Marko Sosič (1958 – 2021) je bil slovenski pisatelj in režiser. Pisal je prozo (romane in kratke zgodbe), radijske igre in scenarije ter dramske fragmente. Leta 2014 je pri založbi Litera izšel njegov roman Kratki roman o snegu in ljubezni, v katerem je Sosič raznorodne literarne elemente, ki jih najdemo v romanu, povezoval v nekakšne zrcalne dvojce, ki so si hkrati sorodni in obenem nasprotujoči. V tovrstno vzpostavljanje realnosti, temelječe na antagonističnih parih je avtor vpletel literarne like, odnose med njimi, pa tudi ključne simbole, zgodovinska in družbena dogajanja, zločine, ki se v romanu odvijejo ter celo nekatere pomembne evropske filme in literarna dela. Avtorju v spomin vam v branje ponujamo prvo poglavje romana.
JESEN
1. ALMA
Naglo hodim proti drevesu, ki raste na koncu gozdne poti, in razmišljam, kako jo od konca poletja pogosteje obiskujem, da bi za trenutek pozabila na sina, ki ne mara več govoriti mojega jezika. Vidim pot med drevesi, kako se vije v bližini mojega doma, vse do razgledišča, kjer na majhni jasi raste staro drevo. Zdaj ga vidim pred seboj, staro, visoko in orumenelo.
Pravijo, da bo letos zgodaj snežilo.
Naglo hodim naprej, čutim prsi, ki me ob vsakem koraku rahlo zabolijo. V mislih vidim računalnik svojega sina, ki ga je pustil prižganega, pomislim, da je na spletu iskal potopljena mesta, ko stopim pred dnevi v njegovo sobo, pogledam v ekran in berem: Mologa, mesto v Rusiji, leta 1936 sto trideset tisoč ljudi evakuiranih zato, da ga prekrijejo z Volgo in zgradijo hidrocentralo, s katero so leta 1941 pridobivali energijo za tovarne orožja. Skoraj tristo ljudi ni hotelo zapustiti svojega rojstnega mesta in je utonilo.
Diham vse hitreje, čutim mišice na stegnih, ki rahlo zaskelijo.
Pridem do drevesa na jasi.
Čez veko mi zdrsi kapljica potu in mi spolzi v oko, da mi za trenutek zamegli pogled. Z roko si obrišem potno čelo in zatisnem oči. Z drugo roko se naslonim na deblo starega drevesa, pod dlanjo začutim njegovo hrapavo lubje, ki se mi zazdi kakor zemljevid v reliefu, kakor pokrajina z gorami, rekami in gozdovi pa tudi kakor kamnita in suha planota s prepadom, ki pada globoko proti morju. Pomislim, kako v tem trenutku živita pod mojo dlanjo dva svetova. Ta, kamor sem se preselila pred devetnajstimi leti, kjer imam moža in sina, in tisti iz moje zgodnje mladosti, ki se vse pogosteje oglaša v meni in ki skupaj s fantom, s katerim sem hodila takrat, sili v zadnjih dneh v mojo zavest, brez zadržkov in sramu.
Asiago, mestece pod Dolomiti Brente, in Trst, mesto v zalivu.
Alma, zaslišim v daljavi glas, kakor bi bil glas mojega očeta, in še vedno zatiskam oči. Diham globoko in vse bolj počasi.
Oba svetova čutim zdaj pod dlanjo in znova vidim gozdno pot in sebe, ko tečem po njej, kako me takrat zapustijo skoraj vse misli, kako čutim mišice na nogah, napete in boleče, kako pozabim na svojega moža, na Franca in Rozalijo, starca, ki ju negujem na njunih domovih. Uboga moja, pomislim takrat in vidim, kako se njuni podobi ob vsakem mojem koraku razcefrata in poležeta ob robovih gozdne poti, kako se oprimeta grmovja in postajata v moji zavesti vse bolj nevidni, da ju potem za nekaj časa ni več v mojih mislih, da se iznenada počutim lažja in mirnejša. Kakor takrat, ko za trenutek utegnem odmisliti svojega sina, ki pri svojih skoraj osemnajstih letih noče več govoriti mojega jezika. Angelo. Kakor da me nepreklicno odganja od sebe, da v meni pušča vse več strahu in praznine, ki jo od konca poletja zapolnjuje fant iz moje mladosti. Vincenc Ivan. Kakor da je iz davnine in pozabe iznenada spolzel v moje misli, starejši sošolec iz višjih razredov liceja. Slišim ga zdaj, ko stojim ob drevesu z zatisnjenimi očmi, v svojih mislih ga slišim, ko mi tedaj v tržaški sodni palači, na procesu proti morilcem v tržaški Rižarni, reče, moraš vedeti, da je bila Rižarna med drugo svetovno vojno uničevalno taborišče. Tedaj pomislim, kako so nas tja poslali profesorji iz liceja, da po enaintridesetih letih od konca druge svetovne vojne vidimo in slišimo grozote tistega sveta. Ga vidiš pričevalca, ki se ne spomni sodelovanja z esesovci? še reče tedaj mladi Vincenc Ivan. In jaz se takrat povzpnem na prste in zagledam tilnik človeka z belimi lasmi, ki sedi pred sodniki. Vidim njegovo glavo, ki se zdi, kakor bi se počasi ozirala proti meni, vidim njegova ramena, ki se skrčijo, kakor bi ga celega posrkala vase, in vidim njegove oči, ki se mi zdi, da se premikajo proti meni. In Vincenc Ivan še reče tedaj, resnični klavci pa so na Bavarskem, imajo svoje oštarije in mesnice, ne morejo jih dobiti na proces, reče in se stisne k meni, kakor bi želel začutiti moje telo, pomislim takrat, petnajstletna, stisnjena med številne ljudi, ki sledijo procesu in kričijo, naj vendarle povrnejo dostojanstvo žrtvam, obdana z gostimi in nabitimi besedami odvetnikov, ki brezplačno zastopajo potomce pet tisoč žrtev, zažganih v pečeh in umrlih od pretepanja in muk.
Me čutiš, Alma, me čutiš? mi šepeta na uho, ko mi takrat z roko seže okrog pasu in se potem ustavi z roko na mojih stegnih in me poriva naprej med ljudi, in jaz skušam odvrniti iz svojih misli obraz starega moškega, ki sedi pred sodniki, ki ga iznenada prekrijejo gola trupla taboriščnikov, o katerih slišim govoriti v šoli, ki jih vidim včasih na televiziji, o katerih mi govorijo doma, da jih je bilo na milijone. Ne maram teh podob, ki zdaj prihajajo v mojo zavest, morda iz davnine, morda iz sedanjosti. Ne maram čutiti rok Vincenca Ivana na svojem telesu. Vznemirjajo me.
In vidim ga zdaj v svojih mislih, ko se naslanjam na staro drevo in zatiskam oči, Vincenca Ivana, kako me potem potegne za roko, kako se prerineva med ljudi, skozi njihova razgreta telesa, ven, stran od sodne palače, proti mestu. Vidim, kako tečeva po mestu ob visokih platanovih drevesih, kako tedaj Vincenc Ivan – 8 – reče glasneje, Odilo Globočnik, krvnik slovenskega rodu, temu ne morejo več soditi, ker si je sodil sam, reče in se smeji, in me na nekem zapuščenem dvorišču stanovanjske hiše potisne ob zid, zagrabi okrog pasu, poljubi. Rad te imam, reče in mi odpne modrc, hlače, mi poliže modrc, ki pokriva moje prsi, golo kožo ob bokih.
Vincenc Ivan prebiva zdaj pogosto v mojih mislih in včasih se sramujem njega, ki je iznenada stopil iz pozabe.
Edoardo. Tudi pred svojim možem, ki ga ljubim, se po tihem sramujem, čeprav v resnici ni nikogar, s katerim bi ga resnično varala.
Čutim, kako se v meni prebijajo na površje neznani in nenavadni občutki, tudi strah, kakor da stopa vame čas, ki ga ne utegnem poimenovati. Kakor da vse, kar mi je znano in domače, iznenada beži v daljne in hladne prostore vsakdana.
Morda je samo še Edoardova bližina tista, ki oddaja toplino, ko ga vidim, kako se uči besed mojega jezika: vrt, trava, klop, listje, hrast, govori včasih in se smeji zaradi lastne nerodnosti pri izgovarjanju tistih besed. In potem se smejiva oba, kakor da naju najina bližina osrečuje.
Odprem oči, zajamem sapo. Zdi se mi, kakor bi tudi gozd, ki je okrog mene, zadihal, počasi in globoko, kakor bi tiho zapel svojo pesem jeseni. Kakor bi petje prihajalo skozi debla, od sokov, ki se pretakajo v njih, in od deklet, ki jih danes zagledam v svojih mislih, tam med drevesi, daleč pred sabo, od koder se mi je poprej dozdevalo, da slišim očetov glas, ki me kliče po imenu.
In tam na horizontu planote zagledam sebe, kako nekdaj stojim med pevkami domačega pevskega zbora, v katerem bom zapela kot solistka. Čakam na pevovodkinjo, ki bo dvignila roki in mojemu glasu odprla pot.
V sebi pričnem mrmrati svetlo melodijo. Vem, da prihaja iz filma, ki sem ga zdavnaj videla, a katerega naslov prebiva v pozabi, vem, da prihaja glasba vame, kakor bi pripotovala iz davnih pokrajin, ki prebivajo med mojo pozabo in spominom. Samo pesem, svetla in mila.
In čakam na pevovodkinjo, ki bo dvignila svoji roki pred menoj in mojemu glasu odprla pot. Pred menoj dvorana in v njej ljudje, ki čakajo, da bom zapela. Občutek imam, da poznam vsakega izmed tistih ljudi. Tudi svojo družino vidim, mamo, očeta in brata, ki mu ni do tega, da bi me poslušal. Mama sedi spredaj, roki drži v svojem naročju in me gleda z nasmeškom na ustnicah. Oče in brat sedita zadaj, v zadnjih vrstah. Oče mi pomaha, vidim ga, kako dvigne roko in mi pomaha v pozdrav. Pomislim, da je že kaj popil in da je rahlo v rožicah, kakor pravi mama, pomislim, da je pijan, od vina in sreče. Ker oče je vedno srečen, ko je v rožicah, ko nekaj popije, in potem poje pesmi iz svoje mladosti in pleše. Pleše in poje, v kuhinji, ko pride domov, vidim ga, v svojem spominu ga vidim. Alma, Alma! me radostno pokliče, ko pride domov, Alma, pridi, da zapleševa. In da ga takrat ne bi razžalostila, pridem iz svoje sobe in zaplešem z njim, nasmejana, čeprav mi srce močno utripa od skrbi zanj, da se v plesu ne bi premočno zavrtel in padel ter z glavo udaril ob tla, kakor že kdaj. Vidim ga, kako se nekdaj pobira s tal in ima čelo krvavo in se še naprej smeji in pravi, Alma, pridi, pridi, ne smeva nehati plesati, govori takrat, ves krvav v obraz.
Odkar imam svojo družino v Asiagu, prihajam domov v Trst vse bolj poredkoma, toda ko pridem na obisk, me oče še zmeraj prime okrog pasu in zapleše z menoj, brez glasbe, kakor vedno, le on po tihem poje neko melodijo, poje in pleše, da včasih s komolci zadene ob predmet v kuhinji, da zgrmi na tla, da se razbije, in mama potem pometa tla in pravi, o, Stano moj, Stano moj, in se tudi ona smeji od sreče, da sem jih obiskala.
Moram nazaj, dokler je še svetlo, pomislim, a se ne premaknem. S svojo roko se še vedno dotikam starega drevesa, še vedno gledam proti obzorju, iznad katerega se dvigujejo gore, in iznenada vidim v svojih mislih morje, ki se dvigne čeznje in preplavi planoto, ki je pred menoj. In potem zagledam v svojih mislih barke in čolne, ki so prepolni ljudi, da komaj še plavajo na površju visokih valov, in kako se potem prevrnejo, in zagledam ljudi, izpite in žejne, ranjene v duši in telesu, kako padajo s čolnov in bark in se utapljajo v njih. Med njimi zagledam tudi Vincenca Ivana, kako plava proti površju, edini, ki se znova povzpne na čoln. In pomislim, kako bodo vsi ostali končali v tistem mestu, ki so ga leta 1941 Rusi potopili, da bi zgradili jez in elektrarno, da bi dobili energijo za izdelavo orožja. Mologa je bilo ime mestu, ki je zdaj pod vodo, pomislim. Na Angelovem računalniku je na spletu pisalo, da tristo ljudi ni hotelo zapustiti svojih hiš in je ostalo pod vodo. Pomislim, zakaj to zanima mojega sina, ki noče več govoriti mojega jezika. Pomislim, kako se bodo vsi ti ljudje, ki zdaj v mojih mislih padajo s čolnov in se utapljajo, znašli v tistem mestu, v Mologi, kjer bodo znova zaživeli pod vodo, saj so spodaj ceste, hiše, šole, trgovine, železniška postaja in cerkve. Domišljam si, kako jih vidim spodaj pod vodo, kako gredo k maši, kako se nekateri izmed njih zagledajo v freske po zidovih cerkva, ki so čudovite, a vse bolj blede in prozorne.
Odmaknem svojo dlan z debla visokega drevesa in naglo stopim po gozdni poti nazaj proti domu. Edoardo bo kmalu doma, pomislim in pohitim po vse bolj temni gozdni poti in zagledam Franca in Rozalijo, kako se pobirata s tal in se vračata v mojo zavest vsakdana, zagledam sina, ki sedi v svoji sobi. Vidim ga, kako sedi pred svojim računalnikom in kako tih je njegov bledi obraz. Angelo.
