»Po dolgem času smo odkrili deželo, pripravljeno, da nemudoma sprejme civiliziranega človeka …«
Thomas Livingstone Mitchell, Three Expeditions into the Interior of Eastern Australia
1
Ko sem pred dvajsetimi leti prispel v pustinje, sem imel oči na pecljih. V pokrajini sem iskal karkoli, za kar bi se zdelo, da morda nakazuje, da se za vidnim skriva neki zapleten pomen.
Moje potovanje v pustinje je bilo mnogo manj zahtevno, kot sem ga kasneje opisoval. Niti tega ne morem zatrdno reči, da se natanko spomnim ure, v kateri sem zapustil Avstralijo. Se pa, po drugi strani, jasno spominjam zaporedja dni, v katerih se mi je vse bolj in bolj začenjalo dozdevati, da je ravna pokrajina okoli mene kraj, ki ga ne more interpretirati nihče, razen mene.
Pustinje, ki sem jih v tistih dneh prečkal, niso bile vse po vrsti enake. Včasih sem se zagledal čez veliko, plitvo dolino, posuto z drevjem, lenobnim govedom ter, morda, ubornim potočkom v njenem osrčju. Drugič se je na obrobju zaplate povsem neobetavnega podeželja cesta povzpela proti nečemu, kar je bilo brez dvoma videti kot grič, nato pa sem za njim zagledal le še eno pustinjo, ravno, golo in zastrašujočo.
V velikem mestu, kamor sem prispel nekega popoldneva, sem opazil način govora in slog oblačenja, ki sta me prepričala, da sem prišel dovolj daleč. Ljudje tamkaj niso bili čisto takšni značilni pustinjčani, na kakršne sem si želel naleteti v oddaljenih predelih notranjščine, a mi je ustrezalo, da sem vedel, da je pred menoj še več pustinj, kot sem jih že prečkal.
Pozno tistega večera sem stal ob oknu v tretjem nadstropju največjega hotela v mestu. Mimo običajnega vzorca uličnih svetilk sem se zagledal proti temni pokrajini v daljavi. S severa je v toplih sunkih pihal rahel vetrič. Nagnil sem se v veter, ki se je vzdigoval iznad okoliških kilometrov savan. Obraz sem spačil v izraz, ki je odražal nabor močnih čustev, in zašepetal besede, ki bi jih v trenutku, ko spozna, da je odkril točko lastne pripadnosti, morda uporabil filmski lik. Nato sem se vrnil v sobo in sedel k mizi, ki so jo namestili posebej zame.
Kovčke sem razpakiral nekaj ur kasneje. Zdaj je bila moja miza obložena z visokim kupom map, polnih papirja za zapiske, škatlami s kartončki in naborom knjig, ki so jim med stranmi tičale oštevilčene kartice. Na vrhu kupa je bil srednje velik notesnik z oznako:
NOTRANJŠČINA
(FILMSKI SCENARIJ)
KLJUČ KATALOGA
ZAPISKOV IZ OZADJA
IN INSPIRACIJSKI MATERIAL
Na plan sem potegnil debelo mapo, naslovljeno Občasne misli – še ne uvrščene v katalog, in vanjo zapisal:
Niti ena duša v tem okrožju ne ve, kdo sem ali kaj nameravam tu početi. Čudno je pomisliti, da ni izmed vseh teh pustinjčanov, ki zdaj mirno spijo (v razraščajočih se z lesom opaženih hišah z rdečimi železnimi strehami in čudovitimi sušnimi vrtovi, v katerih prevladujejo lažni poprovci in kurrajongi in gredice tamariše), nihče uzrl vizure pustinj, ki jo bom kmalu razkril.
Naslednji dan sem preživel v labirintih salonskih točilnic in na ležalnikih v pritličju hotela. Vse jutro sem sam sedel v globokem usnjenem naslanjaču in strmel v pasove nevzdržne sončne svetlobe, ki je presevala skozi žaluzije oken, ki so gledala na glavno ulico. Bil je brezoblačen dan zgodaj poleti in žgoče jutranje sonce je prodrlo celo v kavernozno verando hotela.
Občasno sem rahlo nagnil obraz, da bi ujel piš hladnejšega zraka iz ventilatorja nad seboj, opazoval roso, ki se je nabirala na kozarcu, in naklonjeno razmišljal o vremenskih ekstremih, ki so pestili pustinje. Sonce, ki mu na poti niso bili niti hribi niti gore, je poleti vse od zore pa do mraka prežemalo celotno pokrajino, pozimi pa so deževje in vetrovi, ki so pometali velike odprte prostore, komajda kaj uplahnili zaradi tistih nekaj redkih nasadov gozda, ki naj bi ljudem ali živalim dajali zavetje. Vedel sem, da obstajajo velike pustinje sveta, ki mesece dolgo ležijo pod snegom, toda bil sem vesel, da moj okraj ni bil ena izmed njih. Mnogo raje sem vse leto opazoval resnično konfiguracijo zemlje same namesto lažnih gričev in dolin nekega drugega elementa. Tako ali tako se mi je zdel sneg (ki ga nisem nikoli videl) preveč značilen del evropske in ameriške kulture, da bi bil primeren za moje lastno območje.
Popoldan sem se pridružil eni izmed skupin pustinjčanov, ki so prišli z glavne ulice in se posedli na svoja običajna mesta vzdolž neskončnih točilnih pultov. Izbral sem skupino, za katero se je zdelo, da zajema intelektualce in skrbnike zgodovinskega in ljudskega izročila tega območja. Po njihovih oblačilih in drži sem presodil, da niso ovčerejci ali govedorejci, četudi so večino svojega časa morda res preživljali na prostem. Redki med njimi so svoja življenja morda začeli kot mlajši sinovi velikih posestniških družin. (Vsakdo v pustinjah je blaginjo dolgoval zemlji. Vsako mesto, veliko ali malo, je podpiralo brezdanje bogastvo latifundije, ki ga je obdajala.) Vsi so nosili oblačila kultiviranega, brezdelnega razreda pustinjčanov – puste, rigidno zalikane sive hlače in brezmadežno srajco z ujemajočimi sponkami za kravato in trakovi na rokavih.
Močno sem si želel, da bi me ti moški sprejeli, in bil sem pripravljen na vsakršno preizkušnjo, ki bi mi jo lahko zastavili. Kljub temu nikakor nisem pričakoval, da me bodo povprašali po čemerkoli, kar sem prebral v kateri izmed svojih številnih knjig o pustinjah. Citiranje iz leposlovnega dela bi bilo v nasprotju z družabnim duhom, pa čeprav bi vsi zbrani prebrali vse izmed knjig, ki bi jih lahko omenil. Morda so pustinjčani, ki so še vedno čutili, da jih Avstralija obdaja z vseh strani, lastno branje raje razumeli kot zasebno vajo, ki jih je v javnih poslih sicer podpirala, a jih ni mogla opravičiti obveze do gojenja dogovorjene tradicije.
In vendar – kaj je bila ta tradicija? Ko sem pustinjčane poslušal, sem imel osupljajoč občutek, da niso želeli nobenega skupnega prepričanja, na katero bi se lahko oprli; da je vsakemu izmed njih postalo nelagodno, če se je zdelo, da nekdo drug razume nekaj, kar je on sam trdil o celotnih pustinjah. Bilo je, kot da bi vsak pustinjčan namerno vzbujal vtis edinega naseljenca območja, ki ga lahko pojasni le on sam. In celo kadar je kateri izmed teh ljudi govoril specifično o svoji pustinji, je, tako se je vsaj zdelo, besede izbiral tako, kot da niti najpreprostejše od njih ne izhajajo iz nikakršne skupne zaloge, temveč zajemajo svoje pomene iz govorčeve posebne rabe.
Tistega prvega popoldneva sem spoznal, da ni tisto, kar se je včasih opisovalo kot aroganca pustinjčanov, nič drugega kot zadržanost pred prepoznavanjem kakršnekoli skupne točke med seboj in drugimi. To je bilo ravno nasprotno (kot so pustinjčani samo dobro vedeli) od pogoste potrebe današnjih Avstralcev, da bi poudarjali karkoli, za kar se je zdelo, da si delijo z drugimi kulturami. Ne le, da je pustinjčan pripravljen trditi, da o načinih življenja v drugih predelih ne ve ničesar – pripravljen je celo vzbujati vtis, da ima o njih napačne informacije. Za zunanje opazovalce je morda najbolj nadležno, da bi raje vzbujal vtis, da je brez vsakršne specifične kulture, kot da bi dopustil, da bi njegovo deželo in njegove načine delovanja imeli za del neke večje skupnosti nalezljivih okusov ali mode.
*
Še naprej sem ostajal v hotelu, a sem skorajda vsak dan pil z novo skupino. Kljub vsemu pisanju zapiskov in orisovanju načrtov in osnutkov sem bil še vedno daleč od tega, da bi bil prepričan o tem, kaj naj moj film pokaže. Pričakoval sem, da bom nenadne moči smisla deležen po srečanju kakšnega pustinjčana, čigar popolna gotovost bi lahko izšla le iz tega, da je prav tistega dne končal zadnje strani zapiskov za roman ali film, ki bi bil tekmec mojemu.
Tedaj sem pred pustinjčani, ki sem jih srečeval, že začenjal govoriti odkrito. Nekateri so želeli slišati mojo zgodbo, preden so mi razkrili svoje lastne. Na to sem bil pripravljen. Če bi le vedeli, da bi, če bi bilo potrebno, preživel mesece tihega študija v knjižnicah in umetnostnih galerijah njihovega mesta, da bi jim le dokazal, da nisem zgolj turist ali izletnik. Toda po nekaj dneh v hotelu sem si izoblikoval zgodbo, ki mi je dobro služila.
Pustinjčanom sem povedal, da sem na potovanju, kar je bilo dovolj blizu resnice. Nisem jim razkril poti, ki me je privedla do njihovega mesta, ali smeri, v katero se bom morda napotil, ko ga bom zapustil. Resnico so spoznali kasneje, ko se je Notranjost pojavila v filmskem formatu. V vmesnem času sem jim pustil, da verjamejo, da sem svoje potovanje začel v oddaljenem kotičku pustinj. In natanko tako, kot sem upal, ni nihče podvomil o meni ali celo trdil, da pozna okrožje, ki sem ga navedel. Pustinje so bile tako obširne, da ni bil noben pustinjčan nikoli presenečen, če je izvedel, da obsegajo neko regijo, ki je ni še nikoli videl. Poleg tega so bili številni kraji globoko v notranjosti predmet prepirov – so še del pustinj ali ne?
Povedal sem jim zgodbo, v kateri skorajda ni bilo dogodkov ali dosežkov. Tujcem bi pomenila le malo, toda pustinjčani so razumeli. Bila je zgodba takšne sorte, ki bi bila blizu njihovim lastnim romanopiscem in dramatikom in pesnikom. Na bralstvo in publiko v pustinjah so izbruhi čustev, nasilni spori ali nenadne nesreče le redko napravile vtis. Predvidevali so, da je umetnike, ki so predstavljali takšne reči, zavedel hrup množic ali obilica oblik in površin približanih pokrajin sveta onkraj pustinj. Junaki pustinjčanov – tako v življenju kot tudi umetnosti – so bili ljudje, kakršen je bil mož, ki se je trideset let vsako popoldne odpravil domov, v povsem običajno hišo z urejeno trato in brezobličnim grmičevjem, posedal pozno v noč in razmišljal o poti potovanja, ki ji je morda sledil zadnjih trideset let, da je naposled prispel natanko tja, kjer je sedel; ali pa moški, ki se ni nikoli podal niti na eno samo cesto, ki bi vodila stran od njegove samotne kmetije, ker se je bal, da je ne bi prepoznal, če bi jo zagledal z oddaljenih razglednih točk, ki so jih uporabljali drugi.
Obstajali so zgodovinarji, ki so nakazali, da je bil sam pojav pustinj odgovoren za kulturne razlike med pustinjčani in Avstralci v splošnem. Raziskovanje pustinj je bilo v njihovi zgodovini velik dogodek. Kar se je sprva zdelo povsem ravno in brezoblično, je naposled razkrilo številne subtilne variacije v pokrajinah in obilje skrivnostnih divjih živali. Pustinjčani, ki so skušali ceniti in opisati svoja odkritja, so postali neobičajno opazujoči, razločujoči in dojemljivi za postopno razkrivanje pomena. Kasnejše generacije so se na življenje in umetnost odzivale tako, kot so se njihovi predniki soočili z miljami travnatih pokrajin, ki so izginjale v meglici. Svet sam so zaznavale kot le še eno v neskončni seriji pustinj.
Odlomek iz romana Pustinje (prevod: Anja Radaljac). Litera, 2021.
