Avgust
Ko zdaj gledam nazaj, vem, da je bil peti avgust tisti dan, ko se je moj svet pričel sesedati. Bil je mrzel, svetel poletni dan sredi večne zime, tri mesece pred začetkom modre kuge. A to ne bo zgodba o ledenih truplih, o izpraznjenih mestih, o strahu. Ne, to bo zgodba o meni, Suzani.
Spomnim se, da so rahlo naletavale snežinke, a mraz visokega sonca je bil čist in bleščeč. Ni se zdelo več narobe, da na praznik Marije Snežne pada sneg, čeprav je avgust. Vsi moji otroci so se rodili že v ta novi beli, mrzli svet.
Peljala sem vse štiri s seboj na Štajersko izbrat papagajčka. Sama sem se že odločila, da bomo vzeli še eno afriško sivo papigo, a bil je tako lep dan, da smo morali nekam iz hiše. Vozila sem novega pigmaliona – to je bil popoln avto, ki je vzbujal pozornost. V njem je bilo prostora za dosti otrok.
Na dveh mestih nas je cesta preusmerila na obvoznico okrog poplavljenih polj, na katerih je tu in tam med prekopninami vztrajala prevleka iz ledu. Stranske ceste so ostre zime že precej razgrizle; ponekod se je asfaltna prevleka povsem odkrušila. Križec na vzvratnem ogledalu je poplesaval sem in tja. Redki avtomobili so se previdno srečevali.
»Jaz bom izbral ime papagajčku,« je rekel Julijan, ki je bil najstarejši, pa še fant. Trenutek za tem je Filip glasno zajokal.
»Iga, kaj je bilo?« sem opozorila v zrak za seboj. V vzvratnem ogledalu sem videla le šopek črnih las. Filipova dvojčica Jadviga se je pred mojim pogledom skrila za sedež.
»A ne, da bo v moji posteljici spal?« je vprašala Astrid.
»Ne, papagaj ni igrača.«
»Prooosim,« je tožeče zategnila.
»Ne, Astrid. Papagaj je živo bitje. Lahko bi ga poškodovala. Ali pa on tebe. Saj veš, da imajo papagaji močen kljun in lahko zelo kljunejo.«
Astrid je to vedela, ni pa se želela vdati. »Mu bom povedala, da ne sme,« se je upirala.
»Živali ne razumejo, če jim poveš.«
»Če si pa rekla, da bo govoril,« je rekel Julijan očitajoče.
»Ampak ne tako kot človek.«
»Ja, rekel bo zdra-vo,« ga je poučila Astrid.
»Živijo se reče,« jo je popravil Julijan, ki je že vedel, kako se pozdravlja.
»Mami reče zdravo,« se je uprla. Julijan je odgovoril: »Mami ne zna lepo slovensko.«
Mami je vedela, od koga je to slišal, zato ga ni spraševala.
Po razpokanem dovozu sem zapeljala do hiše. Bila je ena od tistih grdih predimenzioniranih stavb iz osemdesetih z rjavimi kopalniškimi ploščicami na zunanji strani fasade v pritličju. Z ledenih sveč je kapljalo. Del poslopja je bil predelan v mehanično delavnico. Vrata delavnice so bila široko odprta; nad jaškom je stal avto s počeno šipo. Namesto šipe je bil mlečen polivinil, oblepljen s širokim rjavim lepilnim trakom. Ob steni so stale velike plastične kante antifriza. Iz odprtega jarka je bilo videti cev, ovito z debelo plastjo modre izolacije. Na nebu je visoko krožila kanja.
»Ne preblizu strehe, da ne pade kaj na vas,« sem opozarjala otroke, ko sem jim pomagala iz avta in jim natikala tople nepremočljive škornje za sneženo brozgo.
S spevnim gaganjem nas je pozdravila jata pingvinov. Priracali so iz blatnega ribnika in se drenjali na želatinastem ledu za gosto mrežo, da bi si nas ogledali. Tudi mi smo se drenjali. Bilo nas je dosti in bili smo radovedni. Iz jaška je splezal mlad moški in si brisal zamazane roke v kos stare raztrgane tkanine. Skoraj prijazne oči so otrdele v trenutku, ko je zagledal mojo vijolično tuniko. Od mene mu je pogled zdrsnil na avto, ojačana platišča in temne šipe. Dvignil je obrvi. Ne da bi odzdravil, je odprl vrata v hišo.
»Ti,« je poklical. »Obisk!«
Njegove besede je pospremil belkast oblaček iz ust.
Glas na drugi strani je nekaj vprašal. Moški je v odgovor zasikal: »Ena, ki navija za Maribor.« Slišala sem ga. Ne da bi še pogledal v mojo smer, se je umaknil v delavnico in takoj zaprl vrata. Julijan, Astrid, Filip in Jadviga so se otresli plašnosti in so brez povabila drug za drugim lezli v hišo za vreščanjem ptičev, ki so se nekje iz notranjosti drli baraba in zdravo, zraven pa še druge reči, nekatere v tujih jezikih, nekatere ne preveč lepe.
Rejec papagajev je bil nekje mojih let. Bil je prav take suhljate postave in pepelnatih las kot moški, ki nas je sprejel. Ob tistem prvem obisku si ga niti nisem dobro ogledala – večino časa sem imela oči na Filipu in Jadvigi, dvojčkih, ki nista bila niti trenutek na enem mestu. Ni bil dosti večji od mene, od daleč je bil videti skoraj kot najstnik, slabo obrit, pod sivimi očmi pa se je risala napoved podočnjakov. Čez mikico je nosil še obledelo majico s kratkimi rokavi z napisom kaj ti bo torba, če si kupil kolo.
»Vi ste tu za sivo papigo?« me je vprašal.
»Saj sem verjetno prav, ne? Pater Gregor iz Šiške mi je povedal za vas.«
»Prav ste, prav.«
Odpeljal nas je v prostor, ki je bil nekoč zamišljen kot dnevna soba. V njem so stale žičnate preletalnice in nekaj kletk, nad katerimi je plaval vonj po papagajih, po postani ptičji hrani, po vlažnih časopisih na dnu volier in vsem, kar se nabere na njih. Ptiči vseh barv in velikosti so droboleli, gostoleli, cvrlikali in šrekali kot velik, razglašen orkester.
Skočila sem za Jadvigo, ki je poropotala po eni od kletk. Papiga v njej je divje zaprhutala. Ko sem se obrnila za Filipom, mu je rejec jemal iz rok mišelovko. Filip je začel nabirati bradico v jok. Rejec ga je dvignil na mizo, nato se je sklonil k Jadvigi.
»Primita se me.« Jok je bil takoj pozabljen. Objela sta ga vsak z ene strani in previdno se je obrnil, da sta si lahko ogledala tri zelene papagajčke s temno ovratnico, ki so se na prečki stiskali drug k drugemu.
»To so mali aleksandri. Živijo v džungli v Indiji. Tja morate iti na počitnice,« je rekel. »Tam je pravo poletje. Lahko sediš zunaj v kratkih rokavih, tako je toplo. In povsod so papige.«
Eden od ptičkov je zacvrkutnil. Jadviga je navdušeno zacvilila in vsi trije mali aleksandri so prestrašeno splahutali. Tudi Filip je začel vriskati proti kletki.
»A gremo v Vindijo, mami, prosim?« je nemudoma vprašala Astrid. Ona je bila najbolj živahna in radovedna od vseh štirih. Povsod bi šla.
»Sem bila tam, nič posebnega ni. Bomo šli rajši kam drugam.«
»Indija vam ni všeč?« je vprašal rejec. Nekoč sem bila tam na mladinski šahovski olimpijadi, ampak ne bom pripovedovala o tem. To je zdaj že zdavnaj mimo.
»Tri razloge imam,« sem odgovorila. »Kurkuma, kardamom in koriander.«
»Drei K,« se je namuznil.
Nasmehnila sem se nazaj. Poslušal je v šoli, to mi je bilo všeč. Kinder, Küche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev, kot je nekoč nemški cesar naročil ženskam. To bodi naš svet.
Topel, domač svet.
»Se pravi, stvar okusa. Pingvinjih jajc tudi ne jeste?« je vprašal rejec.
Seveda jemo. Pingvinja jajca imajo okus, ki spominja na vonj papagajske sobe, če bi stala ob morju. Nekatere ljudi moti, mene ne.
Malčka, ki še nista dobro razumela razlike med igračo in živo ptico, sta stegovala roke za zelenimi ptički z rdečim kljunom, ki so bili čisto nekaj drugega kot stroga siva papiga Oliver, ki nas je čakal doma. Filip je mahal z rokami in nogami, da bi ptički še frfotali. Enega za drugim sem vzela moškemu iz naročja in odložila na tla, da ne bi naredila škode. Moja mala cmokca. Stekla sta vsak v svojo smer.
»Vam pa ni dolgčas,« je rekel.
»Saj je včasih naporno, ampak jaz sem bila edinka, pa ni bilo fajn.« Z razumevanjem je prikimal. Ne bi smela razlagati osebnih zadev ljudem, ki jih prvič vidim. Bilo je skoraj, kot da se opravičujem, ker imam otroke.
Julijana je zanimalo, zakaj na vratih piše samo Rejec.
»Ker se tako pišem in tako me kličejo,« se je nasmehnil. »Ime mi je pa Dejan.«
»A potem niste rejec?« ga je spraševal. Julijan, moj mali profesor, je bil najstarejši, presuh za svojih šest let. S črnimi očmi je zvedavo opazoval svet skozi očala s plastičnimi okvirji.
»Moj ati je senator,« se je vključila Astrid. »Na Poljskem je v službi.«
Če je s tem naredila vtis na rejca, tega ni pokazal. Če ne bi bilo ljudi kot jaz, v teh časih ne bi mogel preživeti s prodajo eksotičnih ptic. Zato je bil prijazen do mene. Jaz pa sem bila prijazna do njega, ker je bil eden redkih v našem delu Zveze, ki se je ukvarjal s preprodajo. Ni bila ljubezen na prvi pogled. Med klepetom o ničemer me je gledal preiskujoče, zavzeto, kot da vidi mene, Suzano. Ne kupca, ne senatorjeve žene, ne moje vijolične tunike.
»Pa ga sploh še poznate, ko pride domov?« je vprašal otroke. »Kaj, če bi prišel jaz in bi rekel, da sem vaš ati? Saj ne bi opazili.«
»Neee,« so se smejali otroci. »Ti pa že nisi ati!«
Všeč jim je bil. Tudi jaz sem se počutila prijetno. Imela sem elegantno hišo z atrijem in velikim tropskim rastlinjakom, a tu, med zatohlimi kletkami in ptičjim vreščanjem, mi je bilo, kot da sem prišla domov, v hišo svojih starih staršev v Žitkovcih z lesenim kokošnjakom zadaj.
»Če hočete sivo papigo, bom imel mladiča za vas čez par tednov,« je rekel rejec papagajev. »Trenutno niso tako popularni.«
Nisem hotela spraševati, kje ga bo dobil.
Rejec nam je podaril pet pingvinjih jajc, za vsakega otroka po enega in enega zame. Zunaj se je na blato počasi nalagala tanka plast pobeline; stopinje so že ledeno hrustnile.
Pokrajina je bila mestoma videti kot na nekem čudaškem planetu. Z mrtvih vej redkih dreves, ki jih še niso posekali, je tu in tam še bingljal kakšen presenečen list, ki se je uspel obdržati od začetka mrazov.
Ledena doba je prišla povsem brez opozorila. V septembru, ko je bilo drevje povečini še brezskrbno zeleno, se je temperatura nenadoma spustila na minus štiriinpetdeset. V enem samem jutru. Drevje se je posušilo, kot če bi ga ogromna roka iztrgala iz zemlje in postavila nazaj, listje pa je ostalo, bingljalo na drevju. Šumelo je še celo zimo v tistih mrzlih vetrovih. Iglavci so še kar preživeli tisto leto, listavci pa so se tu in tam še trudili, naslednjo pomlad so še pognali kakšen zelen listek, ki ga je tresel mrzli veter, potem pa so se vdali.
»Poglejte ven,« sem rekla. »Pozimi se nič ne vidi, kje se vozimo.« Pozimi se ob obeh straneh naloži siv zid odpluženega snega in cesta postane globok umazan kanal. Zdaj so se ob cesti na obsežnih snežnih planjah bleščali steklenjaki, pod kopami snega so se dala zaslutiti pokopališča pohabljenih avtomobilov, nagnetenih brez življenja, pozabljenih. Iz hiš so se sukljali dimi.
Vozili smo se v svetlem večeru in peli »tam v džungli, v mogočni džungli«. V džungli so papagaji in poletje.
»A tukaj ni poletje?« je vprašal Julijan.
»Seveda je, mišek. Saj je avgust.«
Čeprav mrazljivo, je bilo svetlo še ob devetih zvečer prav tako kot prej. Včasih smo se zunaj kepali in spuščali s sanmi po Šišenskem hribu dolgo v noč po risanki. Ni zime za pingvine. Poskakovali smo in hukali v roke, otroci so s pordelimi lici in zvedavimi očki kukali nad toplimi šali v svet, dokler niso šali pred usti začeli zmrzovati.
V avtu sta dvojčka zaspala. Bilo je pozno in obetalo se nam je, da bomo blagoslovljeni z enim od tistih večerov, ko sem ju po prihodu domov odnesla naravnost v njuno sobo in se posvetila Julijanu in Astrid. Če sem imela srečo, se malčka, kadar sta takole zaspala, nista zbudila do jutra.
Nina še nisem pričakovala. Bolj malo sva se videla tiste čase. Rejec je imel kar prav, komaj smo ga še poznali.
Astrid in Julijan sta še prepevala aui-maui, ko sem v Kosezah zavila na dvorišče. Umaknila sem se kombiju, ki je zavijal od nas na cesto. Na vozilu je odseval napis v obledelih črkah: Selitve. Na dvorišču so stale škatle, gora kartonastih škatel. Nino jih je nosil v hišo, moja tašča pa je stala zraven in delila ukaze. Imela je hrapav glas stare kadilke, ki se ga uboga.
odlomek iz romana Hiša brez ogledal (Litera, 2021)
