»Le kam za vraga grejo?« je pomislil Janez in narahlo odmaknil zatemnitveno zaveso, da bi bolje videl v gluho noč. Kljub svetlobnemu onesnaženju je bilo nebo nad mestom temno kot na črno pobarvan strop: zvezde ni bilo nobene, tudi svetlejše maroge se še niso izrisovale na svodu, le sosedova hiša je bila osvetljena kot nebotičniki v New Yorku.
»Kam lahko grejo ob tej uri?!«
Janez, nočna ptica, je špegal izza zavese v dnevni sobi, potopljen v čisto temo, da ga ne bi izdala lastna senca, živahno poplesavajoča po stenah. Previdno je odprl desno krilo okna in prisluhnil, kaj se dogaja nekaj metrov stran, na drugi strani žive meje.
»Misliš, da naju spet opazuje?« je na glas vprašala Žanka, ki je iz osvetljene garaže ružinske hiše v vsaki roki vlekla kovček na kolesih.
»Najbrž,« je zamrmral Tomaž, ki je pred seboj prav tako potiskal kovčka, nič večja od ženinih.
Ko sta bila oba zunaj, sta se ozrla k sosedu, proti prvi v nizu vrstnih hiš, kjer je pri napol odprtem oknu kot kip stal Janez Mirovič.
»Hej, Johnny! Johnny Afriški!« je v temo zavpil Tomaž Ratnik, si prižgal cigareto in hkrati pomahal taksiju, ki se je po polžje približeval njihovi hiši.
»Če slučajno spet prisluškuješ … Odslej ti ne bo več treba rogoviliti tako zgodaj. Odhajamo. Vsi. Me zanima, koga boš zdaj gnjavil!« Janez Mirovič – Johnny, tudi Johnny Afriški, je najprej otrpnil, potem pa na vso moč zaloputnil okno. Zasačen kot že ničkolikokrat je najprej zavpil globoko v sebi: »Koga bom jaz gnjavil?!«, nato pa ves divji spet odprl okno in zakričal na vse grlo:
»Vi, banda prekleta, vi ne boste več težili meni! Marš od tu!«
Nekaj trenutkov je še nervozno mencal ob zavesi, vratna žila mu je podivjano utripala, nato pa se je tipaje odvlekel v spalnico, se vrgel med pomečkane rjuhe v prazni zakonski postelji in razmršeno glavo zaril pod blazino. Čeprav je v zadnjih šestih urah pogoltnil tri aspirine, mu je v betici rezko razbijalo, kakor da bi kdo v pospešenem ritmu udarjal po emajliranem loncu. Tam tam, tam tam, tam tam.
»Pustiva ga, saj je že čisto nor! Drugače bo še prišel ven. Ubogi revež nima drugih skrbi, kakor da vohlja za nami,« je pripomnila Žanka Ratnik, za trenutek od zadaj objela Tomaža, ki je že do polovice pokadil cigareto, nato pa izginila nazaj v garažo po manjše torbe. Počasi je bilo treba odriniti, še prej pa do konca obleči mala dva, ki sta bila prav tako že vsa na trnih.
»Otroka, gremo!« je zaklicala v notranjost hiše. »Ja, ja, saj greva!« je v odgovor zadonelo kakor iz praznega soda, kajti dom Ratnikovih je bil bolj kot ne izpraznjen. V hiši je ostalo samo še po meri izdelano pohištvo, medtem ko je bilo vse drugo že v selitvenih tovornjakih. Obleke, igrače, knjige, plošče, lonci in druga posoda, nekaj sobnih rastlin in gore osebnih predmetov so se v tistem trenutku vozili nekje med Verono in Genovo.
»Ne, ne boš se več vtikal v naše življenje, ti voluhar voluharski!« je Tomaž, še vedno na dvorišču, zavpil v črno noč, odvrgel ogorek in ga pohodil. Nato je mrko pozdravil taksista, ki se je počasi le skobacal iz avtomobila, mu pomagal vanj zložiti prtljago in kar sam zaprl do zadnjega kotička napolnjen prtljažnik. Zaloputnil ga je z vso močjo, kakor da bi hotel prebuditi cel svet in ne le strnjenega spalnega naselja, ki je bilo na obrobju spečega mesta organizirano okoli dveh ulic v obliki križa.
»No, no, ne tako grobo,« je debelo pogledal voznik, ko ga je Tomaž odrinil od avtomobila. »Kaj pa vam je, prijatelj? In to že navsezgodaj?!«
»Nič!« je siknil Tomaž, ne da bi mu namenil pogled, a brž dodal: »Oprostite. Oprostite mi, prosim.«
Minilo je še sedem, če ne deset minut in Ratniki so malo pred tretjo uro zjutraj ugasnili še zadnjo luč, poslednjič preverili, kar je bilo preveriti treba, ter zaklenili vrata. Žanka je pobrala cigaretni ogorek, ki ga je na tleh pohodil Tomaž, in ga neopazno odvrgla v bližnji smetnjak. Sedli so v taksi. Od domačega dvorišča so se oddaljili kakih sto, morda sto petdeset metrov, ko je za njimi silovito počilo. Svetloba in bum. Ali je mogoče najprej udarilo, nato pa se razsvetlilo? Voznik se je zdrznil in za hip izpustil volan: »Kaj je bilo to?« Tudi Tomaž in Žanka sta za trenutek pomislila, da jim je počila guma ali da jih je nekaj nepojasnljivo svetlega zadelo od zadaj, da celo gorijo. Ni bilo to. Njihovo vozilo je bilo nedotaknjeno, zato so peljali naprej. Toda grom in strela sta bila tako silovita, da so se v soseski druga za drugo prižigale luči. Nato so se odpirala okna in vrata, skoznje pa so molili glavo krmežljavi ljudje v pižamah in spalnih srajcah.
»Kaj hudiča! Kaj za vraga!!!!« je na prag v spodnjih hlačah pritekel tudi Janez Mirovič.
»O, moj bog!« se je prijel za skuštrano glavo in jo zaradi prizora, ki ga je imel pred očmi, kakor nor obračal sem in tja. Ne le da je bil v plamenih njegov že dodobra razdrapan avto, povsod naokoli so ležale še banane. Da, banane. Na desetine, če ne kar stotine speštanih, razcefranih in tudi nekaj celih banan. Trenutek prej so zletele v zrak, se nalepile po fasadi in obvisele na okenskih policah. Pristale so tudi v travi, ki se je pomladno prebujala, in na čudovito razvejeni magnoliji, ki so jo pred desetletji posadili Janezovi starši ter je že razpirala cvetove. V smrdečem dimu, ki se je vil visoko v nebo, je bilo vse videti svetleče lepljivo in lepko sladko. Povsod belkasta kaša in rumenkasti olupki.
»Idioti! Kakšen idiot sem! Kaj sem zakuhal!« se je Janez najprej skrčil v počep, nato pa se zgrudil po tleh. Zatem je izgubil zavest in odneslo ga je kdove kam, kajti ko je spet prišel k sebi, je bil v notranjosti, v sobi. Ležal je v snažni postelji, nekdo, ki ga ni prepoznal, a se mu je zdel znan, pa ga je držal za roko in kakor nebogljenega otroka nežno božal po glavi.
»Vse bo v redu, vse bo v redu, Janez,« mu je prigovarjal rahlo piskajoč glas, ki ga je nekje že slišal.
Janezov spokojni obraz se je nenadoma spačil, vonj, ki se je širil po prostoru, mu ni bil domač. Preveč je bil čist, preveč sterilen, takega vonja nima noben topel dom. Nato si je z dlanmi prekril ušesa, kakor da bi hotel zadušiti zavijanje siren policijskega, gasilskega in reševalnega avtomobila hkrati.
»Banane! Sladke banane! Preklete sladke banane!« se je zazrl v sklenjene dlani in jih začel hlastno lizati. Tako evforično jih je lizal, kakor da hoče zase vso sladkobo tega sveta, kakor da hoče, da se zlepljeni levica in desnica vendarle ločita druga od druge, kakor da ju hoče pogoltniti, najprej eno in potem še drugo. Ženska, ki se je Janezu zdela domača in tuja hkrati, mu je iz ust na silo potegnila prste in ga nežno, čisto nežno lopnila po njih.
»Pa kaj imate vi s temi bananami?«
