Na pot grem s kombijem, ki krene z ljubljanske avtobusne postaje. V njem so, če se pravilno spomnim, večinoma bosanski delavci, ki se vračajo domov. Po številnih potovanjih v Bosno lahko razločim več tipov gastarbajterjev. Znaten, vendar ne večinski delež, predstavljajo utrjeni možje z umirjenimi glasovi, ki so jih ustrojila gradbišča in njihovi hladni vetrovi, zavijajoči med nedokončanimi stenami in nezapolnjenimi okni. Težko življenje jih je stesalo in obenem pomirilo z redom stvari. So korektni in spoštljivi, obenem pa vzbujajo spoštovanje. Veš, da takim tipom ne bi imel dosti povedati. Drugi, največji delež, sestavljajo običajni ljudje s svojo klepetavostjo in brezbrižnostjo, ki odražata nereflektirano zatopljenost v vsakdanjik, in ki na dolgi poti oblikujejo osnovni ambient, manjšino pa predstavljajo zlomljeni posamezniki, ki se pred potjo napijejo, potem pa ves čas preglasno govorijo. Takšnih si seveda še najmanj želiš. Tokrat je majhno zasedbo sestavljalo nekaj mož iz prve skupine.
Najtežji del je ovinkasta in odročna Bela krajina, vse do hrvaške meje, in potem malo čez. Masaža želodca, ki me v avtih spremlja že od otroštva. Zatopitev v tunel lastne slabosti, nastop kapljic na čelu, zoženje percepcijskega polja. To stanje se nadaljuje vse do nočnega prihoda v obmejno mesto.
***
Medtem ko čakam na makadamu v bližini postaje izza ovinka pridrvi neugleden, rahlo razpadajoč avtomobilček. Voznik izstopi in pred menoj se izlušči obraz, ki ga poznam z ljubljanskih alternativnih prizorišč. Njegovega nosilca bom imenoval K., po zgledu protagonistov iz Srca teme in Apokalipse zdaj. Njegovi dreadlocki so še posebej razmršeni in prašni, v njegovih očeh pa je brezrezervna prodornost, ki je nič ne more zamegliti. Ravno zato je zamegljena. Razpočena arkada je zaceljena z debelo krasto. Odrgnine in kraste tudi po členkih. Očitno se je precej močno tepel.
Sedeva v lokal. K. nadaljuje z igro na avtomatu. Pripoveduje, kako z denarjem, ki ga zasluži z igrami na srečo, financira migrantske kampe. Pije. In pije. Vpraša me, kaj storim, če se množica začne tepsti. Da se jih sam loti in jih pomiri s palico. Pozdravljajo ga s Heil Hitler pozdravom. To mi kasneje nekdo potrdi. Govori o karmi – in res veliko dobiva. Malo se pogovarjava o ljudeh iz Ljubljane, koga se mara in koga ne. Pove mi, da pozna že približno trideset ljudi, ki so na poti izgubili življenje. Številka je natančnejša, a se je ne spomnim. Govori o dokumentarcu, ki ga pripravljajo in mi pokaže posnetek utapljajočega se mladega človeka. Kamera se približa njegovemu prestrašenemu, rotečemu izrazu.
Popolnoma pijan predlaga, da greva jutri moliti džumo, pri čemer ne vem, koliko se zafrkava in koliko misli resno. Mislim pa, da je do mojega verovanja spoštljiv.
Čutim tisto napetost, ki je tipična za sorodne situacije. Kako z ljudmi v takšnem stanju ravnati. Se strinjati z vsem in vzbuditi zaupanje, s tem pa ubrati najlažjo možnosti in mu prepustiti, da v svojem stanju vztraja, ali … ali kaj?
***
Regija, katere središče je to mestece, je bila med vojno prizorišče znotrajetničnega spopada. Prevladala je skupina, ki jo je vodil lokalni poslovnež in je sklenila zavezništvo s agresorskimi vojaki, kljub temu, da gre za večinsko bošnjaško mesto. Na steni je grafit, ki združuje simbole vseh treh narodov in pripis, da jih nihče ne bo ločil. K. si v pekarni z zelo močnim vonjem, ki spominja na vonj cenenih pekarn v Sloveniji, kupi masten burek. Potem kreneva v hišo, kjer naj bi spali.
Gre za podrtijo, ali, bolje rečeno, za nedokončano gradnjo družinske hiše z nadstropjem. Spremlja nas zvedav K.-jev psiček. Kopalnica je zarjavela, nezadostna in vzbuja aluzije na vojaške razmere. Dodeljena mi je ena od treh sob. V njej so zapuščena omara, dva umazana jogija brez prevlek in, če se prav spomnim, tudi brez blazin. Imam sostanovalca, Italijana, ki se izkaže za veterana kriznih situacij, saj je tukaj menda bil že med vojno. Deluje zanesljiv, prekaljen človek, po nekoliko škratovskem videzu nekdo, ki bi ga lahko srečal na Metelkovi ali v Rogu.
Ko leževa spat, s hodnika slišim korake in znan, zlovešče hladen zvok iz filmov. Klik-klik. In preden se zavem, se zavem, da gre za nabijanje pištole. In potem vpitje: you insult my country, my wife, who the fuck do you think you are, you little pussies, you think this is a game, you fucking white people. Mislim, da gre za migranta, ki je poskušal vlomiti (kljub temu, da govori o belih ljudeh?). K. je bil rekel, da se je to že zgodilo. Z Italijanom se spogledujeva. Altruizem v meni pravi, da moram posredovati. Pozovem sostanovalca, da se odpraviva iz prostora in preprečiva uboj.
Ne gre za migranta. V sosednji sobi stisnjena skupaj ležita mulca kakšnih šestnajstih, sedemnajstih let. Eden ima daljše lase, prav tako zbrane v dreadlocke. Milo me gledata. Tisti z dreadlocki sklene skupaj dlani in me roti na način, da menda vem, da je Italijan. K. se, ujet v svoj predor, obrne, in vame usmeri pištolo. Tista luknjica na izhodu cevi. Go back to your room, motherfuckers!!! V meni ni nobene misli, zgolj prazna ravnina bliskovite živalskosti. Prehitevanje zavesti. Naenkrat ležim na robu jogija. Ko nekajkrat zadiham, se v meni prepletata strah in ponižanje. Z vsakim vdihom se strah manjša in raste ponižanje. Nekdo si vzame pravico, da te spravi na rob smrti. Ko se hrup konča, v pogovoru starejšega Italijana in K.-ja razberem, da sta mulca kadila travo, s čimer naj bi pritegovala pozornost policije ter s tem ogrožala celoten projekt. K. je zavohal. Sostanovalec mu pove, da bi se dalo tudi drugače. K. cinično, da bi moral z nožem. In da so bili metki plastični. Ne verjamem mu. Verjamem danes, vendar ne v tistem trenutku.
A kakšen projekt je sploh bilo treba ščititi? Projekt oskrbe pretepenih ljudi s pomanjkljivim medicinskim znanjem, zagotavljanjem prehrane, krhkega zavetja, skrbi za SIM kartice, da se lahko slišijo z domačimi. Zagotavljanje životarjenja.
Kasneje sem od ljudi, ki so delali z njim, slišal, da je treba iti onkraj dobrega in zlega in K.-ja preprosto sprejeti. V tem ne morem videti drugega kot izraz malomeščanskega udobja, ki si želi presežne izkušnje, obiska hiše groze v lunaparku. Kdor se je kdaj gibal blizu območju razčlovečenja, tega nikoli ne bo sprejel. K. ima posttravmatski stresni sindrom. Spomnim se ga iz prve izkušnje na meji. Bil je topel človek. V Ljubljani klasičen alternativec z malo romantičnim nadihom.
Potem ležim in razmišljam, kako nesmiselno je ležati tukaj, za temi vrati. Ne spomnim se, če so bila zaklenjena ali ne, mislim, da ja. A tudi ta zaklenjenost je kaj krhko varovalo. Kako neznansko je bedast svet, v katerem se odpraviš nekam pomagat, nato pa padeš v roke sili, ki s tabo lahko naredi, kar hoče. V tem je nekaj hudičevega
***
Naslednji dan me je sram pomisliti, da bi iskal izhod. Prepričan sem, da se je zgodilo nekaj povsem običajnega, kar so ostali izkusili že večkrat. V mestu, ki se razteza po gričkih, kot mnoga druga mesta Bosne, med drugim tudi glavno, se je v revnem postsocialističnem sivilu razpredal živahen vsakdan, v katerega so bili vpleteni mnogi migranti.
V kavarni se dobimo z nekaj drugimi prostovoljci ter lokalnimi ženskami iz prodajalne z mobilno telefonijo, ki so skrbele za to, da lahko migranti ohranjajo stik z domačimi.
Zbližujem se s švicarsko prostovoljko in prostovoljcema. Hodimo po mestu. V nekaterih ulicah pred gostilnami posedajo množice migrantov. Nekateri pozdravljajo. Prestrežeta nas dve britanski študentski s tisto nedolžnostjo, naivnostjo in samozavestjo v kretnjah, ki jo omogoča le avra nedotakljivosti. Zaslišujeta nas o položaju. Sam seveda ničesar ne vem, govorijo ostali. Vem, da se ne bi smel tako počutiti, toda študentki me živcirata. Morda zato, ker po včerajšnji izkušnji delujeta bolj trdni od mene, kot da jima je vse popolnoma jasno in bosta situacijo v hipu, če le dobita prave informacije, uredili. Pravita, da sicer delujeta v Sarajevu.
Malo nižje je zapuščena hiša, ki jo je nekdo prepustil prišlekom. Nek lik poznih srednjih let. V njegovem pogledu razbiram absurdnost njegovega položaja. Na stara leta je ujet v tem usranem limbu. Ne more ne nazaj, ne naprej. Nekdo, zavit v gips. Najbrž posledica težkih udarcev hrvaške policije. Prijazno pozdravljajo, a vidim, da gre za različne življenjske oblike. Ločujejo nas težka sidra izkušenj; njihova se spuščajo globoko v prepad, ne moreš videti, kam so zapičena. Zato so težki kot tanki. V vseh očeh vidim podoben izraz, iz njih izpareva isti splet signalov.
***
Švicarja menita, da se kaj takega kot včeraj ne bi smelo zgoditi. Prepričujeta me, da ni nič narobe, če želim domov.
V skladišču zlagamo in razporejamo darovane obleke. Ob tem čutim nežnost. Kot bi bil kakšna babica.
Srečam se z mladima Italijanoma. Nad včerajšnjo dogodivščino sta skoraj navdušena, zdi se jima, da spoznavata, kaj je pravo, avtentično življenje.
Švicarka E. me prosi, naj pokličem gorsko reševalno službo. Sumi, da se je človek, ki ga je poznala, utopil. Nazadnje so ga videli ob reki blizu meje. Pokličem in tam seveda nič ne vedo.
Pred dnevi, več kot leto in pol potem, sem gledal prispevek o bratu po vsej verjetnosti utopljenega migranta, ki je iz Nemčije prišel poiskat resnico o sorojencu. Vsaj nekaj oprijemljivega. Policija ga ne jemlje resno. Morda je šlo za istega mladeniča. Morda za koga drugega. Primerov je veliko.
***
Sam se še vedno ne morem sprijazniti s takšnim redom stvari. Švicarji me podpirajo. Odločim se, da bom odšel. Tudi K. se odpravi na nekam odpravi, kasneje izvem, da za dlje časa. Kar moj odhod postavi v drugačno luč.
Prostovoljca me odpeljeta na postajo. Sedimo na terasi lokala, kjer nam kar ne postrežejo. Noter stopi eden od njiju, se vrne in pove, da nam ne želijo posreči, ker mislijo, da je migrant. Nekoliko temnejše polti je in z na svetlo prebarvanim vrhom las, po kakšni magrebski modi. Prav lahko bi bil, denimo, iz Alžirije. Čez čas natakar vseeno pride. Najbrž je ocenil, da sem sam domačin ali pripadnik kakšne druge višje rase. Vendar tistih, ki v svoje lokale migrantov ne spustijo, ni mogoče enoznačno obsojati. Disfunkcionalnost in ciničnost države ter evropskih institucij sta poskrbeli, da večkrat primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin, zato kakšen migrant včasih vlomi v katerega od lokalov. Zaradi naraščujočih frustracij prihaja do množičnih pretepov.
***
V Sloveniji se seznanim s skupino, ki pomaga prišlekom v Slovenijo z zagotavljanjem pravne pomoči in dajanjem glasu na dogodkih, konferencah. Sestanki so v Ljubljani, zato ne morem redno hoditi. Ostane pa mi kontakt. Čez čas se oglasi prostovoljka E., ki pravi, da je blizu Ljubljane migrant, ki je bil že večkrat nezakonito pregnan iz Slovenije ter potem iz Hrvaške, vrnjen v kamp. Nujno si želi novinarja, prišel je predaleč, da bi se mu to ponovilo. Uspem jih povezati. Mož je v azilnem domu in nastopa na okroglih mizah ter debatah. Večkrat ga vidim v Ljubljani. Na njegovem obrazu je nenavaden mir. Njegova potrpežljivost …
