Nataša Sukič, Amplituda. Ljubljana: Škuc, 2020 (Vizibilija)
Vstop v romaneskni svet Amplitude Nataše Sukič je nenavadna izkušnja. Predvsem zato, ker delo ob prvem vtisu ne deluje povsem kot roman, postavlja nas pred »žanrsko dilemo«, ob kateri se sprašujemo ali gre morebiti za kratko prozo, za fragmentarne refleksije, vtise ali zapise (nekatera poglavja vsebujejo zgolj kakšno poved ali dve). Vendarle pa se skozi branje – ko odkrivamo notranjo povezavo med poglavji, nekoliko zavozlano in vijugasto rdečo nit – Amplituda vseeno razkriva kot roman, nanizan iz fragmentov, ki sicer bolj kot h »klasični« strukturi teži k eksperimentalnosti, razdrobljenosti, portretiranju sekvenc notranjega življenja.
O pravi zgodbi ali fabuli v bistvu ne moremo govoriti, gre bolj za anahronistično nelinearno razvrščene drobce iz življenja pripovedovalke, za njeno miselno in mentalno procesiranje doživljajev, ki jo zadevajo, oseb, ki jo obdajajo, tesnob in strahov, ki se porajajo v njej, pri čemer imajo znatno vlogo tudi spominske retrospektive. Ob tem je pomenljiv podnaslov romana, »remiksi in drugo«, saj gre pogosto za premlevanje, predelovanje že obstoječih občutij in izkustev, s čimer se zelo nazorno in učinkovito razgrinja psihično sfero pripovedovalke. Amplituda je, tako kot na primer roman Malina Ingeborg Bachmann, nekakšna »psihomahija« v malem, upodobitev nekega duševnega boja, pri čemer zunanji dogodki udarjajo ob površino pripovedovalke, se prevedejo in integrirajo v njen notranji govor in čustvovanja in s tem povejo več o njej kot o sami sebi.
Prevladujoči miselni tokovi se ob tem zgoščajo okoli tem staranja in minljivosti, ter z njima povezane individualne eksistencialne negotovosti, okoli spolnih identitet, intimnih odnosov (njihovih svetlih in težkih plati), medosebnih komunikacijskih zlomov, splošne prisotnosti nasilja, nestrpnosti v svetu. Kar najbolj »aktualizira« roman oziroma ga zasidra v današnji čas, je predvsem vnos koronakrize, njenih raznih razsežnosti in posledic (predvsem za pripovedovalko in njeno partnerko).
Amplituda pridobiva na teži in moči morda ravno z ubesedovanjem anksioznosti, ki se veže na proces staranja, spreminjanja, o čemer pa avtorica ne razglablja na dolgo in široko, ampak se misli o tem nenehno in vztrajno pojavljajo v kratkih odstavkih (iz katerih so v bistvu sestavljena vsa poglavja v knjigi), integrirajo se med druge zapise, ki se porajajo kot refleksivne asociacije, spomini, retrospektive, inscenacije intimnih sfer, pogovorov ter atmosferičnimi literarni posnetki sveta (ki se v svoji poetičnosti vselej nekako spojijo s pripovedovalkinim razpoloženjem). Znotraj takšne izmenjave različnih tematskih registrov in preskokov tako zapisi o staranju (ki vseeno zavzamejo poudarjena mesta) morda pridejo še bolj do izraza, predvsem ker se vselej skorajda obsesivno vračajo, opominjajo, da je nekje pod površino besed vselej skrit ta strah, ki meče svojo senco. V obravnavi te topike je sama izreka izpovedi povečini surova in neposredna, brez olepšav, svinčeni občutek tesnobnosti učinkovito predaja bralki in bralcu. V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi vpeljavo motiva bolnega ženskega telesa, ki je (poleg staranja) še vedno nekje bolj na robu literarnega diskurza in še zmeraj do neke mere vzbuja nelagodje. Sama akutnost in mučna teža, ki spremlja pogovore o bolezni, je ponazorjena v pripovedovalkinem odnosu s partnerko Ivano, ki ji ne more zares razgaliti vseh svojih travm, ki izhajajo iz bolnega, (klinično) spremenjenega telesa, v katerem čuti (postoperativen) manko. Nadalje se zdi pomembno, da to tu izpostavljeno žensko telo kljub vsemu ni predano resignaciji ali popolni odpovedi želje. Morda bi lahko rekli, da gre za telo kot bojno polje, če si sposodimo in dekontekstualiziramo besede vizualne umetnice Barbare Kruger. Načenjajo in podjarmljajo ga tako biološke danosti in procesi (staranje, bolezni) kot prevladujoči družbeni diskurzi spola, a telo (in s tem posameznica v njem) ima še vedno svojo voljo, svoj eros, skozi lastne krize spoznava, brani in raziskuje svojo identiteto, vztraja, se upira, želi. Sicer v manjši meri, a na podoben način kot Audre Lorde, ki je svojo izkušnjo z rakom popisala v dnevniški literaturi, se tudi proza Nataše Sukič upira utišanju ženske in njenih »nelagodij«.
Zadnje, malo daljše poglavje z naslovom Beg je tisto, ki z literarno-slogovnega vidika pusti najmočnejši vtis. Tukaj avtorica kombinira nokturno, moreče vzdušje epidemije in izolacije z grožnjo agresije, homofobije, sovražnosti soljudi, ki skorajda dobesedno kot prikazni prežijo iz teme. V kraj, ki se je pripovedovalki in njeni partnerki zdel kot zadnje pribežališče, zatočišče v tem zadušljivem času, vpade grožnja nasilja in roman se – primerno situaciji koronske krize – konča s tesnobnim vprašajem, negotovostjo, minljivostjo. Ostri prehodi med kratkimi odstavki, izbrušenost pisave dodatno pripomorejo k učinku grozečega pulziranja v človeku in izven njega.
O Amplitudi bi lahko razmišljale_i kot o romanu valovanja, na kar napotuje že sam naslov. Pisava nas nenehno zanaša v neko ekstremno lego zavesti, življenja. V delu ni statike, nihamo med drobci svetlobe in temo, med streznjenim upovedovanjem trde realnosti in liričnim atmosferskim zapisovanjem, med obupom in ljubeznijo, spomini in sedanjostjo. Knjiga Nataše Sukič je zelo dober prikaz nekih individualnih bojev z minljivostjo, samim sabo, s svetom, forma fragmenta pa ob tem popolnoma ustreza reprezentaciji tako miselne razpršenosti, nedokončnosti kot tudi neulovljivega kaosa sveta.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
