10 (1/2)
… can you forgive the boy who … shot you in the head … (Sonic Youth)
Zima je pronicala skozi zamrznjene oblake in se tepla z zatohlim zrakom, ujetim v satovje mestnih pročelij. Peči na premog in olje so bile v elementu in sprehod po kakšnem hišnem naselju ti je pošteno zazelhal mišičje in drobovje, predvsem pa pljuča. Romantika na drva, stari.
Tudi v Vesninem becirku, tam za Ljudskim vrtom, je bilo enako. Same vile, pa vseeno si skorajda rabil gas masko, da si se prebil do prave. Šel sem na večerjo, njena ata in mama sta me povabila. Zadnje tedne sem relativno dosti tičal tam, doma pri nas je bilo še vedno relativno napeto zaradi Grege, pa tudi socialno smo bili v kurcu. Stari je dokončno pristal na borzi, njegova Elektrokovina se je namreč pričakovano razsula in nove stotnije nezaposljivega tehnološkega viška so se razlile po ulicah. Navzven po mestu sicer ni bilo kaj dosti sprememb, ker ljudje pač grejo domov in tam za mizo počakajo na konec, če že ne znajo kako drugače proaktivno ukrepati. Beton in zemlja na koncu vse pospravita.
Psihološko vzdušje v našem domu je bilo temu primerno. Mati je še držala svojo službo v prosveti in to nas je nekako držalo na površju. Stari pa je seveda imel preveč časa in to za problematičnega moškega ni nikoli dobro. Hitro je v glavi pričel rekonstruirati odnose in razmerja s preostalimi v službi in pa doma v svoji bližini, pa vse v duhu ‘Sem si res to zaslužo?’ pa ‘Kaj vse sem jaz za vas pretrpel’ in podobne nebuloze. Vsi smo, skratka, bili krivi za njegovo nesrečo, ki ji prirojeni egoizem, ki ga je obvladoval od rojstva, ni nič kaj pomagal, prej nasprotno. Mama je to stoično prenašala, če odmislim občasne izbruhe patetike in divjega sesanja po stanovanju. Grega je na lastno srečo bil iz vsega tega izvzet, a le fizično, ne pa v pogovorih in fotrovih monologih, kje je imel večinoma glavno vlogo. Sam sem se hvala bogu, morda pa tudi po sili razmer in podzavestno prisiljen skorajda preselil k Vesni. Iz dežja pod kap, stari.
Tam je bila druga scena. Dobro situirana družina, kot so bili, pogovorov o financah in tem, kaj bomo jedli, pa v kateri trgovini je kaj ceneje, ni potrebovala, so pa intelektualni mlini mleli v drugo smer. Oziroma, kot sem opazil, nekako sploh niso kaj dosti mleli. Ker, ko tako razmišljaš, ugotoviš, da je za povezanost znotraj družine dejansko najboljša relativna beda. Torej, stanje ko je pomanjkanje dobrin prisotno, a še vedno nekako shaja ta družbena celica. Potrebno je varčevati, tu pa tam si mora kdo kaj odtrgati od ust ali zbrisati iz spiska želja, vsakdan pa še vedno relativno stabilno mineva, brez hujših pretresov. Obenem pa vsi člani nekako čutijo, da je treba držati skupaj, se podpirati, bodriti. Družinski sestanki so redno na sporedu in vse to povezuje ljudi; še pes je vedno pod mizo, da po potrebi priskoči na pomoč ali pa ulovi kakšno drobtinico, če le pade na tla.
Pri bogatiji pa se družina skrha. Že prostora je preveč, za začetek. Ogromna hiša, v kateri so bivali Vesnini, je pogoltnila vsakega posebej in ga varno izolirala s tonami morečega ozračja v delček svojih ogromnih nedrij. Na srečo je bilo še teh nekaj okostenelih podnajemnikov, da so kot nekakšni statisti polnili vakuum, ki ga je hiša ustvarjala, a so bili že dokaj okoreli, tihi in neslišni, v preddverju posmrtnih radosti pravzaprav, in si jih v glavnem le čutil, le poredkoma pa tudi fizično zaznal. Kar se Vesnine družine tiče, se večino dneva prav tako niso slišali med seboj, kaj šele videli. Če si imel srečo, si naletel na očeta, ki je bil sicer večinoma po službenih poteh, mama pa je bila prav tako vpeta v neko podjetje in čeprav si je delo velikokrat nosila domov, ga je opravljala v poslovnih prostorih lociranih v polkleti vile. Še največ dogajanja si uspel ujeti na stopnišču, ki je kot nekakšna arhitektonska dvojna vijačnica povezovalo vse organele te družinske vakuole. Seveda ti najprej kot najstniku oziroma v zgodnjih dvajsetih paše, da si sam, daleč stran od starih, da lahko v miru tiščiš roke, prste ali pa kaj drugega nekomu ali pa sebi med noge, a praznina vseeno visi nad teboj kot v pajčevini nesreče ujeta vešča.
No, praznine gor ali dol, večerja je bila tu in treba je bilo v jedilnico. Pohištvo je bilo seveda masivno. Vesnin oče mi je tudi pojasnil, da gre za secesijsko robo in da je nekaj kosov originalnih in tukaj še od prvih lastnikov, nekaj pa so nabrali po antikvariatih in pri temu namenjenih preprodajalcih. Tudi vitrina z žganjem in porcelanom je bila izbrana, nanjo je bil stari najbolj ponosen, iz bidermajer obdobja, z ogledalom na zadnji steni. Mama je bila v primerjavi s pohištvom sicer novejšega datuma, a je na trenutke vseeno delovala, kot da tudi ona sedi za to mizo že vso jebeno večnost. Bila je apatično bitje, mogoče na trenutke podobna moji, a vseeno precej manj dinamična v svoji dialektiki, nekako uspavana pravzaprav, pa kar nisem vedel, ali od bogastva, ali od brezskrbnosti, morda pa tudi, sem zvito razmišljal, glede na moja pravkar osvojena znanja o sedacijskih pomagalih, rahlo medikamentozno podprta oziroma – bolje rečeno – podrta.
… stari, tota je ja čisto zadeta … sigurno na apaurinih … pa še kak vinček ali pa kaj bolj žestokega čez, pa je … ni čudno, da tud Vesno piga, če ga že stara tak hara … jabolko nea pade daleč od drevesa …
Beseda je tekla o vsem mogočem, tudi o krizi v mestu, pa kako je pri nas doma. Vesnin ata je dokaj sočutno kimal in modroval, kako so nam Ljubljančani ukradli mesto, pa kako smo šli v novo državo – tudi po lastni krivdi, ležerno in leno – brez enega gospodarskega plana, pa kako ga bomo najebali še bolj, da to še nič ni, da mu skoraj nisem verjel, pa se je seveda z leti pokazalo, da je dvakrat prav imel, skratka, bistro je analiziral ta prepih, v katerem se je mesto znašlo. Sposoben človek, ni kaj, a je imel smolo, da očitno družine ni znal tako dobro skup držati, kot mu je to šlo pri biznisu. Od Vesne sem kasneje izvedel, da je med njima, torej med očetom in mamo bilo vse narobe, odkar je pri drugem porodu mama rodila mrtvega otroka. To ju je bojda povsem sesulo. Vesna je bila takrat stara devet let, dovolj velika, da je že skapirala, da so stvari kar naenkrat povsem spremenile. Oče se vrgel v delo, mama pa se je vdala žalosti in zavila v depresijo. Zdravila so ji sicer nekoliko pomagala, da ni povsem potonila, a tiste sreče in veselja, ki so menda bili v družini prej, pred tem nesrečnim dogodkom, še v nekem blokovskem stanovanju, ni bilo več. Denar je stvari še samo poslabšal, ko pa so se preselili v to veliko hišo, so dokončno utonili vsak v svojo temo. Je pa vseeno ves čas visel nek občutek v zraku, da so mi sicer danes zvečer le dovolili povohati, kako je v prvem razredu, potem pa naj se raje usedem nazaj v ekonomskega, ker je moja vozovnica za življenje že vplačana in se je žal ne da spremeniti. A sem bil tiho, presenečen pravzaprav, ker smo pač bili vzgojeni v solidarni egalitarnosti, tile nesrečneži pa so sedaj na bančni preprogi poleteli nekam v aristokratsko stratosfero in pričeli pokroviteljsko scati po nas, revežih; pa tudi premlad sem bil, da bi kaj rekel. Vesna je tudi bila tiho, ker smo se dotaknili tudi njenega, zaenkrat spodletelega poskusa na pravu, jaz pa ji po tej plati tudi nisem bil nek vzor, v iskanju lastnih opcij, brez statusa, na pavziranju še pred začetkom študija.
Po končanem obredu sva z Vesno poniknila v sobo. Nekako ji, razumljivo, ni bilo do seksa, pa sva prižgala džoint in se usedla na odprto okensko polico. Bilo je hladno, zima je bila v polnem zamahu, na okenskih steklih so se risale ledene rože, z žlebov so visele dolge ledene sveče. Povedala mi je o tragediji z bratcem, pa še kup drugih stvari sva mlela.
– Se spomniš, ko sva tudi za prvi november kadila? je rekla.
– Kdaj točno?
– Mislim točno na prvega. Ko sva bila na pokopališču.
– Aja, seveda. Sveče.
– Ja, sveče, je rekla.
– Noro je bilo.
– Ja, vse rdeče. In vse prazno. Čez dan pa taka gužva, da popizdiš. Cel Maribor je bil tam.
– Ja, vse dame urejene.
– Ja, vse naštimane, opicanjene, da bodo ja pustile vtis, v novih pelcih, je dejala in se pričela pozersko afnati.
– Ha, ha, pazi, da ne padeš z okna, sem odvrnil.
– Tista rdeča me je presunila takrat. Morje žareče rdeče barve. Vse se je prelivalo, vse je valovalo. Mrtvi na ta dan res živijo. Ampak ne čez dan, potem zvečer, takrat je to šele razvidno. Če bi ljudje to vedeli, bi ponoči hodli na pokopališča. Da bi jih začutli.
– Slovenci smo menda povsem utrgani na te sveče.
– Če pa je to tak lepo.
– Si sigurna, da nama ni blo tak lepo zaradi gandže, he, he?
– Mogoče sem bla zaradi tega bolj dovzetna, ampak ni blo samo to. Nekaj drugega je blo še tam, nekaj neoprijemljivega, nekakšna vez z onstranstvom, si ga kar začuto, kak je živo, prisotno, močno, polno. In sam sveče jim, mrtvim, moramo prižgat, da jo zaznamo in vidimo. Čudovito. In srhljivo. Bolj živo od živega, me razumeš?
– Ja, ti sledim. Čeprav me malo plašiš.
– Zakaj?
– Ne vem. Tako pač, kot govoriš.
– Ne verjameš v posmrtno življenje?
– Eh, ne. Mi smo doma bli komunisti.
– Saj to nima zveze.
– Mogoče ima. Partija se je pošteno trudila, da v ljudeh ubije stik s cerkvijo.
– Eno je vera, drugo je cerkev.
– Ja, kak boš te veren, brez cerkve?
– Zakaj pa ne? Kdo pa njih rabi? Saj nimajo ekskluzivne pravice za zastopanje boga na Zemlji.
– Nea zdaj bodi tak pametna; običajni ljudje pač grejo v cerkev. Tam so podobice, svečke, lepo se poje. Cerkev ti da nek tukajšnji občutek, kako je tam, na oni strani. Doma si tega ne moreš pričarat. Moja oma je celo življenje hodla v cerkev.
– Ja, saj moji stari starši tudi. Na skrivaj bolj, ker so bli v partiji. Ampak cerkev je kot Disneyland. Pravljične podobe, narejene po naši meri, da nam izvabijo cekine.
– Mislim, od kod se ti jemlje, hi, hi!!
– Nima cerkev zveze z onstranstvom. Mislim cerkev kot poslopje, na primer Slomškova ali pa Frančiškanska. Mene pa zanima, kako je tam onkraj. In takrat na pokopališču, v tistem oceanu sveč, sem precej bliže večnemu življenju kot pa na primer v cerkvi med mašo.
Obmolknila je, pa čez nekaj trenutkov dodala:
– Če obstaja, bi lahko tam, na drugi strani, srečala svojega bratca.
– Oprosti, morbidna si, sem odvrnil, a previdno, ker sem slutil, da je občutljiva tema.
– Meni se pa zdi, da imaš samo neke neumne predsodke.
– Mogoče jih res mam. Ne vem, vseeno je malo čudno, da razmišljaš, da bi ga tam vidla.
– Mama skoz pravi, da je vedno nekje v prostoru z nami.
– Tvoja mama je rahlo čudna …
– Pusti jo pri miru, okej? Dosti je dala skozi!
– Zdaj jo braniš, tam pri večerji pa je ves čas pronicljivo dajala vedet, da nisi to, kar bi ona rada, da si, pa da ne omenjamo, da sem prav začuto, da me mata za nekega proletarca, reveža.
– Eh, glej, taka pač sta. Nič drugega nimata, razumeš? Otrok jima je umrl. Zdaj sta se prigrebla do tega denarja in naenkrat sta dobila nek nov smisel v življenju.
– Kako ‘nič drugega’? Tebe mata. Kaj to nič ne šteje?
– Eh, jaz sem ena luzerka za njiju.
– Ti si vse kaj drugo kot luzerka, okej? Kurc ju gleda.
Bila je tiho in opazovala hladne risbe na oknih. Stisnil sem jo; bila je mrzla, a nisem prav dobro vedel, ali zaradi mraza od zunaj ali zaradi lastne neprebavljene stiske. Verjetno zaradi obojega. Stisnil sem jo še močneje, tako kot verjetno lahko le dvajsetletnik stisne; zaljubljen do ušes, pa čeprav o tem ne mara kaj dosti razmišljati. Počasi se je začela tajati. Zaprla sva okno in legla pod odejo. Bilo je toplo in prijetno, njena vroča sapa je dihala skupaj z mojo. Lepo sva se imela, in želel sem si, da ne mine, a kaj, ko so sence minljivosti že kukale izza omar in se nama privoščljivo režale.
