12 (2/2)
So I made a big mistake … (Alice in Chains)
Čez kak teden sem se naslikal pri Vesni. Sedela sva v sobi, muzika je špilala, mogoče kaj od Smashing Pumpkins, mogoče tudi ne. Počasi človek z leti radira nepomembne stvari ali pa tudi tiste pomembne, ki jim ne želi več pripisati pomembnosti. Spomin je varljiva reč, vse zazipano v glavi, ko odklepaš, se fragmenti izgubijo. Imaš pa samo en pisker, boljše, da noter ostanejo zadeve, ki te delajo stabilnega, kot pa tiste, ki te lomijo in krhajo. Če ti rata, seveda. Kaj bova, sem jo vprašal. Ne vem, je rekla in nadaljevala, da se pogaja s starima o zdravljenju. Okej, sem se strinjal. Sem jo vprašal, če je čista, pa je pokimala. Dolgi rokavi, ki jih je zadnji mesec vztrajno nosila, čeprav je doma prej v boljših časih vedno skakljala v spodnji majici, so seveda govorili drugo zgodbo. Nisem je silil, da mi kaže vene; oba sva vedela, koliko je ura. Poskušal sem biti nežen do nje – prisedel sem k njej na postelji in jo objel, a je ostajala hladna. Že zdavnaj je odpotovala, tu ob meni je sedel le še kalup nekdanjega dekleta, odlitek, lep, večen, z umrlo dušo neke mladosti – živi sarkofag, stari.
Kasneje smo se usedli še skupaj s starši. Stvari v zvezi s komuno so se premikale naprej. Stari je bil ves čas v navezi z njenim zdravnikom, pa nekim psihiatrom, ki mu je menda tudi pojasnil, da je veliko džankijev neke vrste psihotičnih bolnikov in da je morfij ali heroin odličen antipsihotik, ki si ga ti reveži, namesto, da bi se zdravili, sami rihtajo. Baje je heroin v osnovi marketinško ime, je še izvedel in da je bil narejen kot zdravilo za odvajanje odvisnosti od opija, Bayerjev produkt, kot aspirin, in tudi enako ponarodel, le malce manj uporaben v splošni populaciji, zato pa toliko bolj v nekih drugih, bolj deviantnih krogih. Stari je skratka spet nalagal, bil je v svojem elementu, mati pa je samo kimala in ga gledala z velikimi očmi. Na hči se še ozrla ni.
… za toto mizo bi še kdo drug rabo heroin, ne samo uboga Vesna, stari …
Dokaj mimo je bilo, da smo se tako pogovarjali o Vesni v njeni prisotnosti, bolano v bistvu in ni čudno, glede na vse skupaj, da punca ni bila normalna. Ker gotovo ni bilo samo danes tako, leta prefinjenega jebanja in drkanja so pač naredila svoje. Fukjena familja, bog jim pomagaj. Sem pa tokrat še sam sodeloval, namesto da bi prekinil to tiho maltretiranje, ki sta ga stara dva z nekim tihim užitkom izvajala. Mogoče je Vesna tudi sama bila malo kriva za to, z vsem svojim manipuliranjem in laganjem v zadnjih mesecih, a vseeno smo šli predaleč. Povsem smo jo razčlovečili in da bi bilo še huje, sploh se ni upirala.
Čez slab mesec smo tako sedeli v Satchmu. Nekako se nam je v zadnjih tednih priljubil ta plac, že kot nov je zgledal, kot da je sto let star. Živa opeka in pa tona cigaretnega dima in ne onega umetnega iz šobe naredita svoje.
-Kaj si jedo danes? me je Pero vprašal.
– Zakaj te to zanima?
– Ugotavljam, da odkar smo se odcepili, moja stara samo še neko balkansko hrano kuha. Saj ne, da mi to ni okej, mislim, mi je dobro, sarma pa to, čevapi, pa še na sladkovodne ribe se je fuknila, krape, some, čorbe neke in tako naprej, samo vseeno bi pa tu pa tam le kako pohano kuro al pa viner šnicl pajsno.
– Ja, maš prav, sem modro kimal. Res se v loncih malo pozna, da se kot narod prebujamo. Ker mi pa ga žgemo sto na uro z govejo župo z rezanci, pa pečenka, pa krajnske, za zajtrk frankfurterce, še leberkeze – al kaj je že tisti avstrijski kurac – smo zadnjič na mizi meli. Kak pa je pri vas, Majki?
Miha je samo odkimal z glavo in nagnil pir. Nenavadno tiho je bil, nekaj ga je žrlo, pa nisva preveč vrtala vanj. Instinktivno vedno najprej nase pomisliš, da je kaj narobe, da smrdiš ali kaj podobnega, če te drugi ne obrajta kot po navadi, šele potem mogoče pogruntaš, da ga kaj drugega tare, ali pa tudi ne, pa se brez veze sekiraš. ”Stari, kaj je, ni tvoj dan?” sem še enkrat probal, pa ni bilo haska. Tudi prav, sem si rekel in se spet obrnil k Perotu.
– Nekje sem bral, da je hrana eden od temeljev etnične identitete in da jo zatirane kulture, sploh ženski del, no, v bistvu babe nekega zatiranega ljudstva uporabljajo kot neke vrste tihi upor proti večinskim trendom. Obenem pa med njimi način, kako dobro znajo pripravljat svojo etnično domačo hrano, velja kot neka valuta, s katero tekmujejo med seboj in se dokazujejo, katera je bolj avtohtona pripadnica svojega ljudstva. No, istočasno pa tudi njihovi moški na ta način tekmujejo, ker preko tega, kaj njihova baba skuha, pokažejo drugim etnično sorodnim moškim, kaj od sestavin, ki jih v običajnih trgovinah mogoče ni, so uspeli nabavit, se pravi kaj so zrihtali, da so drugi potem kao ljubosumni, stari.
– Kaj nimaš kaj bolj pametnega za počet, stari? Na roko si ga fukni drugič, če dobiš take prebliske. Jaz si ga. Pizda, samo drkam zadnje čase. Trikrat na dan, stari. Pa mi še kar ni dovolj. Na koncu mi pride na suho, če me razumeš, he, he.
– Ne vem, jaz pa nekak ne morem zadnje čase. Imam pa tudi take momente, priznam. Sploh zdaj, ko je z Vesno vse v kurcu.
– Ne seksata?
– Zdaj? Stari, njo še samo horse vzburi. To je še edina muzika za njene uhe. Za ostalo je gluha. Kak pa je z ono tvojo? Da moraš tolk drkat …
– Ja, saj jo gačim, ampak ni mi dost. Pa nimava kje, pol pa, če slučajno kje koga od starih ni, da imava malo fraj, kaj drugega vmes pride … avta sem se pa tudi naveličal … Majk, kaj ti te je?! Zbudi se stari!
– Vrei sem, pusti me pri miru.
– Čakaj zaj, grem po pire, da prideš k sebi.
Pili smo naprej in se prepuščali zelhanju v zakajeni, z jazzovsko muziko ozaljšani kleti. Malo se je Miha le razgovoril, ko mu je alkohol stopil v možgane. Itak sem vedel, oziroma vsaj mislil, da vem, kaj ga tare. Tista najina zadevica pač.
Ko smo se fino podložili, je bil čas za premik. Na Štuku je bil koncert, Res Nullius, neki pjebi iz Veleja. Dobro so ga žgali, striktno v angleščini, ampak je pasalo. Skakali smo tam kot opice, že fino nadevani. Majk me je potegnil na stran, pa začel nakladati, a so besede sproti puhtele v tektonski hrup, ki je hrumel iz odra.
– Stari, ne slišim te! Daj bolj glasno! Sem se drl.
– Pravim, da mi gre res na kurac, kako je vsakič, ko je imel čas, lazo k tetki! Pa potem vlačo tisti vonj domov! Po njenem stanovanju! Tak, ko ti ga ne znam opisat! Saj si bil tam, ampak, to skoz doma vohat, to te pa pogreje! Mati pa nič! Kao ni kapirala! Tisti smrdljivi sladkobni vonj! Pa še puder! Enkrat ga je imel na hlačah! Na hlačah, stari! Kaj je te tam delal? Mislim, nagravžno! Gnusi se mi! Pa tudi tastara … Mamina teta, pa nečakinji to dela! Ker je kao sama in kao nobenga v lajfu nima! In zdaj naj ji moj foter dela družbo! Pa kaj še! Potem pa mu najprej sladko vince ponudi, ko se tam vsede! Da ga malo razrahlja! Potem, ko je opit, pa počasi vedno bližje, vedno bližje, s stolom, pa mu položi roko na stegno, on pa je vedno bolj pijan, od tistega sladkega vinčka, pa mu pravi: Boš še? in že dalje naliva, da jo potem gleda v tiste čez rob našminkane žnable, pa rumene zobe not, ves oni puder, vse smrdi po nekem prazgodovinskem parfumu, na drugi strani mize pa dnar, ki ga hinavsko nastavi, da te z njim rajca … in veš, da ga boš dobo, samo če …
– Vrei je, stari! Malo si zabluzo!
– … pa sploh veš, kak nagravžno je to?! Prokleta kapitalistična penzionistka! Nič ji ni sveto, samo, da svoje dobi! In te potem še sili, da jo … In če ob tem pomislim, kak je blo, ko sem bil mali, pa je prišla na obisk, in je bla to taka fina, lepa gospa, skoz je cukre nosla, pa kakšne nemške igrače, pa stripe, vedno je bila lepo oblečena, igralka, so rekli, zdaj pa je razvalina, ampak z asom v rokavu, švabskim, mi ubogi kurci pa smo zdaj zato kar naenkrat njeni služabniki, sužnji al kaj?! In se nam reži, s tistim napudranim ksihtom in rumenimi zobi v oblaku nagravžnega parfuma, kot da je dvajset stara, prokleta mumija!
– Majk, si v redu?! Kaj to se je staremu dogajalo ali kaj?! Ne razumem te dobro!
– In potem še reče, da predlaga, da vsakič, za vsak obisk, da petdesetko! In če ne, rata zlobna, tisti ksiht dobi neke skisane, groteskne, peklenske poteze, s kremplji zgrabi tiste bankovce na mizi, pa reče, da jih niti slučajno ne boš več vido ali dobo, pa naj te fentajo, če te hočejo, oni, ki si jim dolžen, pa še, da bo povedala, da si jo nadlegoval, prokleta zloba zajebana …
– Kaj je blo, Miha?! Kaj si bil ti pri njej? Zaradi dnarja?! Najinega?!
– … in se ti pač odpizdi, razumeš! Odpizdi! In nekajkrat še greš in potrpiš, pol pa …, pol pa …, ne moreš več, ne moreš … in greš v kuhinjo … in zgrabiš … in zgrabiš … in greš …
– Kaj si naredo, Majk?! Kaj si naredo, ti prokleto tele?!!! sem se pričel dreti in ga stresati za ramena. Prepozno … V njegovih očeh je bilo povsem votlo, prazno in temno, obraz mu je potegnilo nekam navzdol, ustnice in obrvi so izginile, le kožni olupek je še ostal in se brezciljno zibal v mojem prijemu in pa torpediranju, ki so ga Res Nullius usmerjali v nabito polno in zadihano dvorano.
Ni mi odgovoril, le obrnil se je in se izgubil v množici. Gledal sem debelo za njim, tuhtal o njegovih besedah, bolj ali manj črni scenariji so se mi rolali pred očmi. Kaj je res bil v taki stiski, pa tako neumen, da je naredil, to kar se mi je zdelo, da je naredil. Mogoče sem pa samo bil preveč pijan, pa ga nisem prav razumel. In mogoče je tudi on malce blodil, stara baba mu je v vsej svoji izumetničeni deviantnosti, ki je v totem našem delavskem okolju štrlela ven kot grdi raček, preveč zavrela domišljijo, pa so mu mentalne zavore malce popustile. Ni bilo prvič, da je kdo od vseh vplivov toksinov, ki so mu pluli po krvi, kvasil idiotizme, ki se jih kasneje ni prav nič spomnil. Nek frend je nekoč imel bejbo, ki se ga je tako nakadila, da je potem vso noč debatirala z njegovim psom, mu požrla tisto pasjo hrano, na koncu pa se mu še ulegla v kobačo in ne bi se čudil, če jo je pred tem še moral peljati ven na travo, da se je poscala in posrala. Psihoza te hitro najde, v teh mladih letih sploh, samo pokrov ji moraš odviti s pravo drogo, da se sprosti in te zadimi.
Odvlekel sem se nazaj na plesišče, Velenjčani so ga žagali naprej, kot da se ni nič zgodilo. Pero me je spraševal, kje je Majk, pa sem samo odmahnil z roko. Nekaj bluzi, ko ga jebe, sem rekel in se pridružil hedbenganju množice.
Šele naslednji dan sem izvedel, da Majkove blodnje niso bile adolescentna spomladanska cvetlica. Pajkani so ga zadržali, potem ko se jim je sam javil in priznal, da se je v afektu s kuhinjsko cunjo spravil nad mamino teto. V stanovanje so morali vdreti, tam pa jih je pričakala stara igralka v svoji zadnji vlogi – negibne usahle dame, odigrane na smrt prepričljivo.
Eh, Miha …
