TTina Kozin (roj. 1975) je pesnica, ki se je do zdaj podpisala pod pesniške zbirke Mož s petimi podplati (založba Litera, 2010), Šumenja (LUD Literatura, 2014) in Nebo pod vodo (založba Litera, 2020). Pisala je literarne kritike, za kar je bila leta 2007 nagrajena s Stritarjevo nagrado, zdaj pa bolj spremne besede, nekaj njih je objavljenih v monografiji Zgodbe o(b) zgodbah (LUD Literatura, 2016). Na literarnem polju deluje še kot urednica, in kot urednica oddaj je tudi redno zaposlena na programu Ars. Vsega, kar počne, se loti enako: precizno.
Najprej čestitke k novi, zdaj tretji pesniški zbirki Nebo pod vodo. Kako dolgo je zbirka nastajala?
Hvala. Na to vprašanje pravzaprav težko odgovorim; pesmi, ki so v zbirki, so nastajale v časovnem obdobju treh let, so pa ob njih nastajale tudi druge. Zbirka je po tem, ko sem se odločila, kaj bom dala vanjo in kaj želim z njo povedati, nastala hitro, v nekaj mesecih, če vštejem še popravljanja in menjave besedil, premeščanja itd.
Ritem je eden izmed osrednjih kazalcev v tvoji poeziji; kako se lotevaš samega pisanja in kako pri tem uravnavaš ritem, da vse ostane pri pravem pomenu in sozvočju, ki ustreza vzdušju med branjem dane poezije?
Pisanja pesmi ne racionaliziram in ko pišem, se prepustim ritmu, ki mi ga narekuje pesem. V poznejših branjih se potem včasih vrnem tudi k ritmu, a običajno bolj v tem smislu, da ga razbijem, če se mi zdi preveč predvidljiv.
Druga zbirka Šumenja (LUD Literatura, 2014) je samosvoja v svoji pretočnosti. Kako je mogoče hkratno(?) zajeti tak fokus in zajezitev občutka in pogleda?
S tem vprašanjem se verjetno nanašaš na enotno motivno ali semantično polje večine pesmi, ki se vzpostavljajo kot nekakšne pesmi podobe. To ni nekaj, kar bi racionalno zasledovala, temveč prej oblika mojega doživljanja sveta – bolj kot diskurziven človek sem človek podob, pogosto neko svoje občutje veliko lažje opišem v podobi kot v besedah.
Občutek za detajl, ki je v zbirki stalnica se odraža tako v motivih nepropustnih tal, kot tudi v tematiziranju zavesti, pri čemer poezija že zajema zavest (in dopušča priznanje), da gre navsezadnje za samo en vidik …
Detajli so nekaj, kar me zanima, nekaj, kar se mi zdi v svetu in življenju bistveno. Ne vem, ali je to občutek ali kaj drugega, zame je to moj način srečevanja s svetom. Torej pozornost za majhne, drobne stvari, iz katerih rastejo razlike ali sorodnosti, iz katerih, ne nazadnje, potem rastejo tiste velike stvari, ki so pogosto očitne na prvi pogled.
Od prvenca Mož s petimi podplati se govorica in jezik tvojih zbirk vse bolj drobita. Tukaj ne moreva ravno reči, da gre za destrukcijo, ampak bolj prefinjeno razpršeno izražanje, kajne?
Tu bom spet ponovila tisto, kar sem dejala prej: pisanja pesmi ne racionaliziram, o destrukciji ali prefinjenem razpršenem izražanju pa bi verjetno lahko govorila le, če bi tak izraz namerno gojila. V knjigi Nebo pod vodo sta tak izraz narekovali dve vodilni temi: smrt in srečevanje z neznanim drugim. Obe sta silili v izrekanje, a se hkrati zaradi tujosti ali bolečine ali spoštovanja do oseb, o katerih govorim, izmikali ubesedovanju. Obe sta tudi terjali prostor za premolke in tišino, saj se srečevanje z neznanim, v mojem primeru tudi z bolečino, dogaja najprej na ozadju tišine in neizrekljivega.
V zbirki Nebo pod vodo najdemo tudi pesmi, pri katerih je pomemben odnos do vizualnosti; močan vtis naredi postavitev besed in celotnih praznih strani. Zakaj?
Vizualnost je povezana z načinom ubesedovanja, pomnjenja in navsezadnje branja. Prazne strani se navezujejo na že omenjena molk in tišino, postavitev besed na različna pomenska polja, ki jih sugerira pesem.
V tvoji poeziji ima vidno mesto tudi narava, ki jo, kot je mogoče razbrati, dojemaš kot cikel, nenehno kroženje in vrtenje, katere del je tudi konec, torej fizična smrt. Tema smrti je vedno upesnjena pretresljivo, v vsaki zbirki se je lotevaš. Smrt nastopa povsod, pri drobnem motivu povoženih živalih in navsezadnje tudi pri umirajočem človeku.
Narava je v moji poeziji navzoča na različne načine in je ne gre razlagati enoznačno. Kar se mojega osebnega odnosa do nje tiče, bi težko rekla, da jo dojemam kot cikel. Je nekaj, kar mi je radikalno drugo, kar pa mi je prav zaradi te svoje drugosti tudi izjemno ljubo. Po drugi strani med njo in človekom ne bi delala ostre meje – ne nazadnje je domala vsak kotiček narave kontaminiran s človeškimi sledmi in posegi, po drugi strani brez narave tudi nas ne bi bilo. Smrt pa je nekaj, kar zaobseže vse.
Zadnja tvoja poved v prejšnjem odgovoru je suverena in resnična. Kako pa doživljaš odnos slovenske poezije do smrti?
Zagotovo je smrt nekaj, čemur se tudi kot ustvarjalec ne moreš izogniti. Ampak odgovora na tvoje vprašanje pa ne poznam, bi se morala z njim v mislih lotiti branja oz. ponovnega branja naših sodobnih knjig poezije – kar sploh ne bi bilo slabo, se mi zdi, da je naša poezija v odlični formi in uživam v njeni raznolikosti.
Še en pomemben motiv tvoje poezije, ki se pojavlja v vseh zbirkah je nebo – kaj vse ti predstavlja, kako ga tematiziraš?
Zdaj me verjetno sprašuješ po pomenskih razsežnostih neba v moji poeziji. Prepoznavanje teh bi raje prepustila vsakokratnemu bralcu. Ne nazadnje mora literatura zaživeti samostojno življenje, torej življenje, ločeno od svojega avtorja in interpretacijskih bergel, ki bi jih ta ponudil svojim bralcem. Če besedilo te samostojnosti ni zmožno, potem naj gre v pozabo.
Kar nas v tej zbirki morda najbolj pretrese, je upovedovanje minevanja. Denimo motiv fizične bližine, ki nastane pri umivanju z navlaženo rokavico, ki morda trpeči_emu pomeni nepredstavljivo veliko. Ta intimna izpoved je resnično izjemno upovedana.
To je verjetno odvisno od interpretacije, prav o tem sem v nekem smislu govorila prej. Meni osebno sicer misel na to, da bi me umivala navlažena rokavica, ni najbolj ljuba, saj implicira mojo nemoč, onemoglost. Po drugi strani resda implicira tudi neko skrb, a skrb, v kateri ni prostora za intimno bližino, ker dve koži deli rokavica, torej med njima ne pride do stika. To je seveda samo moja interpretacija in vesela sem, če pesem diha tako široko, da dopušča drugačna branja.
No, v času, ko sem brala tvojo zbirko sem se pravzaprav tudi sama soočala z odhajanjem … mogoče zato taka asociacija … tudi prihod in uzrtje nikoli dokončanega dela je motiv, ki povzroča bolečino …
Se strinjam; najbrž je tako zato, ker je ta nedokončanost tako dokončna, kot je le malo stvari v naših življenjih.
In kaj je lahko praznina? Kje najbolj boli in kje najbolj ostaja?
Praznina, kakor jo doživljam sama, je lahko samo praznina in nič drugega. Najbolj boli tam, kjer je nočemo sprejeti, predvidevam. In verjetno ne ostaja nekje bolj, drugje manj, ampak preprosto je ali pa je ni.
In kaj je torej ostajanje po vseh teh koncih? Kaj so potem spomini?
To je precej zapleteno vprašanje, a verjetno lahko rečem vsaj, da smo to ostajanje mi, svet in vsa neskončnost relacij, ki se s tem vzpostavlja. Spomini pa smo seveda mi sami.
