nadaljevala svojo pot.
»Joj, Saša! Kaj sem storila! Zakaj se grem to komedijo? Za koga? Kje so zdaj vsi? Vse tisto … kaj pa vem: ljudje, revije, agencija, vsi, ki so me z nasmehom in solzico spodbujali, naj bom mati, da moram vsekakor posvojiti, ki so mi govorili, da je to čudovito – kam so šli? Naj jokam zdaj, ko naju nihče ne vidi … Kaj počnem sama v Moskvi s tujim osornim otrokom, ki se ne nasmehne, ki me ne pogleda, ki se meče po tleh in buta z glavo ob pohištvo? Vse ti damo: razkošje, hotel Kozmos, štiri zvezdice … odeje iz puha … bife s petimi vrstami marmelade … vse, kar je mogoče kupiti z denarjem, ampak ne zadostuje, vseeno ti je, vsega tega nočeš … Joj, Saša, kaj bo z nami! Kaj mi je bilo tega treba, moj bog? Bila sem srečna … vse sem pokvarila … Kaj bo z mano? Saša, Saša …«
31. oktober 2000: tistega leta, ko so matere stoosemnajstih mladih, visokih, zdravih, čednih Rusov izgubile svoje sinove, sem dobila ruskega sina.
Sedela sem v letalu družbe Air France s Sašo v naročju.
»Kako vam je podoben!« mi je prijazno, samodejno rekla stevardesa.
»Jasno, saj je moj sin,« sem odgovorila, medtem ko se v somraku letala ni videlo, kakšen izraz imam na obrazu. (Vračil ne sprejemamo V NOBENEM PRIMERU.)
Letalo je vzletelo in me poneslo proti drugemu delu mojega življenja. Moj bog, moj bog … Kaj pa, če so imeli navsezadnje moji starši prav?
prevod: Marjeta Drobnič
