dolgi hodniki z zelenim vzorcem
globoko pod zemljo, daleč od sonca
ko stopiš vanje, se utopiš
*
mesto, staro tisoč let
redki so ljudje v njem
nihče ne izpusti glasu
*
pod zemljo zakopana skrinja
v njej je človek brez obraza
korenine mu rastejo iz nohtov
*
tisoč ulic v starem mestu
znotraj cerkve spi mošeja
iz podzemlja hrup bobnenja
*
ni več njihovega stolpa
tu stoji mogočna cerkev
vsako leto zraste oljka
*
podobne sobe so tej sobi
vse gledajo v isto smer
meglica jih ne zapusti
*
sred puščave je koliba
v njej spi enooka riba
odkar je tu, ni več dežja
*
v kleti trza črn bik
na vrtu miza s krožniki
brez glasu se zvečeri
*
okli poženejo iz tal
hitro jih obraste mah
ptice ne sedajo na njih
*
noč je in tiho je v gozdu
le včasih krošnje bežno zašumijo
rdeč obraz se opoteka med drevesi
