Anja Radaljac: prst v prekatu. Maribor: Litera, 2024.
Roman Anje Radaljac prst v prekatu je nenavaden v marsikaterem oziru. V zunanji zgradbi so trije deli obsežnega besedila sestavljeni iz poglavij s poudarjenimi prvimi povedmi. Odstavki na levi strani so zamaknjeni na različne načine, na desni pa mestoma poljubno razprti ali zaključeni z natančno odmerjenimi robovi. Na štiristo in več straneh, vključno z naslovom in kazalom, ni nobene velike začetnice; narekovaji za preme govore so izmenično dvojni in enojni. Prve črke besed so nekje osamosvojene in razporejene kot nekak naštevalni seznam, kakšna beseda je zapisana v razprtem tisku, drugje tudi jasno prečrtana, nekateri deli teksta so v kurzivi. Med zloge določenih besed so vstavljena dvopičja za označevanje ne zgolj moškega spola subjektov in verbumov, slogovno pa izstopajo neobičajna lastna imena, ki se vseskozi sporazumevajo v neknjižnem jeziku. In so od začetka prepuščena bralni pozornosti za presoje, katera označujejo ljudi in katera živali …
Slednje je v skladu s specizmom, ki je ena izmed osrednjih tem romana in družno z avtoričinim aktivnim prizadevanjem za pravice živali stalnica njenih del. Odpor do jedilnikov, ki temeljijo na masakriranju čutečih bitij z očmi, je prisoten že v njenem prvencu Polka s peščenih bankin. Tam je normirano iskateljstvo protagonistke presekano z grotesknimi intermezzi, s poglavji o družinskem in družabnem omizju med nagačenimi lovskimi trofejami, ki se popačeno zabava in masti s kranjskimi klobasami, krvavicami in pršutom, za dodatek pa še z gostom, visečim z glavo navzdol s kavlja nad mizo. Nasploh slovenska književnost ne premore bolj presunljivih opisov avtomatiziranih pokoljevalnic, kot jih precizno popiše Anja Radaljac v pripovedno-esejističnem hibridu Puščava, klet, katakombe. In tudi v romanu Punčica, kjer se nasilje nad živalmi shizofreno povezuje z nasiljem nad ženskami, ostaja kritična pisateljica zvesta svojim humanističnim idejam o enakovrednosti vsega bivajočega.
Osrednji zgodbeni potek prsta v prekatu je mogoče jedrnato povzeti približno tako; glavna oseba preživlja razhod s svojim ljubim ob prijateljih, s katerimi načrtuje in izvede akcijo s kredom ‘grobove ropat in kure krast’, po razočaranju ob puhlih družbenih učinkih udejanjene provokacije pa se njen pogled obrača od iskreno zastavljene utopije v lastno telo, ki se ga nenadejano pričnejo polaščati preteče lezije … V spremni razlagi je omenjeno, da se »kljub slogovnemu eksperimentu … struktura pripovedi pravzaprav presenetljivo dobro ujema s strukturo dramskega trikotnika iz hollywoodskih scenarističnih priročnikov.« No, kakšen tamkajšnji producent bi gotovo primitivno zarohnel – tako kot je nekoč en tak na filmskega Bartona Finka – da je v tekstu preveč poezije. Kar kot češ onemogoča splošno razumevanje in s tem prepuščanje enostavne zgodbe v profitni obtok. In res je prstu v prekatu obdan z mnogimi lirskimi impulzi, ko se prvoosebna pripovedovalka v ne povsem določnem prostoru izraža pretežno v sedanjem času, kar počne z naglim, hlastnim in vročekrvnim beleženjem razpoloženjskih vtisov. To potrjuje tudi avtorica, ko v nekem intervjuju pravi, da je v procesu ustvarjanja beležila trenutne prebliske z namenom njihove neokrnjene umestitve v pripoved, kar vsebujejo tudi navedki, kot so: »tudi če bo hip minil – / in bo – / je bil.«; »lovim take hipe, / da se spnejo.«; »v tem hipu sem. / imam, kar imam.« …
Manira izpovedovanja v prvoosebnih glagolskih sedanjikih, s katerimi se posluša in razglaša številna subtilna stanja, je pogosta v pesništvu, a je lahko v dolžini romana mestoma begajoča. A to ni v prstu v prekatu, saj so poetske miniature smiselno vpete v dogajanje, ko protagonistka iz znotranjščine tematsko eksplicitno zadeva ob Möbiusove krivulje lastnega telesa. V tej razsežnosti prehod od izobraženskega diskurza Puščave, kleti in katakomb v intimni besednjak konkretne bolezni ponovno potrjuje znani izrek – kar me ne ubije, me naredi močnejšega.
Seveda je zasebno nekako politično in obratno, a ko se je treba na bivanjskih križiščih odločati za nadaljnje poti, je pač enkrat eno bolj kot drugo, oboje pa terja od posameznika zbran pogum, da se znajde. Vorteks, ki se pojavlja v pričujoči prozi, je namreč tudi usodna helikopterska rotacija, v kateri je preživetje odvisno od spretnosti pilota, ne samo vsepričujoča energija, s katero se napajajo hranljive iluzije. In v prstu v prekatu je vorteks požiralnik, ki se zadovoljivo hrani z gobami, čeprav se prevladujoče z zaklanimi zajci in fazani s tekočih trakov. Ampak sporočilo tega romana ni le v prepričanju, da so mačke, kokoši in galebi enako čuteči kot ljudje, temveč da so v človekovem življenju najbolj pomembni odnosi, alfe in omege zgodb, ki povezujejo medprostore med vsem živim v enovite pentlje. In seveda so odnosi lahko tako kot vibratorji vorteksa zdravilni ali pa, kot se popularno rado reče, toksični.
Glavna oseba višnja (v romanu se tudi pri imenih dosledno uporablja izključno male začetnice) doživlja svojega ljubega partnerja erjona spočetka kot privlačnega pobudnika gibanja, nakar ob prebolevanju psihosomatske krize postopoma razkriva njegovo ubornost, pri čemer ji druženje s skupnostjo deluje zdravilno. Obdajajoče književne osebe ema, fe, talita, lux, ka, safja, luboš, rina, erik, neva, ela marija, matilda, ludvik, jožefina, josip, hana pa frida, sarival in milo so razpostavljene in predstavljane skozi višnjino žarišče. Torej manj s povzetki lastnih usod ali s svojimi anekdotično zaokroženimi dejanji, bolj v akcijah in reakcijah glede na zaznavanje prvoosebne pripovedovalke. Manj pomembno je tudi, ali je prst v prekatu roman s ključem, na primer ali so kateri od likov povezani s številnimi imeni, ki jim je namenjeno uvodno posvetilo. Bolj zanimivo je, da so liki prsta v prekatu značajsko zaznamovani pretežno v dialogih z interesnimi govoricami, žargonom, narečnostjo in slengom. In s tem vzdržujejo naslednjo samosvojo razsežnost romana, alternativno fonetično zapisovanje pogovornega jezika.
Ta se nahaja v domeni spoznanja, da jezik ni namenjen zgolj sporazumevalnemu sožitju, marveč je tudi sredstvo preračunljivega upravljanja, blaziranega uveljavljanja premoči tvorcev nad naslovniki, zborni knjižni pa je ob tem lahko zadušljivo konvencionalen in dolgočasen. Pisateljica je že v uvodu svojega prvenca Polka s peščenih bankin zapisala dokaj wittgensteinovko misel o trudu, da bi se besede ustrezno ujele v kletke, imenovane stavki. Kajti šele ti, predvsem pa njihovo sestavljanje v umetnostna besedila, vzpostavljajo predstavno moč z jezikovnimi igrami, kakršne zgolj samo zase poimenovane osebe in stvari ne premorejo. V romanu, kjer ena vrstica spoznanja opravi več kot vse vrste opisovanja, kakor je nekoč nekje poudarila Virginia Woolf, je zato zanimivo najti kakšno občo besedo, ki je obdana z največ stavki. In gotovo ni zanemarljivo, da je v prstu v prekatu na koncu koncev to beseda smrt.
Omenjanje smrti, še posebej na zadnjih straneh romana, pa napeljuje h ključni ugotovitvi, da le-ta ni označevalec gospodar v kakšni metafizični razmestitvi niti mašilo v religioznih manipulacijah, ampak prvenstveno osebna zadeva v stilu tiste znane materialistične maksime, da »ni smrti, sem samo jaz, ki bom umrl:a«.
A najsi bodo tozadevna soočenja kakršnakoli; do zaključnega pogleda in vpogleda je še kar nekaj poti, potem ko je neko romaneskno potovanje kvalitetno končano. Anja Radaljac s prstom v prekatu maha bralcem njenih rodovitnih tekstov iz zrele in obetavne prihodnosti …
