Ringlšpil (osemnajstič)

9 (2/2)

I’ll take your brains to another dimension … (The Prodigy)

– Gremo v MKC! je ukazal Majk. Plačali smo in poslušno sledili, vsak s svojim filmom (glede na povedano), v glavi.

Notri pa gužva! Komaj si se uspel preriniti skozi vhod, toliko folka se je drenjalo v tisti rdeči svetlobi prostora ob šanku. Mlade bejbe, vse naštimane, da mogoče kaj skasirajo, študentarija, končno v elementu, ki ni obvezen za izobrazbo, je pa nujen za življenje, tona usnjenih jaken, od Upornika brez razloga do Vročice sobotne noči, megla dišav, hormonov, ponesrečenih odraščajočih misli, kilometri zlatih, srebrnih, kovinskih, umetnih in pletenih verižic, zapestnic, tone želeja, laka, šminke in make-upa. In pa litri alkohola, seveda. In še kaj ostale kemije, kot na primer nekaj miligramčkov dietilamida lizergične kisline, ki je plaval po žilah naše ekipe. Počasi je hudič pronical, pa so tudi učinki zlagoma stopali na plano. Svet je intenzivneje deloval, vse ustnice so bile bolj polne, vsi glasovi glasnejši, vonjave so bile izrazitejše, skoraj si jih videl, za zvohat molekule, ko so kot rajske deklice držeč se za svoje kemijske ročice plesale med našimi glavami.

– Gremo na plesišče! je Majk spet udaril s komando. Poveljniško je ubrisalo našega generala. Pa smo spet šli, se postavili v krog in pričeli z ritualom. 

– Suhi gre gor!!! se je Vesna drla. Ozrli smo se na podest desno od vhoda, kjer je bila navpična lojtra gor do mešalnih miz in res, Suhi, kot smo pravili priljubljenemu didžeju, je kot vešči pajek lezel v plac za rolanje. Repertoar smo že poznali. Najprej Sirota Jerica. Besedilo smo znali na pamet, pa se drli, da je skoraj preglasilo bokse. Suhi je na nek način skrbel, da smo pobliže spoznavali globoke in trpke korenine slovenstva, ker je duh pesmi na nek način izražal vso socialno čustveno naravnanost naše male nacije, usoda Jerice pa nastanek državice, skozi bolečino porojene, s svojimi tegobami pač, s potrganimi rokami, prebodenimi nogami, pa z razbito lobanjico in strjeno krvjo vred, dokler je le ni neka onkraj dimenzijska mamica, torej Evropa, rešila iz krempljev hudobne mačehe, se pravi Jugoslavije in jo nesla k totim svojim evropskim zvezdicam. Preroško, stari, jebote! Suhi je bil genij. No, potem smo le prešaltali – na Sympathy for the devil – da ne bi preveč zabredli – in v tem duhu dalje. Pot je bila dolga in zvijugana, in konec, kot pogosto, enak. Rave, hipnotična epopeja elektronskih mojstrov telesne in mentalne katarze. Če te lahko kaj pripelje do epileptičnih krčev, je to poganska elektronika. Zaprl sem oči, telo je prevzelo pobudo, gibi so ritmično poskakovali v času, tone barv so se razlile pod vekami. Bil sem kot kameleon, menjaval obliko, barvo, vonj, misli, kot majhna zver sem grizel v meandre noči in jih trgal na mavrične kosme.

Suhega sem kasneje dobro spoznal, a to je že druga štorija. Tisti večer nam je dal vetra. Švicali smo kot na maratonu, samo plesočega kurblanja se ne naveličaš. Vmes je kdo zmanjkal, pa se vrnil s piri, da se odžejamo, tu in tam je kdo šel na čik, a glavnina je stala in branila pozicijo v tisti gužvi, ki ji je dirigiral suhi maestro. 

LSD pa je grizel, stari. Vedno bolj je bilo vse odpičeno. Zvoki so nihali, barve so se mešale, vsa čutila so svoje zaznave fuknila v nek mikser in tista namešana čežana je potem plula po telesu. Nisem več zdržal, preveč je bilo stimulusov, preveč zvoka, hrupa, svetlobe, folka, vonja, gužve. Zdrvel sem ven. Vesna je stekla za mano. 

– Si v redu?

– Čist sem pokjen.

– Ja, saj jaz tudi čutim podobno, verjetno, sam ni mi tak hudo. Je za zdržat.

– Preveč je vsega, preveč. 

– Moraš se prepustit, uživaj v tem.

Pogledal sem jo. Bila je vsa pisana, menjavala je barve in oblike kot v oni zgodbi od P.K.Dicka, enkrat je bila moški, nato po pol glave ženska, črnka, belka, z brki, blond, črnolasa, plešasta, vse se je prelivalo. In neki dolgi kabli so ji štrleli iz glave, pa plesali naokoli.

– Kaj ti tudi tak vse pisano vidiš?

– Ja, malo si drugačen kot običajno, je rekla in se zahihitala. Pridi, greva vun, ti bo boljše.

Zapustila sva MKC, stekla čez Slomška, pa dol po Poštni, dihala hladen zrak, ki se je kadil nazaj iz ust in pisano plesal naokoli. Obstala sva na Glavnem trgu, tam nekje na pol poti med Starim mostom in Koprom. Obrnil sem se in nenadoma zagledal za seboj Kužno znamenje. A to ni bil tisti spomenik, ki sem ga bil vajen, kot so ga tudi vajeni vsi Mariborčani. Toti je bil živ, stari!! Stebri so sicer stali na svojih mestih, a vsi tisti svetniki, vseh šest, je divje poplesavalo na svojih podestih. In muzika, stari, od nekod je kar privrela elektronika, kot malo prej na plesišču in kipi so ga rejvali, da je bilo veselje. Sveti Sebastjan, sveti Rok, oba sveta Frančiška, pa sveti Anton in sveti Donat (saj ne, da sem takrat vedel za njihova imena, poguglal sem jih zdaj, ko to pišem) so v divjem ritmu lomili svoje ude in telesa, mahali in opletali s svojimi tunikami in ogrinjali, nemo kričali v ledeno noč in sproščali kamnite sopare iz svojih dobesedno izklesanih teles. In niso bili sami – tudi Marija, gor nad njimi, na najvišjem izrezbarjenem stebru je tvistala in šejkala enako kot svetniški sekstet pod njo, mahala z rokama vse naokoli in koketno nastavljala svoje zlate obline nevidnim bogovom.

– Vidiš ti to?!! sem se drl Vesni.

– Vidim!!! se je drla nazaj. Mogoče je drugače videla, ali pa se ji je le fajn zdelo. Ni bilo važno. 

Ozrl sem se nazaj proti kamnitim rejverjem in pričel še sam plesat. Tudi Vesna se nam je pridružila. Gledal sem plesoče figure; tudi njihova telesa so se prelivala v vseh mogočih barvah, a glej hudiča, očitno so predhodne debate udarile ven, mogoče je bil sokriv tudi Suhi s svojo Siroto Jerico, ker kar naenkrat je vsaka od njih zažarela v eni od zastav republik naše bivše socialistične federative. Vsi smo imeli svojega svetnika tam, Slovenci, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Črnogorci in Makedonci. In še Marija tam gor na najvišjem stebru je dobila politično konotacijo, zvezda je žarela na njenih prsih, na mestu krone pa se je bohotil grb s šetimi plamenicami, zvezanimi v okvir iz žitnega klasja. Mati Juga! Muzika pa dum, dum, dum, dum!! 

… I take your brain to another dimension, pay close attention!!! …

In za piko na i je tam ob robu, na kamniti klopci sedel tisti mali kosmati debeli Ron Jeremy in se vsemu skupaj brezumno režal ter mi na koncu še pomežiknil. Simbolično, metaforično, literarno in dobesedno, stari …

 Ne vem, kako dolgo je vse skupaj trajalo, mogoče minute, mogoče ure. Občutek za čas sem povsem izgubil. Počasi je kemija le pričela popuščati in realnost je zlagoma zlezla nazaj na sceno. Še sreča, ker bi se sicer z Vesno izplesala do čistega ali pa do mrtvega, kot se reče. 

Na poti domov sem še Vesni rekel, da to ni le Kužno znamenje, ampak vsaj za naju, pa tudi za vse ostale poosamosvojitvene izgubljence tudi Južno znamenje, pa je v smehu dodala, da je potemtakem tudi Tužno znamenje. Jugi v spomin, stari!

Še danes se vsakič, ko grem mimo Kužnega znamenja in čez Glavni trg, spomnim na odfukani ples, in če pogledaš svetnike, ti je naenkrat vse jasno, saj so kakor ujeti v nekem plesnem gibu, zamrznjenem v času, ali pa še morda vedno plešejo, le tempirani na večnost in prepočasi, da bi jim mi, navadni smrtniki uspeli slediti.

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli