Pesem v prevodu Aleša Štegra bo izšla v izboru Göritzove poezije Nebo pod vodo (Litera, 2020). Pesem v izvirniku še ni bila objavljena, najti jo bo v prihajajoči pesnikovi zbirki Spools.
Pol
Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
Robert Frost
To je napovedan dan,
sneg.
To je napovedan dan,
sneg.
To je ta dan,
sneg,
sneg,
sneg.
Padavine. Vprašanje, od- in protigovor je Antarktika. Je sapa,
zadržana. Počasna. Je stanje razpada.
(Šklepet: zobje in dlani.)
Na mestu, kamor pred tabo še ni prišel noben človek (glasba),
sprva ozeblina, kasneje (trajna) smrt.
Led.
Geometrija pokrajine (skorajda abstraktna).
Veter in zapihi.
Najhuje za vse
je pozaba.
(Formula snega, formula ledu.)
Ko bi našla moje rokopise …
Preden bom mrtev,
ko bi uspela reči …
Tvoja noga je moja noga,
skupaj sva zmrznila.
Bolečina je gluhost.
Gluhost je kamen.
In kamen je meso, ki je nehalo razpadati.
Neotipljivo
zanj,
ki ga nosi.
To je napovedan dan,
sneg.
To je
kost.
… so mi izdali svoja imena
Skozi potemnjena stekla očal
jih vidim – vsenaokrog mene so
motorne sani,
šotorske palice.
Oates, ki ne mara samote, pripoveduje Birdieju: Poniji ne bodo zmogli.
Britanci poslušajo glasbo,
pomaga proti mrazu v nogah, stopalih, prstih.
Britanci
ne poznajo krzna.
Jaz sem kost,
ki govori.
Jaz sem kost, ki
govori
o kosteh,
ki spušča črnilo.
S preostankom karbida ga še lahko odmrznem,
črnilo pravi: to je ta ura,
to je ta sneg.
Kjer sneg,
kjer.
Kasneje (vsak ustreli svojega ponija!)
vsak človek
prispe
na svojo belo mejo.
Sneg pa je lep.
Britanci vodijo dnevnik.
Odpravili so se na pot,
a ne kot puške,
kot
velike vizije.
Scott zre v oči vsakemu poniju
v trenutku smrti.
Vsi mi želimo priznanj in ljubezni
(moška slabost).
Občutek samote
vse močnejši je.
Bitka za Južni pol
se nadaljuje.
Strah pred porazom.
Pisma materam.
Kot prvi prispejo na pol Norvežani.
Zastava.
Amundsen pusti Scottu pismo za kralja.
Norvežani se vrnejo domov.
Scott najde pismo.
Pot nazaj
je pot v smrt
Evans kot prvi.
V prehodnem taboru je gorivo izhlapelo.
Še zmeraj zunaj nabirajo vzorce kamnin.Britanec mora biti Britanec.
Wilson jim razdeli morfij.
Oates gre ven.
Pisati več ni mogoče. Prsti
pokajo v mrazu.
Smrt zaradi podhladitve.
Tako bo končala Zemlja.
Trije Britanci v spalnih vrečah.
Scott še prebira na glas: dnevnik.
Med njimi je bil le hrbet iz stisnjenega ledu …
Odrinili smo ob prvih sončnih žarkih,
veter se je skorajda polegel.
Na slabem ledu je bilo konec za Daya.
(…)
To je ta dan,
ta sneg.
(Odličen ponijev ragu!)
(…)
Prehladno je, da bi veliko pisal.
Komu pripada Južni pol?
Smrt zaradi podhladitve.
Led, je razmišljal Scott, Večni
led.
Umrli bomo kot džentelmeni …
Navkljub prepovedi imaš prste v absolutu,
v svetlobi,
(vse je bilo
en sam kristal)
kjer postaja manjše in manjše,
postaja poletje,
kristalna puščava,
tukaj,
na Antarktiki,
biti
nenehno
(dejstvo in izmišljija)
ne
zmeraj je
dan
sneg
sled
smrt
led
zapis
morje
še vesoljni potop ne traja večno
še verzi ne vzdržijo dolgo
na tem ledu ki utegne biti
naša smrt prenašam smrt a
ne življenja ne pozabe ne tega
da je ljubezen prazna beseda
ki se milje daleč razteza
mrzli prsti moje notranjosti rijejo
tukaj na dnu sveta v geometrijskih
barvah prej prenesem svoje izginotje
v knjigo v zapis v pesem proč
od vseh mitologij proč od vseh mask
moj jaz ni važen moj jaz ni važen kot ti
ko si tu ko me slišiš tedaj se beseda
konča in se prične občutek ki noče postati
gluh prisluškujem vetru in dihanju
dokler dihamo mislimo da je v glavi
živa sila v srcu živa sila ki neti kot kri
da še enkrat dvignem glavo v smer juga
spominjam se vonja oranž
spominjam se snega
le mrtvi natančno vedo
da nas ni nikoli bilo
