Razmišljam, kakšna fizika mora stati za temi dolgimi zobotrebci, krhkimi kakor niti karameliziranega sladkorja, kot jih včasih pozimi z žlico vlečem iz kropa in z njimi rišem po beli plitvini krožnika. Samo empirist bi bil zmožen takšne primerjave, morda sem v resnici empiristka. Koliko dni konec koncev že vztraja tam zgoraj pri škatli z rokopisi, nevarno viseč nad skladovnico knjig? Morda ve, da bi ga najbrž zmečkala, če bi zlezel malo nižje, moje noge so prej šunke kot niti karameliziranega sladkorja in vendar so mi, kot se včasih rada spomnim in se posmejim ob spominu, enkrat skoraj zmečkale lobanjo. Morda, bi rekli tisti malo bolj zlobni, je to tisto, kar se zadnje čase pozna, ampak če zares dobro pomislim, ne verjamem več zares pravljicam o nürnberškem lijaku, petinsedemdeset procentov možganske kapacitete je itak voda, pri otrocih nekoliko več, pri takih, ki jih morajo zaradi dehidracije voziti na urgenco, morda malo manj, ampak nekako si težko predstavljam, kako bi to izgledalo, najbrž bi teklo čez in potem bi bil jezik kar naenkrat pametnejši od možganov, to bi bil pa najbrž kar hec.
No, ampak šalo na stran, s takšnim napletanjem se bo še zbal konkurence, konec koncev že tri dni lenari tam v kotu, morda ne ve, da gre poletje h koncu, morda je izgubil rdečo nit in pozabil, da mineva že tretji dan, odkar se je ustoličil tam, nad skladovnico, morda mu je všeč Ovidij, hecno bi bilo, če bi se te njegove niti karameliziranega sladkorja kar naenkrat spremenile v kurje kremplje, potem bi mogoče razgrebel skladovnico in bi ga morala nagnati, tega pa nočem. Ravno včeraj sem s kipca ob oknu obrisala zadnji kos dreka, ki je ostal za detlom, ki sem ga tri leta nazaj gostila v sobi, bil je lep in mlad, s krempeljci se je oprijemal mojega mezinca nato pa zletel direktno pod blazino na postelji, najbrž ni bila dovolj mehka zanj, saj je že marsikdo privzdignil obrvi, potem sem mu začela prigovarjati, vem, da to pomaga, včasih je dovolj že, če zapojem kakšno kitico uspavanke, gledal me je, nato pa vzletel na omaro, s kremplji se je držal škatle na vrhu in gledal dol, nato pa le zbral pogum in poletel proti oknu, prvič se je zaletel in se potem drugič od strahu podelal na steni, šele v tretje mu je uspelo, še vedno na tihem sumim, da se boji višine, kdo bi vedel, ampak to konec koncev ni važno, še vedno včasih prileti v krošnjo slive in me gleda, takrat ga gledam nazaj in prešine me, da je lepo in zdaj razmišljam še, da ni treba, da mi še kurji kremplji tacajo po steni, poznam ljudi, ki bi se zgražali. Sicer pa to ni nič takega, včasih so kure prosto tacale po hišah, mislim, da so bili takrat bolj svobodni, ko se je kakšen kozlič s parklji vzpenjal na posteljo in se mastil s koruznim ličjem, pravijo, da kozli pojedo vse, kar najdejo, morda ne ravno kot bobri, ampak jablane in hruške se kar naenkrat znajdejo brez kože, kozel se ne vpraša, ali jih bo pozimi zeblo, konec koncev se on lahko vzpenja na posteljo in se masti s koruznim ličjem, kdo bi vedel, ali so tudi jablane in hruške zmožne stegovati veje v hišo. Če bi bila jaz jablana, bi takšnega kozla pograbila za roge in ga dodobra stresla s senco vred. Da bi ga za vse večne čase minilo hrustati kožo.
Ko zdaj razmišljam, najbrž vseeno mineva že četrti dan, v človeški podobi vseeno nimam srca, da bi pograbila te tanke karamelizirane nitke in jih stresla s senco vred, včasih se mi zdi, da imajo ljudje nasploh raje besede kot dejanja, sicer pa to niti ni tako zelo čudno, saj se vendar vse začne z besedo. In ne morem mu res zameriti, da je tam, konec koncev je edini dovolj potrpežljiv, da mi dela družbo, ni se ganil z mesta, mogoče je kot jaz in raje plete niti v glavi. Morda je to razlog, da visi z glavo navzdol, tudi jaz včasih grem in se uležem tako, da mi vsa kri steče v glavo in mi trave plešejo okrog oči. Tako si človek napolni baterije in vidi, koliko je v resnici neba na sliki, če gledaš stoje, ga je dosti manj, od spodaj navzgor se šele razkrije gromozanska obla dveh tretjin in morda je to tisto, kar me potem spravlja v dobro voljo, čeprav ni malo ljudi, ki bi si mislilo (rekli seveda ne bi), da je morda le nekaj na tisti skladovnici knjig, ki je takrat zgrmela s police in mi pobožala čelo. Seveda se takšnim ljudem samo smejim, oni ne poznajo drobnih detajlov nitk kristaliziranega sladkorja, drobnih skrivnosti mikrokozmosa, ki odpirajo vrata v makrokozmos. Morda pa sem samo prevzetna, bi rekel kdo in vame usmeril svoj koščeni prst, ne da bi se vprašal, koliko mišičnih končičev se je moralo zganiti za tak preprost gib in koliko mišičnih končičev se mora zganiti, da se trup na takšnih tankih nogah iz karameliziranega sladkorja obdrži na steni. Dvakrat na teden se družim s sesalnikom, takrat vsi preverjajo, skrbno in dosledno, da je res videti, kot da gre za sila važno stvar, če sem posesala to nesnago in takrat vsakič resno prikimam, sem, seveda, kajpada, kdo bi vedel, o čem razmišljajo, česa se bojijo, čutim, da jim moram odvzeti skrb in strah, jim dati tisti ne bojte se, ki včasih zadeva tudi čisto telesne reči. Pozno v noč se moj novi znanec in jaz, morda bi mu lahko rekla prijatelj, prijatelja se konec koncev spozna v stiski, pogovarjava o vsem mogočem, razlagam mu o tisti vrsti mreže, ki ne lovi muh, ampak samo ljudi, včasih boli, ampak potem je bolje, morda bi se morala večkrat obrniti na glavo in priznati krhkost svojih rok in nog, karameliziranih šunk, ki jih po potrpežljivi volji ribiča ne stre niti skladovnica knjig niti poletno bliskanje severnega neba. In takrat čisto drugače gledam krhkost njegovih tanko kristaliziranih nog in si pravim, kdo bi vedel in razumel, nekaterih stvari ni mogoče razumeti.
Ime sem mu dala Elija, čeprav ne vem, koliko dni bo še z mano. Itak večkrat pomislim, da bi bilo treba večjo težo dati trenutku, tistemu, ko ležim v travi z glavo navzdol, tistemu, ko potem včasih zapiha veter in izza gozdnatih vrhov prinese vonj po dežju, pa tistemu, ko na umazanih tleh skednja tesno objemam ovco, mirim jo, oklepam se njene mastne volne in ji pojem uspavanko, gleda me s svojimi velikimi okroglimi očmi, ki so drugačne od kozjih, in vse bolj umirjeno diha in takrat mirno diham tudi jaz, čeprav me je zmočil dež, in si želim, da bi trenutek obstal. Ampak potem se samo nasmejim in pravim, bom že. Nekoč se bom že naučila.
Mogoče pa me jutri pride pogledat moj detel.
