Miha Maurič: Mašinerija mogotcev. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2020 (zbirka Sončnica)
Najprej moram reči, da ima Dejan Koban v spremni besedi prav: zapisati besedo »zanimivo« je ob tejle zbirki skrajno pokroviteljska poteza, ki v označitvah pričujoče poezije nima česa iskati. Mauričeve poezije ne bomo pretuhtavali skozi spekter »zanimivega«, ker ni kuriozum; po mnenju podpisanega gre za eno najmočnejših sodobnih pesniških govoric, ki na sebi nosi tako intimo kot angažma in oboje se v pričujoči knjigi bralcu razpira v več dimenzijah, najbolj očitno najbrž v sami ureditvi zbirke, ki je sestavljena iz treh navidez različnih delov – v prvem delu srečamo deset kratkih pesmi, naslovljenih s številkami, zunanjeformalno pa so tu tako trivrstičnice kot dvostišja/trostišja, urejena v kitice. Drugi del je oblikovno najbolj divji, »far out«; gre za nekakšen sodoben abecednik, pesmi, ki so sestavljene iz posameznih črk abecede in v postavitvi priklicujejo najrazličnejše formate in kakofonije sveta, vse seveda v zelo domišljenem konceptualnem fazonu. Tretji del z daljšimi pesmimi je pravzaprav najbolj »klasično urejen«; pesnik sicer ves čas, kot tudi v naslovu zbirke, vztraja pri mali začetnici v naslovih pesmi, kar me spominja na zabavno navado nekaterih, da v mejlih ali na družbenih omrežjih pišejo svoja sporočila z veliko, kot bi pozabili izključiti CAPS LOCK, da človek dobi občutek, kot bi nekdo ves čas vpil nanj. Pri Mauriču je drugače, njegove pesmi iščejo minimalistična zavetja velikih in malih začetnic, a kričijo na drug način, precej bolj konstruktiven in kreativno svojstven; bralcu prepuščamo, da te nianse odkrije sam.
Še ena malenkost se pojavlja, ko govorimo o poeziji Mihe Mauriča; ker je bil Šalamunov asistent, opažam, da nekateri v njegovi poeziji ves čas in nadvse vztrajno iščejo nadaljevanje Šalamunove pesniške izgovorjave. A Mauričevo pesnjenje je ob (razumljivi) šalamunovski spodbudi iskanja novih kontekstov in krajin za besedne asociacije in pesniška popotovanja, neobremenjena s »tradicionalnim« (beri: togim), a s hkratnim zavedanjem izročila (zlasti posttradicionalističnega), našlo povsem svoje mesto v sodobni poeziji.
Glede na naslov bi v Mauričevi knjigi pričakovali udarne, ekspresionistične pesmi upora proti kapitalističnim monstrumom, a njegova »mašinerija mogotcev« črpa iz drugega stanja – stanja mentalitete, malih bogov, ki niti niso vredni, da bi se nanje spravljali z ognjem in mečem, ampak s tem, da si pač modrejši in preudarnejši od njih, da vztrajno čakaš na njihove napake, ki jih v svoji megalomanskosti slej ko prej seveda zagrešijo. Včasih je treba čakati dlje, a poezija Mihe Mauriča ima čas, njena posebna dimenzija je, kot že rečeno, v navidezni tišini njegove govorice (ki je, kot priča drugi, osrednji del zbirke, res zgolj navidezna) in v intimi, ki se sprehaja skozi knjigo. To ni a priori erotična intima, bolj gre za nagovore in pogovore, ki nagovarjajo sebe in nato drugega. Maurič se precej pogovarja s seboj, na način tihega iskanja in tuhtanja, kar zlasti v prvem delu zbirke rezultira v njenih nekaterih najboljših ontološko uravnanih pesmih: »golota je oko na štrclju / ko zaspim / z mečem v ustih // zjutraj seciram žarke / ker je resnica / spolzela pod sekiro.« (5). To iskanje v drugem delu, abecedniku, postane že v prvi pesmi razdelka svojstven klic »pokonci izpod korenin«, vsaj zdi se tako (gre pa najbrž bolj za ironizirano pozicijo), anamneza: »ajde, akcija! / analizirajmo; anemičnost astrologije, / abruptnost anarhije, / apatičnost anagramov, / anahronizem analogij …« Ne, to niso pesniške vaje v slogu, kot jih poznamo z nižje stopnje obveznega šolanja tipa »Pa pride Peter po potico«, ampak ta princip nizanja aliteracijskih in drugih prijemov pesnik pretopi v zelo konkretno govorico »bivanjskega trenutka«, ne nujno strogo ekspresionističnega ali udarniškega (sploh ne nujno), temveč splošnobivanjskega, kar pomeni, da »akcija« ni zgolj razbijanje družbenih kalupov (razčlovečenja), pač pa vseh kalupov, ki utesnjujejo in poganjajo slehernika v kolesje … tu morda naslov zbirke pride najbolj na svoje, v največ odtenkih. Alienacija aktivizma? To ne. Bržčas pa po eni strani zavedanje nuje po ukrepanju, po drugi pa satirizacija tovrstnih sintagem in klišejev.
Daljše pesmi v zadnjem delu ta pogled na svet zgolj še utrjujejo; eno od pesmi Maurič posveti Ginsbergu, točneje njegovemu »howlu«, v sklepu knjige pa pravi: »kožuh me pritiska ob čeri, / voda izhlapeva skozi posekane ustnice …«, a: »nimam kaj povedati, / samo stebla sekam, / v mreži / pod zrcalom.« Zanimiva pozicija za zaključek zbirke, kjer se pesnik na videz zavestno zaveže molku, hkrati pa z nastavitvijo zrcala napove, da bo njegov molk še kako poveden in da nadaljevanja sledijo. Zbirka torej kljub nedvomnemu stališču ostaja nekako odprta, kar je dobro, kajti v »nimam kaj povedati« seveda ostaja odprtih več vprašanj: utihne s pesnikom tudi mašinerija mogotcev? Je pesnik dejansko utihnil ali ta hip nima besed? Je zaveza molku pravzaprav odprtje drugih načinov (spre)govora? In ali je pričujoči verz res zaveza molku? Vse to so vprašanja, ki Mauričevi poeziji nudijo skorajda neomejene možnosti raznovrstnih pesniških nadaljevanj.
Doživlja podivjan raznos gravitacije (MIK 2019) v pričujoči zbirki svoje drugo poglavje? To bi bilo krivično reči. Mauričevi raznosi nimajo poglavij, samo nizajo se in prehajajo drug v drugega.
