Prostor je dovolj prostoren, ker mu nič drugega ne preostane. Razteza se v objemu med delavskimi garderobnimi omaricami in umivalniki. V ozadju je nekaj melanholičnih tušev, ki jih malokdo uporablja, ker večina ne razume, čemu služijo. Večina prihaja iz okolja, v katerem poznajo lavor in čeber in se šele navajajo na keramične odlitke, kamor lahko potopijo svoje telo globlje od komolcev. Čeprav je prostor obenem tudi kopalnica, ga tlači močan vonj po industrijskih surovinah, ki se lepijo na čevlje in obleko. Ta vonj je edini očitni pojav v prostoru, pregnetenem s svinjarijo, ki je čistilkam nikoli ne uspe zderatizirati s površin vsega, kar nas obdaja.
Izbrana svetišča civilizacij so vedno obdana z izbranimi kadili in aromatičnimi žgalnimi daritvami, le da se pogosto ne zavedamo, h komu molimo.
V naši proletarski kopalnici imajo svetniki abstraktne oblike, zaudarjajo pa konkretno. Molitve, ki jih žebramo, so zato ustrezno profane in nesmiselne, podobne odvečnemu nagrobnemu jamranju za pokojnikom, ki nas je pravočasno odrešil s svojim izginotjem.
Čistilke (nepogrešljiva kasta – poleg prostitutk – vedno, povsod, nujno) težko prevzemajo nase breme sveta, čeprav ga morajo. Na svojih ramenih tovorijo tuje govno in so pogosto zlovoljne. Cingljajo naokrog s svojimi vedri in metlami kot z mašnim orodjem in se obenem ne trudijo preveč odrešiti človeštva muk. Jezusu so podobne le po videzu, plemenita dejanja pa si razlagajo po svoje.
Delavci to lahko razumemo. Zavedamo se razdejanja, ki jim ga prepuščamo za seboj, misleč, da upravičeno, ker je opis našega dela in nalog enak kot njihov, torej svinjski. Zato svinjamo.
Živimo v času, ko opis delovnih nalog lahko pomeni karkoli. Čistilke vejo, da si zaradi tega smejo svet razlagati po svoje, in to tudi počnejo. Madežev ne odstranjujejo, jih le skrajno površno spreminjajo v drugačno obliko od prvotne.
Večjega napora od njih nihče niti ne pričakuje. Potem ko razporedijo različne kupe nečednosti enakomerno po vsej tovarni, se mirno usedejo in uživajo tostransko poplačilo za svoje nadnaravne zasluge. Privlečejo se iz stranišč, slečejo svojo komunalno potapljaško opremo in skušajo ugajati možakarjem s proizvodnih linij.
Oboji nato pijejo in kmalu ne ločijo nobenega vonja več.
Vse, kar potrebujejo za srečo, so neobčutljivi nosovi.
Čez dvajset let bodo čistilke iz propadlih socialističnih industrijskih gigantov s svojimi preklanimi hrbtenicami za drobiž crkavale v novodobnih trgovskih centrih. Petkrat dnevno bodo pomivale ena in ista tla, po desetletjih aktivne delovne dobe še vedno čakale pokojnino in poskušale razumeti, kje so medtem izgubile vim in cet.
Iz garderobnih omaric grdo zaudarja po svinjskih nogavicah.
Ljudje smo kulturna bitja, razvijamo in raztegujemo svoje kulturne navade. Konkurenčne kulture, na primer kulture streptokokov, bakterij in ostalih ljudožercev, pa skušajo potovati skupaj z nami.
Socialistični proletariat vzdržuje svojo kulturo nege stopal skupaj s kulturo glivic in podobnih malih jebic, nevidnih, a očitnih.
V delavskih omaricah hranimo par delavskih čevljev in v njih že mnogokrat prežvečen par nogavic. Pred začetkom dela sezujemo svoje civilne čevlje in nogavice. Sveže nogavice skrbno spravimo v čevlje. Nato obujemo vsak dan vedno isti rabljeni par delovnih nogavic v delovne čevlje.
Nekakšno folklorno varčevanje ali kaj.
Razpolovna doba relativno kvalitetne bombažne nogavice je v danih pogojih nekaj mesecev.
V tem času materija postane očitna. Nogavice po končanem delovniku vsak dan znova okamnijo. To je nenavadno. Človeško perilo naj bi bilo mehko.
Drugače je s spodnjicami. Te iz dneva v dan ne menjajo agregatnega stanja, pač pa le barvo. Tudi to je nenavadno. Človeško perilo naj bi bilo belo.
Zato iz garderobnih omaric res smrdi po svinjskih nogavicah in ostalih higienskih napravah.
Stopala imamo razžrta, riti pa lišajaste. Še vedno smo v 20. stoletju, počasi poskušamo razumeti, kaj so nam že davno tega želeli sporočiti Rimljani in Inki s svojimi vodovodno-tehnološkimi iznajdbami.
Kultura ljudi in kultura mikroorganizmov se tako prekrijeta v svojevrstno simbiozo, podobno rakom in ožigalkarjem v morju. Rakci se premikajo, ožigalkarji na njihovih lupinah tudi, oboji se veselijo sveta, ki jih obdaja in ga je mogoče pojesti.
Mi potujemo, glivice in jebice z nami, oboji ga žremo. Kultura je tako obsojena na nadaljnji razvoj in oblikovanje zanesljivega karakterja.
Nad umivalniki sramežljivo visi, nekako ne izgine, odmev vonja po revlonu. Kar vztraja, ta vonj, v hudi konkurenci še odurnejših molekul.
Revlon je vse, kar premoremo za to, da poudarjamo svojo moškost. Po britju si vtremo ta socialistični kolonjski čudež v obraz, v vrat, nekateri patološki nečimrneži pod pazduhe. Brijemo se v tovarni, seveda: topla voda zastonj, ura dela manj, sindikat sponzorira brivsko peno, komur obraz po britju ni všeč, lahko razbije ogledalo (tokrat nič zlega čistilkam, le dodatno delo zanikrnim vzdrževalcem).
Večina iz britja naredi obred. Kultura in rituali nas vendarle delajo imenitne.
Dedci v svojih zasvinjanih delovnih omaricah nekje med gnijočimi nogavicami in ostalo grmado igrač najdejo britvice, suvenir iz Jugoslovanske ljudske armade, z navpičnim navojem in enim rezilom. Pena, čopič. Udobno se razkoračijo pred ogledalom tako, da jim genitalije prosto mahedrajo v hlačah in ne motijo preciznega postopka. Vsi do popka goli naslonijo na umivalnike obilne trebuhe, te izdajalske pričevalce udobnega življenja in političnega oportunizma. Brundajo si ganljive pesmice in razkazujejo svoje kosmate mesne polovice od spredaj in zadaj. V volno dlak na prsih in vratu je zavozlano zlato, veriga krščanskih okovov s pripetimi križci različnih oblik, ki dokazujejo sposobnost različne interpretacije evangelija. Manj kosmati, manj možati besno razkazujejo tetovaže, suvenirje iz Jugoslovanske ljudske armade, z natančno vgraviranimi datumi, kdaj in kje so v ostalih federalnih republikah ljubili svoje brate. Na tetovažah se sicer pogosto pojavlja klasični motiv gole ženske, vendar v kontekstu ostalih kavbojskih motivov – poleg ženskih prsi – tetovaže kot celote delujejo manj heteroseksualno in bolj kot iniciacija v prostozidarske toplovodarske bratovščine. Britje in gruljenje trajata dolgo, dovolj dolgo, da je skoraj konec delovnika. Svečani zaključek domoljubnih in ljubezenskih napevov je sklenjen z revlonom.
EN znak ali predmet ali oblika, ki označuje natanko EN pojav, daje vedeti, da je država, v kateri živimo, totalitarna: tega termina seveda ne razumemo, ker nam ga psihologi še niso pojasnili. Psihologi so inteligentni in pragmatični ljudje. Vedo, da je bolje ljudi pomirjati kot vznemirjati.
Imamo ENO kolonjsko vodo, EN način uporabe nogavic, ENO barvo delovnih oblek, ENO frizuro, EN in edini ovitek čokolade v trgovini, EN model avtomobila, EN način onegavljenja, ENO drogo, ENO srečo, ENO nogometno reprezentanco, EN centralni način vodenja in upravljanja celote.
Srečni smo, ker nismo obremenjeni z izbiro in ker je tega, česar nam ni treba izbirati, dovolj za vse. Namesto izbire nam ostaja čas.
Revlon je dobra izbira ravno zato, ker ga ne izbiramo. EN moški, EN vonj, ENO zadovoljstvo. Moški z revlonom je srečen moški. Sicer pa smo revlon ukradli nekje na Zahodu. Tudi ženskam je všeč. Zadošča njihovi pestri domišljiji med tretjim in petim kozarčkom vermuta.
Nihče se ne razburja, ker je država totalitarna. Nihče ne razmišlja preveč o tem, da je država totalitarna. Totalitarna država zahteva od svojih državljanov totalno sproščenost in to ji, državi, prekleto dobro uspeva. Tuje zahodne delegacije, ki nas obiskujejo, opazujejo našo ležernost, izračunavajo koeficiente, se držijo za glave in nas zmedene zapuščajo. Ker imajo nekaj smisla za politično predvidljivost, so imperialistični arheologi globoko pretreseni in prestrašeni. Vidijo na lastne oči, kako iz ničesar nastaja vse. To je zanje zajeban podatek, človeštvo je bilo namreč vedno prepričano, da se vse vrača v nič. S poležavanjem po klopeh jim tako demonstriramo večjo silo od ruskih jedrskih konic. Zgrožene delegacije bežijo nazaj na Zahod rešit, kar se rešiti da. Vonj po revlonu se jim zažre v fine obleke in jih doma preganja v sanjah.
Čez dvajset let ne bo nihče več uporabljal znamenite rjave stekleničke.
Revlon bo šel k vragu. Kot da je kaj kriv. Propadel bo skupaj s političnim sistemom podobno kot rimski imperij: skorajda brez zares utemeljenega razloga, zgolj zaradi prenažrtosti, začasno amputirane domišljije in obupnega dolgčasa.
(SAUL BELLOW: »Dolgočasje ima veliko več opraviti z moderno politično revolucijo kot pravica.«)
Pojavilo se bo nešteto novih stekleničk, ki bodo množile naše nezadovoljstvo. Zahodne delegacije si bodo končno oddahnile in se potopile v globok sen pravičnikov.
Ostalo bo le še zakasnelo razburjenje nad totalitarizmom. Namesto ene bomo imeli sto steklenic kolonjskih napitkov. Zato ne bo povsem jasno, ali se ljudje razburjajo zaradi pomanjkanja ali zaradi prebitka.
Vsi pa bodo pozabili na nogavice, ki bodo začuda smrdele enako kot prej. Morda bodo zato ljudje otožni bolj, kot bi bilo to pričakovano. Večja izbira vonjev naj bi nevtralizirala večjo količino smradu, a se to ne bo zgodilo.
Psihologi se bodo potopili v težave in iskali rešitev.
Psihologi na dnu vedno nekaj najdejo. Vsaj ugorja ali škarpeno.
Med garderobnimi omaricami in umivalniki je dolga miza, sestavljena iz dveh manjših. Vanju sta izrezani veliki odprtini, kamor zagozdimo prazne konzerve industrijskih surovin: pepelnik z onkološkim volumnom. Preleni smo, da bi ga redno praznili, zato ogorke raje prelivamo z vodo. Ker smo pogosto zdelani od pijače, imamo odrešujočo, kemično nevtralno vodo vedno pri roki in nam ni treba vsakič znova vstajati in se mučiti in truditi in iskati potešitev in odrešitev in nasploh smo dovolj prebrisani, da skoraj obvladujemo življenje. Redoljubni, kot očitno smo, frcamo ogorke v pepelnik in jih pobrizgamo z vodo. Po tednu dni kajenja brozga v piksni tehta tri kilograme, kar nedvomno opazi čistilka. Tudi čistilka kadi. Prijazno ji puščamo na razpolago ves čas, ki ga potrebuje, da s svojim profesionalnim pogledom oceni položaj, dvigne rit in ponovno-ponovno-ponovno naredi to, kar bi moralo početi celotno človeštvo, da bi bil končno mir na svetu.
(So takšni, ki menijo, da je to čiščenje pred lastnim pragom, in so drugi, ki o tem načelno nočejo imeti mnenja. Slednji skupaj s psihologi obvladujejo svet.)
Tako skrbimo za higieno. Ogorke, ki zgrešijo pepelnik, je čistilka dolžna pospraviti v skladu z opisom svojih del in nalog. Kar je na tleh, je poden. Tu ji niti teorija samoupravljanja več ne pomaga.
Okrog mize se majejo gasilske klopi in nekaj obupanih stolov, ki razpadajo pod težo zavaljenih hemoroidnih delavskih riti. Stoli so enaki, kot smo jih uporabljali že v osnovnošolskih učilnicah (EN namen, EN stol, ENA rit brez dela). Tako imamo občutek, da sploh ne odraščamo, kar je v največji meri tudi res. Politični sistem, v katerem živimo, je državljanu prijazno postavljen na glavo: največ represije požremo v otroštvu, potem pa vedno manj. Zato ga prisrčno imenujemo socializem s človeškim obrazom. Pamže mlatimo po doktrinarnih predpisih katoliških škofov preteklih stoletij, ko pa odrastejo, jih pustimo pri miru. Družba jim dovoli razigran razvoj osebnosti. Odrasli si lahko sami uničujejo življenje, za otroke pa je vendarle treba poskrbeti.
Šolski stoli nas zamrznejo v večni infantilni sedanjosti. Med bebavo mularijo in odraslimi bebci ni bistvenih razlik. Oboji s kanglicami in lopatkami oblikujejo svoje peščene sanje. Jasno, da je oblast zadovoljna s takšnimi državljani.
Odpadniki, ki želijo pobegniti iz peskovnika, so redki, zelo redki. Tiste, ki se nočejo igrati, oblastniki pošljejo na morje, kjer pa ni peščenih plaž, temveč le ostro kamenje. Tam nergači drobijo apnenec in sanjajo nočne more razsvetljenskih veleumov. Razgled na arhipelag jadranskih otokov in gulag med njimi pač ni sindikalna ugodnost.
Sploh pa jih skorajda ni, odpadnikov.
odlomek iz romana iz romana Šala (Litera, 2020)
