Sonce sije v mojem trebuhu I
Kdo je fotograf,
ki bo posnel žensko telo,
presvetljeno s svetlobo,
ki skozi okno pronica
leta 1976 nekje v Sloveniji?
Tone S.?
Kjer se približava, prostor ne more ostati prazen.
Kjer se zagledava, vzletajo letala v vrtačah,
tečejo železniški tiri po grebenih.
Kjer se prečiva, se bijejo dolgoletne bitke za ozemlje.
Kjer se zapustiva, je molitev strahopetcev.
Spuščaj zmaja, da vem, kdaj si otrok,
izstreli raketo, da vidim, kdaj si na razburkanem odprtem morju.
Pomigaj s prstom, da veš, kdaj si želim, da mi šepetaš na uho.
Sonce sije v mojem trebuhu II
Moja zemlja se useda na starodavni tempelj.
Tišči me v prsih, ker tam nič ni nič.
Sezi pod rebra, da me nasmejiš.
Se spomniš? Yoko Ono,
slačenje za mir, 1965.
Cut piece.
Obiskovalci pristopijo na oder in
sodelujejo pri rezanju njenega oblačila.
Vprašanje je, kako daleč greš.
Gre za ZAUPANJE.
Se spomniš? Marguerite Duras
in Alain Resnais.
Hiroshima mon amour?
Od besed, ki jih vihtiš, poskakujem in me je strah.
Če nehaš, postanejo stalagnit.
Spuščam se z neba.
Ko padam, iztegnem okončine,
sem mačka, in našpičim krempeljce,
da se nečesa oprimem,
in pristanem v novo življenje.
Kar je spodaj, ima odbojno moč.
Sonce sije v mojem trebuhu III
Kar je spodaj, ima vedno odbojno moč.
Potem me izvrže v svet pritlikavcev,
ki imajo majhne roke, majhne prsi, majhno srce.
Le reže okoli njih so ogromne.
Vanje se naselijo besede,
želje zevajo na drugo stran.
Pesem govori:
Utrujena usta imam
in lačno srce.
Ne vem, kako bi se lahko branila …
ranjena žival, zbita,
ko pa usta molčijo,
ne moremo govoriti?,
ko si srce vleče kapuco
globoko na oči –
globoko na oči? –
pada, pada …
Vedno blizu, nikoli tam.
Tam se z otoka ne vidi na odprto morje,
ampak na kopno – steci, steci, prelat,
prileti na mojo mehko kožo ali mlade laske.
Gladko, in tam čutim najmočneje.
Sokol naj te izpusti šele,
ko bo zelo lačen ali ko bom dober plen.
