Ana Marwan, Zabubljena. Ljubljana: Beletrina, 2021.
Če nad Dantejevim peklom »visi« opozorilo »opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate«, bi bralsko občestvo pred vstopom v roman Zabubljena v Avstriji živeče slovenske pisateljice Ane Marwan lahko pričakalo nekakšno vodilo v stilu »opustite vsakršno (bralsko) pričakovanje, vi, ki vstopate«. Kajti vsakič, ko se nam na poti skozi ta roman zazdi, da vemo, za kaj pri sami fabuli gre, vselej ko pomislimo, da smo končno zagrabili narativno linijo, kateri bomo udobno sledili, ko se že zadovoljimo, da smo »poštekali« like ali namene pripovedovalke, se naša bralska pričakovanja porušijo, čakajo nas nova zgodbena presenečenja. Zabubljena je tako literarno utelešenje veselja do igre s pripovedjo, s standardi branja par excellence. Metafikcijska komponenta, sam postopek branja ter zavajanja in presenečenja pripovedovalke na zelo igriv in zapeljiv način stopijo v ospredje dela, zasenčijo samo fabulo in ustvarijo unikatno, intrigantno delo.
Nenavadnim narativnim postopkom in zavojem se seveda prilagodi prav tako nenavadna fabula, osnovna zgodba, ki je zelo minimalistična, ohlapna, fragmentirana. Začetek romana nas najprej prepriča, da beremo zgodbo o Ivu Ježu, moškemu srednjih let, ki je nezadovoljen s svojo situacijo v zakonu, malomeščanski družbi oziroma kar svetu nasploh, in zdi se že, da bomo brali nekakšno bernhardovsko obarvano nergaško izpoved. A nato nastopi Rita, mlado, odraščajoče dekle, za katero se zdi, da bo stranski lik v Ježevi zgodbi, a kaj kmalu ugotovimo, da se pripoved začenja zgoščevati okoli nje, njenih težav z odraščanjem, vstopanjem v svet odraslosti (oziroma svet nasploh), okoli psiholoških zlomov, ki jo pestijo. Rita je tako naenkrat tista, ki drži vse niti zgodbe. Že od vsega začetka nas tudi spremljajo zapisi v kurzivi, ki zbujajo dodatno radovednost, saj se sprašujemo, kdo stoji za njimi: morda avtorski subjekt, ki spremlja nastajanje svoje pripovedi? Kmalu se izkaže, da gre za Ritine komentarje, ki manipulira tako realnost kot fikcijo, svoje zavajanje poslušalstva oziroma bralstva pa spretno in lucidno popisuje (»Če sem jih privedla, zavedla do sem, potem bo vse drugo otročje lahko«; in: »Poznam ljudi, dobro jih poznam. Če jim daješ drobtinice, tulijo, da bi več, in ko jim daješ več, se zmrdujejo in celo zavračajo. Hitro je preveč. Hitro so vsega siti. Nadaljevati moram tako, po drobtinicah, drobiti pogačo«). Izkaže se, da je Jež umotvor njene domišljije, oziroma je status njegove eksistence nejasen, postavljen pod vprašaj, hkrati pa Rita (do)pušča tudi dvom glede svojega (načina) obstoja (je v resnici zaprta v psihiatrični bolnišnici? Kakšno vlogo ima njeno domnevno delo na bizarnem oddelku za vesoljne polete?). Samo pripovedovanje pri tem preskakuje iz tretjeosebnega v prvoosebnega, sam stroj utečene naracije se nikoli zares ne zažene, vselej se znajdemo znotraj popisa notranjih svetov likov, v fragmentih njihovih razmišljanj, popisi dogodkov in oseb variirajo, se kažejo skozi dve prizmi, sam konec ne deluje (do)končno, ampak precej odprto.
K obravnavi, interpretaciji takšnega romana lahko že zaradi njegove »ludistične« »narave« seveda pristopamo na več načinov, oziroma ga lahko opazujemo z različnih perspektiv. Tematsko in motivno gledano izstopa iz celotnega besedila fenomen preobrazbe, na kar namiguje že sam naslov, ki napotuje na eno izmed stopenj transformacije, razvoja žuželke. Rito spremljamo ravno v času njene adolescence, v momentih prehoda v odraslost, lahko bi rekli v popolno razvito odraslo osebo, pri čemer sama nenehno motri svoj razvoj, ga ozavešča: »A nisem le mačka, tudi buba muhe sem, to vem. Sprašujem se, kdaj bom dozorela«. A linija transformacije ne poteka enotno, neprekinjeno, sam proces spreminjanja, prehajanja načne Ritino zavest, znajde se v krčih, razpokah negotovosti, zaide v nekakšno krizo identitete. »Njena prijateljica se je morala ob njej počutiti nerodno nedoraslo; medtem ko je Anja postopno prehajala iz deklice v žensko, brez zastojev in grobih prekinitev, je bila sama očitno one vrste ženska, katerih razvoj je kot pri metulju ali muhi popolna preobrazba. Zdaj je bila še vedno buba – latinsko pupa«: to lahko beremo o Riti na točki, ko njen lik nastopi v romanu. Ježeve besede, s katerimi želi potolažiti dekle, zelo dobro povzamejo njeno stanje, zaradi česar Rita najde oziroma bolje rečeno iznajde v njem neko afiniteto, nekaj familiarnega, tolažilnega: »Da smo vsi prišli iz semena in da dobimo vsi popek in da lahko samo čakamo, da se odpre. A vidimo se nikoli ne od zunaj, in zna se zgoditi, da smo vijolica, ki misli, da je trobentica«. Rita je na točki nekega mučnega obstanka, na razpotju, kjer cilj ni jasen, kjer se ne vidiš iz lastnega kaosa, kjer sebe (znotraj časa, enotnosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti) ne prepoznaš v celoti.
Morda tako v tem kontekstu ni presenetljivo, da Rita proizvaja različne fikcije, fiktivne entitete, ki ji pomagajo osmišljati lastno zgodbo; pripoved postane način prehajanja v svet, sredstvo soočanja z njim, zaradi česar postane zvezana z realnostjo. Mogoče v tem oziru Zabubljena nekoliko spominja na DeLillovo novelo The Body Artist, kjer si protagonistka po travmatičnem izkustvu morda domišlja (fiktivno) osebo, ki jo vodi skozi žalovanje in kjer je njeno dojemanje (sveta, oseb) vselej dvoumno, kar se kaže tudi v ponovitvah nekaterih pripovednih segmentov. Rita si na podoben način (domnevno znotraj bivanja v psihiatrični instituciji) ubesedi, izoblikuje Ježa (ki sicer morda ima podlago v resničnem življenju), ki se izkaže kot idealen sogovornik, kot poosebljen prostor, kamor lahko zrcali svoja razmišljanja (o družbi, odnosih, odraščanju itd.), se spopada z njimi. Na nek način je tako Jež prezrcaljena podoba Ritinih notranjih bojev, refleksij (»Veliko stvari, ki jih je rekla, je razumel, rekel bi lahko celo vse, vse stvari. Je on deklica, ujeta v telesu starca, ali pa je ona starec, ujet v dekliškem telesu?«). Fikcija (ter vsi njeni elementi in stvaritve) postane v dialogu z njeno avtorico igrivo sredstvo približevanja sami sebi in ne navsezadnje Drugosti, vsemu drugemu.
Samo protagonistko in končno roman bi lahko označili tudi kot projekt ali vajo v nastajanju. Zabubljena se z izmikanjem linearni, tekoči pripovedi ter s posluževanjem fragmentarne, ponekod repetitivne pisave izogiba vtisu zaključenosti, dokončnosti, zdi se, kot da bi se lahko roman v svoji igrivosti še razširjal, sprejemal dodatne refleksije, digresije itd. Kot piše v schleglovski maniri, po kateri se filozofija začne in medias res: »A resnica se razteza v vse strani in se ne začne ne konča«. Zabubljena nima pravega trdnega začetka in ne konca, znajdemo se v izmuzljivem, nepredvidljivem dogajanju, v dinamični pisavi, ki morda ravno na tak način najbolje ulovi tiste kaotične, nepredvidljive, neobvladljive dele človekove misli, čutenja, eksistence. Rita, mojstrica zastranitev, vselej nekje na meji med realnostjo in domišljijo, je idealen subjekt za takšno literarno portretistiko, kjer končna poteza nikoli ni razkrita: »Poudarijo, da še vedno nisem zmožna dokončati zgodbe in da ne kaže, da je konec blizu«. Večkrat nas sicer tudi preseneti udarnost, lucidnost njenih ugotovitev, ki na momente delujejo že skorajda aforistično, ali pa so podkrepljene z blagim sarkazmom, nekakšno vedro posmehljivostjo (kot na primer sledeča, na ničejansko misel spominjajoča izjava: »Ja, edino, o čemer sem prepričana, je, da je resnica blatno jezero in da moraš, če hočeš kdaj jasno videti dno, nehati čistiti z lastno roko in potem dolgo, dolgo čakati, da se vse usede«; ali: »Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko tako izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo« itd.)
Ko odložimo Zabubljeno, težko takoj povemo, za kaj v knjigi gre, ne moremo je zares popredalčkati. Je to roman o odraščanju? O psiholoških bojih mladega dekleta? O ((ne)primernih) odnosih? Čar knjige je, da v bistvu govori o vsem tem, a v zelo minimalistični, subtilni, posredni, premeteni maniri, znotraj skorajda heterotopične psihološke krajine, ki je svet zase, a hkrati posebna, pokrčena, pomanjšana slika zunanjega sveta. Znotraj dela je seveda pomembna – če ne celo ključna –, komponenta jezik, ki je skozi Zabubljeno vseskozi ozaveščan, izpostavljen bralstvu, tudi na primeru poetično podkovanih besednih iger, ki morda (ali pa tudi ne) nosijo specifičen pomen za celotno delo. Iz jezika raste energična domišljija pripovedovalke, skozi njega ustvarja svoje predstave, vizijo življenja, z jezikom rahlja svoja doživetja, jih prilagodi, olajša: »Tako kot Jež sem se rada poigrala z besedami, posebno maminimi; dala teži lahkotnost. Tako je vse lažje.« Vsekakor gre v celoti za premišljeno napisano in izdelano knjigo, ki svoje raznorazne vsebinske in stilske komponente združi v razgibano in duhovito celoto, s čimer si zagotovo zasluži posebno pozornost.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
