Sarajevo, februar 1996
Mir je, po novem. In mi nismo vajeni miru. Vse je še vedno tako zelo čudno. Govori se o integraciji Grbavice. In Ilidže. In Vogošće … Ti deli so zdaj Federacija. Tako se imenuje naš del države. Le 51 odstotkov ozemlja.
Drugi del je Republika Srbska. To mi je zvenelo kot smrtna žalitev za vse naše grobove. Sčasoma se bom navadila. Sčasoma bom začela, tako kot vsi drugi, ta del Bosne in Hercegovine imenovati Srbska.
Srečala sva se na Pošti na Obali.
V teh od ognja uničenih prostorih so pripravili otvoritev Sarajevske zime, manifestacije, ki naj bi nas spomnila na ZOI ’84. Dvanajst let je minilo. Olimpijade sem se spominjala bežno, kot skozi meglo.
Mir je.
Vsaj prihaja.
Hladno je. Ostanki snega se spreminjajo v umazano brozgo, moji škornji pa so prestari, da bi mi zaščitili stopala pred to umazanijo. Morda mi je v teh skoraj štirih letih tudi noga malo zrastla, ne vem. Četrti prst na levem stopalu, tisti, ki je bil med vojno vijoličast, me še vedno boli, kadar me zebe.
Nosim mamin zeleni plašč in malo prekratke kavbojke. Ne vem, zakaj so mi prekratke. Nimam drugih. Morda sem tudi jaz zrastla?
Šele začela sem delati.
Morda si kaj kupim po prvi plači.
Na tržnicah je veliko več robe kot, recimo, pred dvema mesecema.
Tudi kavbojke: sandžaške replike Levi’s 501 prodajajo že za 30 mark.
Dobila bom 150 mark plače, to že vem; morda lahko 30 dam za kavbojke.
Videla sem ga, še preden sva se srečala, še preden je tudi on videl mene.
Lep je, sem pomislila.
Koraka brez šepanja.
Zdi se zadovoljen.
Lepo je oblečen.
Njegove kavbojke so nove, srajca tudi.
On je že bil na tržnici, pomislim.
In ni tako zelo suh, kot je bil.
Želela sem ga pozdraviti, bil pa je na drugem koncu dvorane, otvoritev se je že začela in nisem imela kam.
Hladno je bilo, zato je bila prireditev kratka.
V množici ljudi sem ga izgubila – in naenkrat sem ga znova zagledala: stal je pred mano.
Objela sva se, seveda.
»Imaš čas za kavo?« je vprašal. Prikimala sem.
Šla sva čez most do majhne, kletne Linee M na drugi strani Miljacke.
Rekel je, da imajo odlično kavo s smetano.
Natakarica z neverjetno količino naravno svetlih las je prinesla dva ekspresa s pokvarjeno smetano. Smejala sva se. Prinesla je novo rundo. Smetana ni bila pokvarjena. Ugotovila sem, da vseeno ne maram kave s smetano. Naenkrat sva se ljubčkala.
Kot da je to nekaj čisto normalnega.
In nisva se pogovarjala o naju.
Povedala sem mu, da imam Alena in da je vse dobro.
Pokimal je, razumel me je, povedal, da ima še vedno Sanjo in da je vse dobro.
Zvečer me je poklical.
Mama se je oglasila, bilo mi je nerodno.
»A ne misliš, da sva neumna, Lane?« me je vprašal. »Vsakič, ko te vidim, se sesujem na koščke … A je res prav, da je tako, kot je?«
»Ne vem,« sem rekla. »Še sreča, da me tako poredko vidiš.«
»A greva jutri na pijačo?«
»In kaj potem?« sem vprašala.
»Prosim, Lane.«
Pa ni bilo potrebe, da me prosi. Oba sva vedela, da bova šla.
Dobila sva se naslednje popoldne na tramvajski postaji pri Vijećnici.
Od vseh stvari na svetu, ki bi mu jih lahko rekla, sem dejala, da še nikoli nisem bila v Vijećnici.
To stavbo sta nekoč omenjala moja starša. Univerzitetna knjižnica je bila. V njunem času. Kmalu po začetku vojne so jo tako zbombardirali, da je zgorela. In pol milijona knjig v njej.
Stopila sva noter.
Neki fantek se je sankal po gričku, nastalem iz ruševin. Ni bilo strehe. Ni bilo drugih ljudi. Mali je rekel, da mu je ime Haris.
»A sta se prišla ljubčkat?« je vprašal. Smejala sva se. »Veliko parov se pride ljubčkat,« je utemeljil svoje vprašanje.
Emir mu je ponudil gumijast bombonček.
Potem sva se ljubčkala.
Potem sva šla po še gumijastih bombončkov v trgovino pri Principovem mostu in nato peš na Ciglane.
Imel je ključ nekega stanovanja.
»Tu sva lahko sama,« je razložil. »Da ne boš kaj mislila … Lahko se pogovarjava.« Nasmejala sem se.
Na nič nisem mislila, razen da sva se več kot pol ure sprehajala po Sarajevu, po centru, se na ves glas smejala in jedla bonbone. Tudi če nisva srečala nobenega znanca, koliko možnosti je, da naju ni opazil nihče, ki naju pozna? Skoraj nič. Pa vseeno.
Zvečer sem rekla, da moram iti, in prosil me je, naj ostanem.
Poklicala sem domov in se zlagala, da imam preveč dela in da bom ostala pri kolegici, saj se mi ne bo uspelo vrniti pred policijsko uro. Mama je sprejela razlago.
Jedla sva suho govedino, ki jo je komaj rezal z neostrim nožem, edinim, ki sva ga našla v zanemarjeni kuhinji, pila sok, ki ga je naredil iz sirupa in ki bi moral imeti okus po borovnicah, se smejala, ljubila in se obnašala, kot da jutrišnji dan ne bo napočil.
Zaspala sem mu na rami in ne vem, kaj me je zbudilo. Morda to, da on ni spal.
Nasmehnil se je, ko sem ga pogledala.
»Tako si lepa,« je rekel. »Spomni me še enkrat, zakaj že ne moreva biti skupaj.«
Usedla sem se in poiskala cigarete.
Morda zato, ker to, da sem lepa, ne zadostuje, sem pomislila. Vendar tega nisem rekla.
Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu … Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti.
Ker se tako ne živi.
»Ker se ni nič spremenilo, Emir … Samo vojne ni več … Ti imaš še vedno Sanjo … Ona še vedno nima mame …« sem rekla.
Prižgal si je cigareto.
»A ga imaš rada?« me je vprašal. Zasmejala sem se. Skoraj histerično.
»Mislila sem, da … A če bi ga, zdaj ne bi bila tu, s tabo, sredi noči … Kolikokrat sva seksala v zadnjih 24 urah? Sedem-, osemkrat?«
»Se ljubila, Lane,« je užaljeno rekel.
»Kaj pa ti? A ti ljubiš Sanjo?«
»Zakaj ga ne moreš pustiti?« mi ni odgovoril.
»Zato ker sem mu pomembna. Ker je pripravljen narediti vse, da bi me osrečil. Ker pomaga mami. Ker skrbi zame. Ker mi je zrihtal službo. Ker je dober!«
»O, fak, Lane, kakšni razlogi so to za ljubezen!« se je tako zadrl, da me je kar malo prestrašil.
»Odrasli, predvidevam,« sem rekla. »Ne morem ga pustiti, tako kot ti takrat nisi mogel pustiti Sanje. Kot je še vedno ne moreš pustiti. Bila je ob tebi, ko si ostal brez noge. Sklepam, da te je tudi hoditi učila … Ne moreš, ker si nisi dovolj pomemben. Ne moreš, ker te razume, ko si nor, je tako? Včeraj si mi povedal, da so trenutki, ko čutiš tako hudo tesnobo, da se vrneš domov po pomirjevalo … Ona, Sanja, vse to pozna in deli s tabo … Jaz ne, Emir. Jaz sem le hrepenenje.«
»Ti si ljubezen,« je rekel.
»Kaj pa je ljubezen?« sem rekla jaz.
»Vse!« je rekel on. »Vse!«
»Mogoče. Pri ljudeh v zgodnjih dvajsetih v normalnem svetu. Midva, Emir, nisva normalna in nisva v normalnem svetu,« sem zakričala.
Ne vem, zakaj.
Potem sva se nekaj časa prepirala. Držal se je za čelo. Jaz sem jokala.
Zamujala sem v službo. Rekel je, da bo poklical taksi.
»Danes imam rojstni dan,« je rekel.
Nisem se spomnila na to.
»Torej štiri leta od najinega prvega srečanja?«
Kot da jih je minilo vsaj štiristo.
Kot da življenje pred njim ni obstajalo.
Vrnila sem se v posteljo.
Deklamiral mi je Sarajlića.
Jokala sem, brez glasu.
Govoril je neumnosti, kot da sva pijana.
Samo da bi se na ves glas smejala.
In potem sem se.
Gledal je moj trebuh, luknjo v njem, razlagal mi je, kako je v neki knjigi prebral, da ona njemu ne dovoli videti svoje brazgotine. Ko pa končno odloči, da lahko, reče:
»Grda je.«
On pa:
»Je. Ampak je najina.«
Moja brazgotina ni bila najina.
Midva nisva skupaj imela treh nog.
Jaz sem imela dve in on eno. Njegov trebuh je bil gladek, v mojem je bila luknja.
»Trmasta si,« je rekel. »In mogoče je boljše, da greš in da se nikoli več ne slišiva. Če ti je tako jebeno pomembno vse drugo in vsi drugi. Potem to med nama,« je rekel, »itak nikoli ni obstajalo.«
Jaz nisem rekla ničesar.
Morda je imel celo prav.
Oblekla sem se in odšla.
Ni me pospremil do vhodnih vrat.
Ni odgovoril na moj »adijo«.
Domov sem prišla pozno in z neverjetnim občutkom krivde.
Na srečo nihče ni dvomil o moji zgodbi.
Alen me je povabil k sebi na večerjo, in ko me je zasipal s pozornostjo, ljubeznijo, ko se je trudil, da bi me nasmejal, sem se počutila kot drek.
Tako je bilo naslednjega pol leta.
Potem sem mu povedala.
Vse.
Dala sem mu možnost, da me pusti.
In me je.
Predtem mi je rekel, da sem navadna kurba.
In še marsikaj.
Ne morem reči, da ga nisem razumela ali da sem mislila, da si tega ne zaslužim.
Vse je povedal vsem – moji mami, svojim staršem, najinim prijateljem.
Vem, morala bi se počutiti kot pujs v Teheranu. Stigmatizirano.
Jaz pa sem se počutila osvobojeno, nič, prav nič mu nisem zamerila in za vse mi je bilo vseeno.
Alen se je poročil pol leta kasneje, malo zatem sem slišala, da je dobil dvojčka.
Bolj kot kaj drugega sem bila očarana.
Le pol leta!
Živel je družinsko življenje in nisva se srečevala.
Jaz sem hodila ven s kolegicami in kolegi iz službe, in bilo mi je v redu.
Kakšno leto kasneje, mislim, da jeseni 1998, sem spoznala Eda. Bil je iz Tuzle. Par let starejši. Direktor dela banke. Tako zelo sem se zaljubila!
